Režiserjeva selitev iz rezidence v dvorec

Konec junija 2017 smo izvedeli, da bo imel dunajski Burgtheater, največje gledališče na nemškem govornem območju, od sezone 2018/2019 novega vodjo – Martina Kušeja, sedanjega direktorja Bavarskega državnega gledališča v Münchnu. Kušej je veljal za velikega favorita za naslednika Karin Bergmann (ki se bo upokojila), vendar nihče ni vedel, ali bi se sploh hotel preseliti iz bavarskega glavnega mesta v avstrijsko prestolnico. Kušej je privolil v selitev.

Rodil se je leta 1961 v Volšperku (Wolfsbergu) na avstrijskem Koroškem v družini, ki je (tudi) slovenskega rodu. Najprej je študiral germanistiko in šport na Univerzi v Gradcu, nato v istem mestu še režijo na Visoki šoli za glasbo in odrsko umetnost. Kalil se je kot pomočnik režije v Salzburgu in Ljubljani ter prvič samostojno režiral v Gradcu leta 1987. Poleg tega je takrat še igral rokomet v prvi avstrijski ligi. Na začetku devetdesetih je s scenografom Martinom Zehetgruberjem in dramaturginjo Sylvio Brandl delal v gledališki skupini My friend Martin. V Nemčiji je prvič režiral v münchenskem Residenztheatru leta 1992, vendar se takrat še ni ustalil na Bavarskem.



Položaj stalnega režiserja je dobil leta 1993 v stuttgartskem gledališču, v Stuttgartu je leta 1996 režiral tudi svojo prvo opero, s katero je napovedal, da bo postal eden redkih uspešnih režiserjev tako dramskih kot opernih del. Od leta 1998 je režiral tudi v Thalia Theatru v Hamburgu. V dunajskem Burgtheatru je prvič režiral leta 1999. Hkrati je uprizarjal opere v Zürichu, na salzburškem poletnem festivalu, v državni operi v Berlinu in nizozemski operi v Amsterdamu.

V letih 2005 in 2006 je Kušej vodil gledališki del salzburškega poletnega festivala in tam seveda tudi režiral. V SNG Drama v Ljubljani je leta 2006 uprizoril dramo Šparovček (avtor Eugène Labiche). Od sezone 2011/2012 je vodil Residenztheater. Nihče ne pričakuje, da bo dunajski Burgtheater dolgočasen, ko ga bo vodil Kušej. Na moja vprašanja je odgovarjal sredi avgustovske vročine, ko sva bila oba blizu jadranske obale. Najprej sva se lotila kulinarike, s katero se ukvarja zelo ustvarjalno in strastno.
 

Gospod Kušej, zdi se mi, da je vaš recept za bučno juho v sivih jesenskih dneh res učinkovit proti depresiji. Kaj bi nam priporočili za vroče poletje?

Z izjemnimi vročinskimi valovi nimam težav, ker imam rad suho in vroče vreme. Toda kadar je takšno kakor letos, torej na meji neznosnega, včasih pobegnem v svoj avtomobil, ki ga hladi klimatska naprava, berem knjige o Japonski in Kongu ter pripravljam hrano z žara za prijatelje – vedno z veliko ledeno hladnega belega vina. Na skrivaj upam, da bodo vsi, ki se pritožujejo nad vročino, počasi začeli razumeti, kaj res lahko pomeni podnebna katastrofa ter da se tisti lahkomiselni zanikovalec in lažnivec iz ZDA spet poskuša delati norca iz nas.
 

Poznate založnika Lojzeta Wieserja? Tudi on je po rodu Slovenec iz avstrijske Koroške in tudi on se strastno ukvarja s kulinariko.

Že veliko večerov sva skupaj z Lojzetom kuhala in jedla. Rad imam njegov sarkastičen humor in njegovo neuničljivost. Lojze je izjemno pomembna oseba za narodno manjšino, s svojimi odličnimi knjigami in televizijskimi oddajami pa je mednarodno zaslovel. Je prijatelj, hedonist in poduhovljen človek, s katerim se počutim zelo povezanega.
 

Prebral sem vašo izjavo, da radi pripravljate gostije »za veliko ljudi z najmanj šestimi hodi«. Kolikokrat na leto imate čas, da tako pogostite prijatelje?

Velike menije najpogosteje pripravljam pred premierami za ves ansambel. Takrat skuham nekaj, kar je tematsko povezano s tistim dramskim delom, denimo nekaj »francoskega«, kadar igramo Labicha. V moji uprizoritvi Hedde Gabler obstajata samo črna in bela barva, zato sem pripravil ustrezen jedilnik: gaspačo z mandlji in temnim grozdjem, rižoto s črno trobento, morsko žabo in pire iz navadnega rebrinca. Ribo sem poskušal obarvati z ogljem v prahu. Ne vem, ali je takšna tehnika pravilna, vendar je bilo okusno. Včasih pripravim veliko gostijo, saj je to priložnost, da se zberemo prijatelji, ki se že dolgo nismo videli, in tako vsi naenkrat izvemo, kaj je novega.
 

Domnevam, da se za selitev iz »rezidence« v »dvorec« niste odločili samo zato, ker si po več letih želite spremeniti okolje in vodilni položaj.

Moj cilj ni samo postati »direktor Burgtheatra«. Navdušuje me ideja, da bi za takšno veliko ustanovo razvil srednjeročno in dolgoročno perspektivo. Položaj in značaj takšnega »avstrijskega nacionalnega gledališča« je treba opredeliti za prihodnost in ju temeljito prevetriti. Poleg tega ni nepomembno, da bo gledališče prvič vodil predstavnik neke avstrijske manjšine z drugim govornim jezikom.
 

Sredi lanskega leta vas je kot novega generalnega direktorja Burgtheatra napovedal takratni avstrijski zvezni minister za kulturo, član Socialdemokratske stranke Avstrije. Samo nekaj mesecev pozneje so po zveznih volitvah sestavili novo vladajočo koalicijo, v kateri ni več socialdemokratov. Mislite, da se bodo začele težave s – kakor ste izjavili – »uglajenimi fašisti v narodnih nošah, ki kulturo razumejo kot spreminjanje umetnosti v narodno umetnost in šol v narodne šole ter ki bi celotno družbo najraje spremenili v eno samo domoljubno narodno stranko«, pa tudi z njihovimi različicami, ki so zdaj na oblasti? Bo to silovit spopad ali se bo to dogajalo, kot bi dejali Srbi, »po avstrijsko, v dunajskih rokavicah«?

Moje rokavice so brez dvoma umetniške. To pomeni, da se posvečam predvsem umetnosti in nalogi, ki bo usmerjala mojo pot. Gledališče ni civilno gibanje, čeprav je politični dejavnik zanj izjemno pomemben. Kot demokrat sprejemam sedanjo izvoljeno zvezno vlado kot dejstvo in si v politični debati želim zagovarjati razum in mir. Toda popolnoma jasno je, da bo, če se bo uveljavil grozeči nacionalizem ali celo neofašizem oziroma se bo začelo poneumljati ljudi ali pozivati k sovraštvu med narodi, Burgtheater takoj in kadar koli deloval kot dom in oporišče za vse tiste, ki se bodo temu hoteli upreti.
 

Burgtheater dobro poznate. S kakšnimi izzivi, ne samo političnimi, se danes spoprijema gledališki ustvarjalec v Avstriji, Evropi in svetu?

Več velikih in zapletenih izzivov bo vplivalo na gledališče. Prvi je konkurenca digitalne dobe. Vse bolj se razvijamo v družbo, v kateri digitalni mediji in njihove zmogljivosti ne le vplivajo na vsakdanje življenje, ampak ga tudi nadomeščajo. Temu nasprotuje analogni svet gledališča in skupaj z njim kompleksen človek iz mesa in krvi. Prav »živemu« doživetju je treba posvetiti posebno pozornost, poleg tega je treba okrepiti vlogo gledališča kot mitološke »posode«. Zgodbe je treba spet na novo povedati. In posvetiti se je treba predvsem igralcem, ansamblu.

Poleg tega opažamo, da se očitno zmanjšuje število novih mladih gledalcev, saj klasično meščansko izobražena struktura ljudi ne bo več dolgo obstajala. Zagovarjam rešitve z novimi metodami oglaševanja, popolnoma nove sisteme predplačil in predvsem krepitev prizadevanj za delo z otroki in mladino.
 

Kaj je pravzaprav merilo uspeha za vodjo gledališča v času prevlade trga? Je to zgolj več kot 80- ali 90-odstotna zasedenost gledališča?

Sporne se mi zdijo razlage, ki vztrajajo, da je velika zasedenost kazalnik uspešnega dela v gledališču. Resda si želim, da bi bilo moje gledališče polno, vendar mi je všeč ideja, da bi si vsi želeli vstopiti vanj, ker deli in vznemirja celotno mesto in družbo. Všeč mi je tudi ideja, da gledališče razburja in da celo odbija. Žal takšna vitalnost ni vedno uspešna, saj so številni gledališki ustvarjalci še vedno preveč malomeščanski, preveč boječi ali pa so – zlasti zdaj, v času »postdramaturgije« – kratko malo diletanti.
 

Na Dunaju predavate tudi na ugledni visoki šoli gledališke igre in režije Max Reinhardt Seminar. Kakšno napredno energijo opažate pri mladih rodovih?

Velikokrat sem žal jaz tisti z največ energije. Škoda, saj bi se res zelo rad okužil s popolnoma neverjetnimi, nerazumljivimi in čudovitimi idejami svojih študentov ter se navdihoval pri njih. Po drugi strani moram nanje prenesti živ plamen gledališke umetnosti. Žal se je predhodno izobraževanje za ta zelo ekskluziven študij izjemno omejilo, kar je skrb vzbujajoče.
 

Bili ste ministrant in resen prvoligaški rokometaš. Kaj imata skupnega uspeh v skupinskem športu in gledališki skupini?

Športne izkušnje so izjemno pomembne za moje delo režiserja in vodje gledališča. Človek mora razumeti duševnost neke skupine, analizirati mora stanja in nihanja ter jih usmerjati, da bi izkoristil igralski in zmagovalni duh za dosego skupnega cilja. Če že omenjate čas, ko sem bil ministrant: kaj bolj koristi gledališču kakor poznati velike cerkvene in verske obrede ob različnih praznikih in pogrebih? To je resnična zakladnica čustvenih in mističnih doživetij, ki se jim nikakor ne bi hotel odreči …