»Še vedno mislim, da je ta svet najboljši od vseh možnih svetov«

Umetniški direktor mariborske Drame meni, da je skrajni čas, da spet odkrijemo kreativnost, da v ospredje spet stopijo graditelji sveta.

Objavljeno
28. september 2019 11.28
Posodobljeno
28. september 2019 11.28
»Bili smo veseli, da smo se znebili groznega komunizma, ampak tega smo pravzaprav živeli le dobra štiri desetletja, zdaj pa smo že skoraj tri desetletja v tako imenovani tranziciji, ko še vedno vlada popolna dekonstrukcija«.Foto Tadej Regent/Delo
»Na gledališkem grbu sta dve maski, žalostna in vesela, zakaj smo se veseli skoraj povsem odpovedali? Morda bi bilo dobro, če bi si skeptiki še enkrat prebrali Ime rože Umberta Eca. Številni, tudi takšni iz kulturniških krogov, pozabljajo, da sta bila zelo duhovita tudi, recimo, Strindberg in Čehov, John Cleese je na primer dejal, da so se za ustanovitev skupine Monty Python odločili prav zaradi del Čehova.«

Aleksandar Popovski sicer stavi na večne in univerzalne razsežnosti umetnosti, vendar so prav tako pomembni humor, ironična distanca in predvsem pripravljenost na igro. Položaj umetniškega direktorja mariborske Drame je prevzel že lani jeseni, vendar se je lahko šele s to sezono popolnoma posvetil novi funkciji, ki je tudi zanj poseben izziv, saj je prvič v svoji dolgi in zelo uspešni gledališki karieri zaposlen v kakšni instituciji.


Še pred kratkim ste v enem od intervjujev dejali, da razmišljate, da bi ustanovili svoje gledališče. Zdaj vam tega ne bo treba, »dobili« ste mariborsko Dramo?


Ja, življenje samo je najboljši dramaturg in nebo je najboljši režiser. V trenutku, ko sem bil že na tem, da začnem delati na projektu »Free fall company«, se je pojavila mariborska Drama. Spremljanje izjemnih uspehov, ki jih je z Edvardom Clugom dosegel Balet in Opera pod vodstvom Simona Krečiča, me je prepričalo, da bi tudi jaz lahko v Dramo prenesel svoje izkušnje, ki sem jih zbral na svojih številnih mednarodnih sodelovanjih in bi jih delil z ansamblom. Zavedam se, da je to dolgotrajen in zahteven proces, ampak vem, da se bomo znali igrati in uživati v tej igri.


Letos ste imeli prvič priložnost v celoti sami sestaviti program za prihodnjo sezono, a ste zaradi stoletnice SNG Maribor spet omejeni z nacionalnim in celo z lokalnim značajem repertoarja?


To ni nujno omejitev, ampak morda celo prednost, ki jo velja izkoristiti. Zanimal me je način, kako tesneje povezati gledališče in mesto; z lokalnimi avtorji je to mogoče narediti še bolj učinkovito. Predstava Mostovi in bogovi, ki bo nastala po knjižnih predlogah Toneta Partljiča – pod priredbo se podpisuje režiser in pisec Nejc Gazvoda, ki mu izjemno zaupam –, je zame avtentična lokalna zgodba, ki bi lahko dobila poteze nekakšnega fellinijevskega Amarkorda, seveda z mariborskim značajem. Tam, kjer se končajo Mostovi in bogovi, se začne druga predstava, Pošta Roka Vičnika.


Določena tragikomična atmosfera je v Mariboru res prisotna, obenem pa mesto nekako definirajo krč, anemičnost, statičnost in nesposobnost ironične avtorefleksije. Je iz tega mogoče ustvariti fellinijevske reminiscence?


Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film Fabrika Maribor in šele takrat dojel, kakšen industrijski kolos je to bil, kar je nedvomno izhodišče za zanimivo interpretacijo. V življenju sem veliko potoval, zato upoštevam rek Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan, predvsem pa nimam pravice biti kritičen do določenega okolja. Morda je za nekatere krč, ki ga omenjate in ki je lahko samoobrambna ali celo sovražna pozicija do drugega, res gonilna sila, ki komu pomaga preživeti, ampak če bi se ta energija drugače izkoristila, bi lahko Maribor imel drugačen potencial. Podobno zgodbo, kjer je bil za težave vedno kriv nekdo drug, smo lahko spremljali ob razpadu Jugoslavije, zdaj je zelo podobna zgodba z brexitom, vedno naletimo na fenomen ruskih babušk, ki jih nikoli ne zmanjka, zato je nujna sprememba fokusa. Je pa težava, da se mnogi ne želijo osvoboditi te odvisnosti, ker bi s tem morali sprejeti odgovornost za svoje življenje.


Tukaj so še vprašanja mestne identitete in mitologije, ki je slabo definirana ali pa ima celo izrazito negativne karakteristike.


V svojem nomadskem življenju sem se naučil, da s seboj nosim samo stvari, ki jih potrebujem danes. Takšna izkoreninjenost je lahko tudi problem, mi pa omogoča razmeroma neobremenjeno doživljanje trenutka. Zgodovina, mitologija in identiteta niso nepomembne, vendar sam nisem ljubitelj zgodovine, ta spada v muzej. Zgodovina se zelo hitro vplete v politično, družbeno in tudi osebno ali celo intimno polje in tukaj je večna kal razdora. Vrstijo se takšne in drugačne interpretacije, dokler se ne izgubimo v labirintu, iz katerega ni izhoda. V Makedoniji smo šli celo do antike in poskušali na tej podlagi vzpostaviti novo nacionalno identiteto, kar pa se je izkazalo za popolno slepo ulico.


Vsi postjugoslovanski narodi so pač v določeni meri izgubljeni in se poskušajo repozicionirati na neki točki zgodovinske premice, kar bi lahko bil zelo zanimiv izziv za sociologe, psihologe in antropologe.


Saj takšno repozicioniranje ni nujno slabo, pravzaprav je pohvalno že to, da se sploh išče nekakšna identiteta. Težava nastane, ko se nekdo oklene določene zgodovinske in ideološke matrice, ki je zgrešena. Kar se mene tiče, bi moralo biti, recimo, za Makedonijo namesto Aleksandra Velikega izhodiščna točka delovanje Cirila in Metoda.


Če se vrneva k stoletnici SNG Maribor – pred sto leti je bila slavnostna uvodna predstava Jurčičev Tugomer, letos so to Grmače Daneta Zajca. Dve tragediji, zaznamovani z eksistencialno tragiko, z desperatnostjo, s konflikti, s historičnimi in intimnimi antagonizmi, s svetoboljem ... Se je v slovenskem nacionalnem značaju v sto letih sploh kaj spremenilo?


Sam sem po naravi optimist, nekakšen Pangloss iz Voltairovega Kandida. Še vedno mislim, da je ta svet najboljši od vseh možnih svetov, in sem tukaj že slišal nekaj pripomb na ta račun (smeh). Tragičnost je lahko tudi nekakšen nacionalni šport, vendar še vedno obstajajo zelo različne variacije. Aki Kaurismaki ali Roy Andersson sta, recimo, prav tako zaznamovana s to nordijsko temačnostjo, vendar sta našla specifičen tip humorja, s katerim komunicirata in komentirata. Humor izjemno cenim, najbolj me je strah ljudi, ki ne premorejo smisla za humor.


Optimizem se danes zdi znak omejenosti in slabega okusa, gledališka komedija ima še vedno pejorativen predznak.


Pogosto lahko pri režiranju komedije dobiš oznako neresnosti in neobvezne lahkotnosti, to se ne nazadnje pozna tudi pri ignoriranju pri nadaljnjih angažmajih ali pri povabilih posameznih predstav na festivale, pogosto te sesujejo kritiki. S takšnim odnosom se ne morem sprijazniti. Nikola Tesla je lahko v tem pogledu vzor, ob vsej resnosti svojega dela se je pravzaprav vse življenje igral z najrazličnejšimi izzivi, in prav igra in poigravanje sta zame osrednji biti ukvarjanja z umetnostjo. In ne nazadnje se vsi borimo za občinstvo in jaz sem trdno odločen, da hočem imeti v mariborski Drami polne dvorane. Ne s cenenimi komercialnimi triki in bližnjicami, temveč s predstavitvijo celotne mavrice emocij, reakcij in stanj, ki jih človek premore. Gledališče je edinstven privilegij, da se lahko gledalec za uro ali dve distancira od zunanjega sveta ter v miru in izolaciji vzpostavi drugačen dialog z drugimi in s samim sabo, in nobenega smisla ne vidim v tem, da ga še v tem posvečenem prostoru plašimo z vsakdanjimi banalnostmi, ki jim je tako in tako redno priča.


Morda problem ni zgolj pomanjkanje humorja, ampak kar nekrofilski užitek v dekonstrukciji, sesuvanju, razkroju in plesnobi družbenega tkiva?


Fenomen užitka v trpljenju in bolečini je nedvomno prisoten, vendar si ga ne znam racionalno razložiti. Če spet omenim Teslo – on je poudaril, da naš planet nedvomno v sebi skriva tudi elemente miru, ljubezni, sreče in radosti; naloga znanstvenika je, da jih odkriva. Enaka je po mojem tudi naloga umetnika. Lahko smo kritični, vendar se ne smemo slepiti, da smo mi zdaj odkrili skrivnosti gledališča, to so že davno pred nami naredili Aristofan in Shakespeare ter številni drugi, in tudi mi moramo odkrivati te skrivnosti Zemlje, ki dajejo življenju sok. Pred kratkim sem večerjal s skupino bankirjev, ki so razpredali različne teme, in ko sem jih poslušal, sem jim dejal, da bi morali biti neskončno hvaležni umetnikom; glede na to, kako se svet vrti, bi brez kulture, ki ponuja uteho in upanje, ljudje z njimi po kratkem postopku obračunali v slogu francoske revolucije (smeh).


In kakšen je bil njihov odgovor?


Samo smejali so se.


Vendar v umetnosti in še zlasti v gledališču dominirata dve skrajnosti, in sicer aktivizem in nihilizem, oba principa pa se zdita povsem jalova?


Dovolj natančno spremljam nemško gledališko produkcijo, ki jo zelo cenim, in tam se je obdobje umetniškega aktivizma že končalo. Pri nas aktivizem še vedno cveti in dobivamo tip gledališča, o katerem nisem prepričan, da je posebej učinkovit. Zavedam se, da me bo zaradi tega stališča kdo kritiziral, ampak če hočemo biti »hiper« aktualni, se znajdemo na zelo nevarnem področju. Umetnost naj bi poosebljala večnost, brezkončnost, univerzum, zato ne more tekmovati z medijskimi novicami ali s twitterjem in z drugimi medmrežnimi družbenimi omrežji. Če se to dogaja, umetnost avtomatično izgublja. Sem pa prepričan, da bodo takšni trendi prej ali slej izzveneli, pravzaprav nimajo daljšega roka trajanja kot kakšen pop hit, ki se eno sezono vrti na plaži.


Kakšna bodo torej vaša izhodišča v mariborski Drami?


Največji izziv je vedno delo z igralskim ansamblom, ki mora biti v vrhunski psihofizični formi, njegovi člani in članice morajo biti pripravljeni na najrazličnejše vloge in najrazličnejše režiserske poetike. Zato moram organizirati nekakšno urjenje ...


... to bo tako imenovani Kabaret pri Belem zajcu?


Da, to bo nekakšen center za trening, kjer bomo vadili različne gledališke forme, kratke prizore, songe, improvizacijo, to bo poigravanje po sistemu tako imenovanega prostega pada z detektiranjem inspirativnih točk. Izhodišče je knjiga Ranka Munetića Alisa na putu kroz podzemlje i kroz svemir (Alica na poti skozi podzemlje in vesolje), ki je nekakšen moj gledališki manifest, principe in prijeme pa sem preizkusil tudi v praksi. Zelo pomembni so zame pisci oziroma dramatiki, današnji čas potrebuje svoje Homerje, ki s svojimi mrežami ujamejo prostor in čas, in to v vseh dimenzijah. V hektičnem obdobju je nujna nekakšna klasika, da nas umiri in usmeri našo pozornost na pomembne stvari. Danes prevladuje politično in ideološko, čeprav je to zgolj en eksistenčni vidik, ki sploh ni najpomembnejši, vendar nas skoraj v celoti okupira. Včasih se mi zdi, da sem postal konservativec, pa četudi sem vse življenje zagovarjal drugačna stališča. Ampak danes je vse ideološko, celo spolnost ...


... in celo spol.


Točno, zadeve postajajo povsem absurdne.


Tradicionalni konservativizem ima ne nazadnje pomembno nalogo, da vzpostavlja določeno platformo, ki jo je mogoče dekonstruirati, brez tega tudi nasprotni pol ostane brez idej?


To je rezultat ideologije 90. let prejšnjega stoletja, ko smo se lotili demontaže vsega. Ampak to bi moral biti zgolj trenutek, ki pa se je raztegnil v dolgotrajen ciklus, ki mu ni videti konca. Bili smo veseli, da smo se znebili groznega komunizma, ampak tega smo pravzaprav živeli le dobra štiri desetletja, zdaj pa smo že skoraj tri desetletja v tako imenovani tranziciji, ko še vedno vlada popolna dekonstrukcija. To obdobje se mora končati, skrajni čas je, da spet odkrijemo kreativnost, da v ospredje spet stopijo graditelji sveta. Pa četudi se to morda za nekatere sliši preveč optimistično, prostodušno in naivno.