Tiskane izdaje
V knjižni zbirki Dokumenti SGM so izdali izčrpno študijo o nastanku in obstoju nemškega Jubilejnega gledališča cesarja Franca Jožefa v Ljubljani (1911 do 1918).
Raziskava Sandre Jenko, ki pomembno širi in dopolnjuje poznavanje zgodovine gledališkega ustvarjanja na Slovenskem, je nastala v okviru avtoričinega magistrskega študija teatrologije na dunajski univerzi.
V predzgodbi Jubilejnega gledališča avtorica predstavi razloge za ustanovitev Nemškega gledališkega društva (1888) po požaru v Stanovskem gledališču (1887) ter za ustanovitev in izgradnjo samostojnega nemškega gledališča po občutnem poslabšanju razmer za enakopravno sobivanje nemškega odra s slovenskim v okviru Deželnega gledališča (v današnji SNG Operi), in sicer po zmagoslavju slovenske klerikalne stranke na volitvah 1908.
Samostojno nemško gledališče v Ljubljani (današnja SNG Drama) je lahko nastalo zaradi dolgoletne tesne povezanosti med nemškim društvom (ki je leta 1907 ustanovilo gradbeni komite za izgradnjo samostojnega nemškega gledališča) in Kranjsko hranilnico (ki je že leta 1894 ustanovila gradbeni sklad za ta namen). Hranilnica je finančno poskrbela za uresničitev zahtevnega gradbenega projekta (dunajskega arhitekta Alexandra Grafa) in (so)financiranje poklicnega gledališkega delovanja.
S simbolno donacijo 20.000 kron je junija 1909 podprl namero nemškega društva tudi cesarski dvor ter 10. oktobra 1909 omogočil začetek gradbenih del. S cesarjevim dovoljenjem je nemško gledališče pridobilo ime Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa v Ljubljani (leta 1908 je namreč cesar Franc Jožef I. praznoval šestdeseto obletnico vladanja), slavnostno odprtje pa je nemško društvo izvedlo 4. oktobra 1911.
Jubilejno gledališče je do razpada habsburške monarhije delovalo kot zasebno društveno gledališče brez stalnega vodstva, repertoarja in lastnega ansambla (za vsako sezono se je vse to oblikovalo na novo) ter je ves čas zaradi skupnega ravnatelja (še posebej med vojno) tesno sodelovalo z Jubilejnim mestnim gledališčem v Celovcu.
Na repertoarju najdemo tudi dela dramske klasike, a še posebej pogosto popularnejše in lahkotnejše žanre (komedije, ljudske igre in burke), vključno z operetami in celo operami.
V povprečju je le redko katera uprizoritev doživela več od dveh ponovitev, mnogo jih je doživelo le premiero kot prvo in poslednjo predstavo. Zaradi dandanes nepredstavljivo velikega števila premier v sezoni in temu primerno skopega časa za študij posamezne uprizoritve, vsako sezono nove sestave izvajalskega ansambla ter nepopolne scenske ter kostumske opreme (še posebej kritične so bile kadrovske in materialne okoliščine med vojno) je kakovost posameznih uprizoritev izredno nihala in bila kdaj lahko tudi zelo oporečna.
Zadnja nemška predstava je bila na odru Jubilejnega gledališča izvedena 31. decembra 1918, saj je že 1. januarja 1919 sledila splošna prepoved nemških gledaliških predstav v Ljubljani. 6. februarja 1919 je v dotlej nemškem Talijinem hramu dramski del umetniškega ansambla slovenskega Deželnega gledališča, ki se je poslej imenoval Narodno gledališče v Ljubljani – Drama, uprizoril Jurčičevo tragedijo Tugomer in postal matični ustvarjalni korpus tega gledališča.
