Psihogram paranoične in histerične družbe
Klasika Arthurja Millerja Lov na čarovnice nocoj na odru mariborske Drame
Odpri galerijo
Ozadje Millerjevega Lova na čarovnice je zgodovinsko, vendar zgodba učinkuje izrazito sodobno, saj razkriva univerzalne mehanizme ideološkega, verskega in političnega fanatizma. Foto Damijan Švarc
»Drama je natančen psihogram oziroma sociogram družbe, ki zabrede v popolno kolektivno paranojo in histerijo, kar privede do popolnega razkroja skupnosti in vojne vseh proti vsem.« Tako dramaturg Vili Ravnjak opredeljuje delo Lov na čarovnice Arthurja Millerja, ki bo nocoj v režiji Janusza Kice premierno uprizorjeno v mariborski Drami.
Lov na čarovnice (The Crucible) spada med najpogosteje uprizarjana dela iz moderne ameriške dramatike. Zgodba drame temelji na resničnih dogodkih, ki so se pripetili leta 1692 v Salemu, ko so evangeličanski puritanci oziroma krščanski fanatiki dvajset žensk in moških obtožili čarovništva ter jih obesili.
Ideja za dramo se je Millerju porodila po tem, ko ga je prijatelj in sodelavec Elia Kazan, ki je na broadwayske odre krstno postavil njegova teksta Vsi moji sinovi in Smrt trgovskega potnika, obvestil, da ga namerava z drugimi kolegi ovaditi pred komisijo za protiameriške dejavnosti. Čeprav mu je Miller to odsvetoval, ker bo to dejanje obžaloval vse življenje, je Kazan odšel v Washington in potopil druge, da je rešil sebe. Po Kazanovem pričanju se je Miller, ki je vedno s pronicljivim posluhom obravnaval sodobnega človeka 20. stoletja, njegovo bitko med ameriškimi sanjami in realnostjo, zakopal v preteklost, saj je o novodobnem lovu na čarovnice lahko spregovoril samo skozi zgodovinsko paralelo.
»Čeprav je okolje Millerjevega Lova na čarovnice zgodovinsko, zgodba učinkuje izrazito sodobno, saj razkriva univerzalne mehanizme delovanja 'montiranih političnih procesov' ter učinkovanje ideološkega, verskega, političnega … fanatizma. Družbene razmere so danes bistveno drugačne, kot so bile v času krščanskega preganjanja čarovnic oziroma leta 1953, ko je drama nastala, vendar so osnovni vedenjski vzorci isti. Miller je večni klasik, ki izreka obče veljavno resnico o tem, kako se družba navzven sicer spreminja, navznoter oziroma po svojih temeljnih mehanizmih pa ne, ker je takšna pač človeška narava,« v dramaturški razčlembi poudarja Ravnjak.
Po njegovih besedah je prek Millerjeve drame, po kateri je bilo posnetih več filmov, izraz »lov na čarovnice«, ki se je udomačil v petdesetih letih 20. stoletja v ZDA, ko so tam pod vodstvom senatorja Josepha McCarthyja doživljali protikomunistično gonjo, prešel v splošnopogovorno rabo. Tako zdaj označuje vse oblike montiranih procesov, pri katerih se želi oblast znebiti motečih oziroma potencialno nevarnih članov družbe, praviloma na podlagi izmišljenih dokazov. V primeru salemske protičarovniške histerije je to bil zelo močen učinek negativne avtosugestije, v bistvu za kolektivni negativni placebo oziroma nocebo, katerega žrtve so bili po nedolžnem obsojeni in v strašljivih mukah usmrčeni posamezniki, ki pravzaprav niso verjeli v hudiča. Podobna moč negativne politične in verske (avto)sugestije se je grozljivo pokazala tudi v času nacizma in stalinizma, čedalje bolj nevarno in skrajnostno se izraža tudi danes.
Med drugim se za zaslombo svojevrstnih »procesov« zoper posameznike oziroma družbene skupine najpogosteje uporabljajo lažne novice oziroma sovražni govor, ki se širijo s pomočjo sodobnih komunikacijskih orodij, kot so internet, twitter in facebook. Z njimi je mogoče posameznika ali družbeno skupino v celoti moralno razvrednotiti pa tudi fizično onemogočiti in uničiti. Po Ravnjakovih besedah lahko v postfaktičnem oziroma postresničnostnem svetu, v katerega smo kot civilizacija v zadnjih dveh desetletjih zabredli, neka laž, če jo dovolj vztrajno ponavljamo, hitro postane resnica, ki ubija oziroma se v njenem imenu začne ubijanje. Prav na tem načinu učinkovanja laži, ki se spreminja v resnico, temelji Millerjevo delo.
»Verski fanatizem je ena od najnevarnejših družbenih bolezni, ki je zlasti grozljiva, kadar se pojavi v zaprtih rigidnih avtoritarnih sistemih, kakršen je Salem v Millerjevi drami. Strah, negotovost, nezaupanje in sumničavost so najboljše pogonsko gorivo totalitarizmov. Prestrašeni, naivni in vraževerni, hkrati pa egoistično preračunljivi Salemčani so lahek plen socialno sprevrženih in inteligentnih inkvizitorjev, ki so se fanatično poistovetili z božjo misijo odvrniti ljudi od satana ter jih znova privesti v naročje boga. Tisti redki posamezniki, ki jim kljub množični protičarovniški histeriji uspe zadržati zdravo pamet in dvomijo o obstoju hudiča, so zato v njihovih očeh dvakratno sumljivi,« meni Ravnjak.
Poljski režiser Janusz Kica že četrt stoletja deluje tudi v slovenskem prostoru, številne izjemno uspešne projekte je realiziral prav v mariborski Drami. V tokratni uprizoritvi bodo nastopili Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina in Minca Lorenci ter Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah in Vesna Kuzmić, ki bodo upodobile dekleta, ki so povzročila celoten zaplet.
Lov na čarovnice (The Crucible) spada med najpogosteje uprizarjana dela iz moderne ameriške dramatike. Zgodba drame temelji na resničnih dogodkih, ki so se pripetili leta 1692 v Salemu, ko so evangeličanski puritanci oziroma krščanski fanatiki dvajset žensk in moških obtožili čarovništva ter jih obesili.
Ovadba Elie Kazana
Ideja za dramo se je Millerju porodila po tem, ko ga je prijatelj in sodelavec Elia Kazan, ki je na broadwayske odre krstno postavil njegova teksta Vsi moji sinovi in Smrt trgovskega potnika, obvestil, da ga namerava z drugimi kolegi ovaditi pred komisijo za protiameriške dejavnosti. Čeprav mu je Miller to odsvetoval, ker bo to dejanje obžaloval vse življenje, je Kazan odšel v Washington in potopil druge, da je rešil sebe. Po Kazanovem pričanju se je Miller, ki je vedno s pronicljivim posluhom obravnaval sodobnega človeka 20. stoletja, njegovo bitko med ameriškimi sanjami in realnostjo, zakopal v preteklost, saj je o novodobnem lovu na čarovnice lahko spregovoril samo skozi zgodovinsko paralelo.»Čeprav je okolje Millerjevega Lova na čarovnice zgodovinsko, zgodba učinkuje izrazito sodobno, saj razkriva univerzalne mehanizme delovanja 'montiranih političnih procesov' ter učinkovanje ideološkega, verskega, političnega … fanatizma. Družbene razmere so danes bistveno drugačne, kot so bile v času krščanskega preganjanja čarovnic oziroma leta 1953, ko je drama nastala, vendar so osnovni vedenjski vzorci isti. Miller je večni klasik, ki izreka obče veljavno resnico o tem, kako se družba navzven sicer spreminja, navznoter oziroma po svojih temeljnih mehanizmih pa ne, ker je takšna pač človeška narava,« v dramaturški razčlembi poudarja Ravnjak.
Montirani procesi
Po njegovih besedah je prek Millerjeve drame, po kateri je bilo posnetih več filmov, izraz »lov na čarovnice«, ki se je udomačil v petdesetih letih 20. stoletja v ZDA, ko so tam pod vodstvom senatorja Josepha McCarthyja doživljali protikomunistično gonjo, prešel v splošnopogovorno rabo. Tako zdaj označuje vse oblike montiranih procesov, pri katerih se želi oblast znebiti motečih oziroma potencialno nevarnih članov družbe, praviloma na podlagi izmišljenih dokazov. V primeru salemske protičarovniške histerije je to bil zelo močen učinek negativne avtosugestije, v bistvu za kolektivni negativni placebo oziroma nocebo, katerega žrtve so bili po nedolžnem obsojeni in v strašljivih mukah usmrčeni posamezniki, ki pravzaprav niso verjeli v hudiča. Podobna moč negativne politične in verske (avto)sugestije se je grozljivo pokazala tudi v času nacizma in stalinizma, čedalje bolj nevarno in skrajnostno se izraža tudi danes.Med drugim se za zaslombo svojevrstnih »procesov« zoper posameznike oziroma družbene skupine najpogosteje uporabljajo lažne novice oziroma sovražni govor, ki se širijo s pomočjo sodobnih komunikacijskih orodij, kot so internet, twitter in facebook. Z njimi je mogoče posameznika ali družbeno skupino v celoti moralno razvrednotiti pa tudi fizično onemogočiti in uničiti. Po Ravnjakovih besedah lahko v postfaktičnem oziroma postresničnostnem svetu, v katerega smo kot civilizacija v zadnjih dveh desetletjih zabredli, neka laž, če jo dovolj vztrajno ponavljamo, hitro postane resnica, ki ubija oziroma se v njenem imenu začne ubijanje. Prav na tem načinu učinkovanja laži, ki se spreminja v resnico, temelji Millerjevo delo.
Pogonsko gorivo totalitarizmov
»Verski fanatizem je ena od najnevarnejših družbenih bolezni, ki je zlasti grozljiva, kadar se pojavi v zaprtih rigidnih avtoritarnih sistemih, kakršen je Salem v Millerjevi drami. Strah, negotovost, nezaupanje in sumničavost so najboljše pogonsko gorivo totalitarizmov. Prestrašeni, naivni in vraževerni, hkrati pa egoistično preračunljivi Salemčani so lahek plen socialno sprevrženih in inteligentnih inkvizitorjev, ki so se fanatično poistovetili z božjo misijo odvrniti ljudi od satana ter jih znova privesti v naročje boga. Tisti redki posamezniki, ki jim kljub množični protičarovniški histeriji uspe zadržati zdravo pamet in dvomijo o obstoju hudiča, so zato v njihovih očeh dvakratno sumljivi,« meni Ravnjak.Poljski režiser Janusz Kica že četrt stoletja deluje tudi v slovenskem prostoru, številne izjemno uspešne projekte je realiziral prav v mariborski Drami. V tokratni uprizoritvi bodo nastopili Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina in Minca Lorenci ter Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah in Vesna Kuzmić, ki bodo upodobile dekleta, ki so povzročila celoten zaplet.
