Nina Ivanišin: »Prisluhni, poskusi, potrudi se maksimalno«

»Igralski poklic je čudovit, ker se spoznavam v situacijah, ki si jih ne bi nikdar pripisala,« pravi igralka.

Objavljeno
31. januar 2020 21.25
Posodobljeno
31. januar 2020 21.35
Nina Ivanišin: »Ne ostanejo mi v spominu vloge, ampak predstave, tako ali tako se med študijem osredotočim na to, kaj predstava potrebuje od mene, kaj lahko dodam celoti.« FOTO: Voranc Vogel
Nini Ivanišin gre nagrada Prešernovega sklada za igralske presežke na matičnem odru ljubljanske Drame za vloge Antigone, Francke, Nežke in Agate Schwarzkobler, pa tudi za avtorske projekte zunaj institucije.

V obrazložitvi je lapidarna ugotovitev: »Kot študijsko poglobljena igralska kariatida gledalca vsakič prefinjeno vpne v svojo interpretacijo. V isti sapi pa občutljiva in intuitivna ustvarjalka uspeva v predstavo vpeljati individualno soavtorsko gesto.«

Tistega, kar so o lavreatki lani ugotavljali podeljevalci Severjeve nagrade za dosežke v poklicnih gledališčih, odborniki Prešernovega sklada tako rekoč niso mogli spregledati. Nina Ivanišin je z vlogami v zadnjih letih presegla dosedanje kvalitete, pred nami je zrela igralska umetnica v silovitem razcvetu ustvarjalne moči.

Vloge Francke v koprodukcijskem ljubljansko-mariborskem Kralju na Betajnovi, Lojzke v Pipanovih Hlapcih, hišne Nežke v Linhartovem Matičku Janusza Kice, punce Ž v MacMillanovih Pljučih v Mali drami, Agate Schwarzkobler v odrski postavitvi Tavčarjeve Visoške kronike ima v lepem spominu.

 

Kaj je slovenski Hamlet?


Ko smo se pogovarjali z njo v četrtek v Cankarjevem domu, tik preden se je odšla pripravit na predstavo 2020, je povedala, da se večinoma spomni predstav, kako so jih delali, s kom, vzdušja.

image
Nina Ivanišin: »V gledališču sem vsak dan, film pa je ljubica, ki te obišče vsake toliko časa, ravno toliko, da se zaljubiš, potem pa je adijo.« FOTO: Voranc Vogel


»Ne ostanejo mi v spominu vloge, ampak predstave, tako ali tako se med študijem osredotočim na to, kaj predstava potrebuje od mene, kaj lahko dodam celoti. Lojzke se spomnim – vsak slovenski ustvarjalec, se mi zdi, ima odnos do Cankarja, čeprav se zraven velikokrat vsilijo predsodki ali pa govorimo kar na pamet – po potovanju, ki smo si ga privoščili z Janezom Pipanom, v Hlapcih je tkal z vsem, kar je mogel najti. Mislila sem, da so Hlapci naš Hamlet, a so me opozorili, da je to Kralj na Betajnovi

Njena Lojzka je bila usmerjena v odnos do Jermana, a pravi, da je našla rešitev, ki je ne degradira in poveličuje – enostavno ljubezen, ljubezen, »ki jo vzpostavlja in hkrati pogublja«. »Moja Lojzka se je več ukvarjala z Jermanovimi problemi kot svojimi, a je nisem občutila kot žrtev,« je dodala.


»Največkrat se prilagodim naravi študija, moje pa je, da sem čim bolj potrpežljiva, gibka, odprta, da ne ustavljam procesa.«
 


O predstavi Pljuča je povedala, da je lepo sprejeta. Čeprav se ji je zdelo, da je tematika bolj pisana na kožo njeni generaciji in njenim problemom, se je na abonmajih pokazalo, da delo spregovori raznolikemu, tudi starejšemu občinstvu.

»Pot te predstave, ki je še živa, in upam, da bo še dolgo, me zmeraj znova preseneti, je pa poseben izziv, postavljena je statično, vse, kar se dogaja, se dogaja v besedi in misli. Človek bi si mislil, da ura sedenja ne more boleti, a ravno po tej predstavi imam največji muskelfiber. Kaj vse dela telo pri igri, ne da bi vedela.«
 

Predstava, poroka, predstava


Nežka je bila pa poseben izziv, »nikdar prej se nisem videla v vlogi komedijantke, kaj šele v Linhartovi komediji, a z Januszem Kico, Gregorjem Bakovićem, Polono Juh in Markom Mandićem, če naštejem le nekatere, je bilo tudi na takem terenu odlično, kolegi so me sprejeli. Nekdo me je pred kratkim vprašal, katera od žensk, ki sem jih igrala, mi je najbližje. Začudena sem ugotovila, da Nežka – ne vem, zakaj, morda zato, ker je Janusz Kica iskal pot stran od naivne Nežke, ki je v krempljih življenja in ne more nič zato, ampak je našel neko drugo pot.

Pomislila sem, da je naš teater interpretacije, poustvarjanja vedno istih tem, morda že malce pasé in da se bolj obračamo k avtorstvu in izvornim vsebinam. Branje klasičnega dela, kakršno je Ta veseli dan ali Matiček se ženi z novim pogledom, mogočim po začetku gibanja #jaztudi, je po mojem mnenju dobrodošlo.«

Pregledovanje igralkinih spominov na nagrajene vloge se ustavi pri Tavčarjevi klasiki, katere premiera je bila na velikem odru Drame pred okroglo dvema letoma: »Visoška kronika mi bo ostala v spominu kot še eno lepo srečanje z Jernejem Lorencijem, zmeraj na nov način izzivalno, a seveda ne le kot to: tkanje in prelivanje zasebnega in Tavčarjevega sva s Klemnom (Janežičem) odigrala na predvečer najine poroke, to mi je seveda res ostalo v večnem spominu.«
 

image
Nina Ivanišin: »Igralski poklic je čudovit, ker se spoznavam v situacijah, ki si jih ne bi nikdar pripisala.« FOTO: Voranc Vogel
Trmasta in enoznačna


Antigona, o kateri je igralka pred premiero povedala, da ji je bil med študijem všeč režiserjev napotek, naj najde v sebi performerko in naj skrbi, da bo njeno sporočilo jasno videno in glasno slišano, je bila prelomnica, nenadoma je bila Nina Ivanišin daleč od krhkosti, odločna ženska z jasnimi cilji.

»Tudi sama nisem vedela, da se to skriva v meni. Igralski poklic je čudovit, ker se spoznavam v situacijah, ki si jih ne bi nikdar pripisala, najbrž bi le rekla, da tega ali onega preprosto ne znam … a ko mi nekdo zaupa in to najde v meni, sem začudena.­ Pri Antigoni je šlo za res ekstremen izraz, tako je izrazita, performativno egoistična, kar se tiče prostora in časa na odru, trmasta in enoznačna, kar zadeva njen prav, zazrta v svoj horizont – vse to je bilo nekaj novega zame. Vsekakor sem tu prebila led in prišla do nekega drugega izraza … in postala bolj pogumna v tej smeri.«
 

Čakanje na ljubico


Pozornost javnosti in nagrade je Nini Ivanišin čisto na začetku igralske poti (po akademiji je šla v celjsko gledališče, od tam na povabilo Iva Bana v Dramo, »ne dneva svobode«, pravi, da ni doživela) prinesla vloga študentke Aleksandre v Kozoletovi Slovenki. Najprej smo jo torej videli na velikem platnu, ne na odru, intervju z njo na gledališkem portalu Sigledal se začne z imenitno ugotovit­vijo, da je edina Slovenka, ki je za to, da je bila Slovenka, prejela številna mednarodna priznanja in nagrade.

Na vprašanje, kako je zdaj z njo in filmom, je odgovorila, da sta v dobrih odnosih oziroma da vsaj upa tako. »Vloga je prišla ob koncu študija na akademiji, pravzaprav sem snemala še v času študija; šola je bolj usmerjena v gledališko kot filmsko igro, najbrž se je vmes že kaj spremenilo, a bila sem presenečena, Damjan Kozole pa spreten pri mojem uvajanju. V gledališču sem vsak dan, film pa je ljubica, ki te obišče vsake toliko časa, ravno toliko, da se zaljubiš, potem pa je adijo.« Torej bi? »Bi, zelo. Vmes sem sicer omahovala, češ da morda to ni zame, a ko je prišel klic za avdicijo za film Pod gladino Klemna Dvornika in mi je zasedenost dopuščala, sem šla. Za zdaj torej čakam na ponoven obisk ljubice.«
 

Dvakratna Antigona


image
Nina Ivanišin: »V gledališču sem vsak dan, film pa je ljubica, ki te obišče vsake toliko časa, ravno toliko, da se zaljubiš, potem pa je adijo.« FOTO: Voranc Vogel
Pred leti, ko je Nina Ivanišin slavila nagrado na Borštnikovem srečanju za vlogo Lenke v Šeligovi Svatbi, je povedala: »Občutek imam, da je Drama ves čas v pripravljenosti, da bi se delal res dober teater.« Kljub temu ji ni odveč zaviti kam drugam, v otvoritvenem glasbenogledališkem spektaklu v okviru projekta Evropske prestolnice kulture na Ptuju je nastopila v art muzikalu Kurentova svatba v režiji Matjaža Latina na libreto Zdenka Kodriča. »Tam sem igrala in tudi en komad zapela, to je bila drama s petjem in plesom, kot se reče, a to je bilo čisto naključje, nisem za spektakel, sem si rekla, ne znam dobro plesati, a zdaj se urim in si dajem priložnost tudi v tem pogledu. Toda dejstvo je, da so kolegice tu v prednosti. Kljub vsemu prima izkušnja, jaz in sedemdeset ­kurentov.«

O izletih iz matičnega gledališča je igralka povedala: »Imam srečo, da sem v Drami, sicer osrednji gledališki hiši, kot se reče, a ves čas, kar sem v SNG, imam občutek, da ni zaprašena institucija, ampak vodstvo ves čas podpira odprtost in nudi različne izzive, od avtorskih projektov do klasičnega študija. V tem smislu sem zelo potešena igralka, seveda pa se odzovem tudi na povabila, kakršno je bilo tisto režiserke Jane Menger in Matjaža Bergerja ter njegove ekipe v Anton Podbevšek Teatru, kjer sva s Klemnom delala komad po motivih Hermana Hesseja Demian.

Čisto posebna, svojska, izjemna izkušnja je bilo sodelovanje z Draganom Živadinovom v predstavi Delak, osmo/za oziroma Nenehna Antigona, naneslo je, da sem bila nekaj časa dve Antigoni.«

O zasebni pripravi na različne vloge, neodvisni od študija s kolegi in režiserjem, je Nina Ivanišin povedala, da rada počaka na prvo vajo in vsaj malo vidi, v katero smer bi režiser rad peljal predstavo. »To je zato, da ne kopičim česa za nastajajočo predstavo nepotrebnega. Po tej točki je dobrodošlo vse. Ponavadi režiserji take reference hitro dajo in nas usmerjajo, največkrat se prilagodim naravi študija, moje pa je, da sem čim bolj potrpežljiva, gibka, odprta, da ne ustavljam procesa. Moje vodilo je torej prisluhni, poskusi, potrudi se maksimalno.«