Simona Semenič, Grumova nagrajenka

 Na Tednu slovenske drame so letos nagradili dve njeni deli: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije in 1981
Objavljeno
07. april 2015 18.50
Kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Simona Semenič je že uveljavljena dramatičarka, odlikuje jo radikalna dramska pisava. Zaključila je študij dramaturgije, vodila festival PreGlej in tri leta tudi gledališče Glej. Pri uprizoritvah je sodelovala kot dramaturginja in režiserka, ima status samozaposlene v kulturi. Rada ustvarja v gledališču, gledati ga ne mara, ker ima raje film. Sicer pa najraje piše, a za to ji prepogosto zmanjkuje časa.

Letos ste že tretjič prejeli Grumovo nagrado. Najprej ste jo dobili za 5fantkov.com, potem za 24ur, zdaj za delo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Kako pomembne so nagrade za ustvarjalca?

Zdaj sem v bistvu prvič dobila nagrado sama, prvo sem si delila, pri drugi pa smo bili trije enakovredni nagrajenci. Nagrada je pomembna predvsem zato, ker gre za dober finančni zalogaj, ne predstavlja pa mi kakšne posebne časti. Glede na to namreč, kakšna besedila so že bila nagrajena in še bodo, ne morem govoriti o kakšnem prestižnem priznanju. Že moj tekst 24ur po določenih kriterijih ni bil vreden te nagrade, čeprav gre za delo, ki mi je ljubo v mojem opusu, ker gre za neke vrste eksperiment, morda tudi preobrat v mojem razumevanju pisave in gledališča.

Zakaj ste se odločili za študij dramaturgije in ne, na primer, primerjalne književnosti?

V bistvu me je zanimal film, ampak si nisem upala na sprejemne izpite, zato sem se raje vpisala na dramaturgijo. Gledaliških predstav nisem nikoli prav rada gledala, film me je veliko bolj zanimal. Saj danes je isto. Seveda naletim na slab film, na veliko slabih filmov, ampak zdi se mi, da nikoli ni toliko slabih filmov kot je slabih gledaliških predstav. Kljub temu pa veliko raje delam gledališke predstave kot film. Film zahteva preveč tehnikalij, čakanja … Ustvarjanje gledališke predstave pa je živ, aktiven proces, v katerem uživam. Kot gledalka torej gledališča ne maram, rada pa ga ustvarjam.

In vendar ste se v letih študija posvečali gledališču ...

Vedno izpostavljam Dušana Jovanovića, ki je bil mentor našega letnika. Fasciniral me je njegov način branja besedil, to, da je iz vsake replike izluščil nešteto različnih pomenov in podpomenov. Jaz sem prebrala repliko in mi je pomenila eno stvar, on pa je iz vsakega stavka sestavil več zgodb. Zdi se mi, da sem skozi delo z njim začela drugače razmišljati o gledaliških besedilih, morda pisavi nasploh, vsekakor pa o gledališču.

Kaj prinaša vaš tekst, za katerega ste prejeli letošnjo nagrado?

Imenuje se sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Tekst je že pred leti naročila vodja MGL Barbara Hieng Samobor in bi ga morala že zdavnaj oddati, a je bila Hiengova zelo razumevajoča, ker sem imela vmes tudi precej zdravstvenih težav. Zelo sem ji hvaležna, ker tovrstno razumevanje sicer ni zelo pogosto. Želela je, da napišem nekaj v zvezi s Sophie Scholl (članica nemškega odporniškega gibanja proti nacistični diktaturi, ki so jo obglavili zaradi njenega sodelovanja z uporniško skupino Bela vrtnica). Gre sicer za zelo vznemirljivo bitje, a sprva nisem prav dobro vedela, kako naj jo umestim v današnji prostor in čas. Potem sem »našla« še dve Sofiji, ob Schollovi še Sophie Germain (prva ženska matematičarka, ki je leta 1831 umrla zaradi raka na dojki) in Sofio Perovskajo (leta 1881 so jo obesili, ker je sodelovala pri atentatu na carja Aleksandra v Rusiji). Tri ženske, ki so v ženskem svetu in tudi sicer zelo izstopale in so se uprle na svoj način; vse so bile na nek način revolucionarke, ki so nastopile proti družbenemu režimu, proti pričakovanjem in zahtevam družbe, v kateri so živele. Potem sem se odločila, da bodo moji glavni liki kuharice, ki imajo imena: ta fina, ta pedantna, ta debela, ta jeznorita, ta zamišljena, ta nergava in ta dolgocajtna. Kuhajo za vojake, ki se vojskujejo vedno v novih bitkah, one sedijo na odru, oblečene so v široka krila in imajo med nogami škafe, kamor celo predstavo lupijo krompir. Nalupiti morajo 300 kg krompirja, pogovarjajo se o tem, kaj bodo skuhale tokrat. Lupijo že od prazgodovine in bodo to počele do konca sveta. So brezčasne, vedno tu. Opravljajo, bentijo, so nestrpne, polne predsodkov, zlobne ena do druge, nerazumevajoče, brez empatije, konformistične, predvsem pa so množica, ki podpira vsakokratno politiko. So neodločne, brez poguma, brez lastnega mnenja in v bistvu s svojo (ne)držo hranijo vojne.

Kako ustvarjate? Baje si ideje zapisujete na listke, ki jih potem obesite po stenah stanovanja …

Ja, največ jih nalepim v kuhinji, kjer sem največ časa.

Kaj vas inspirira?

Zelo različno. Včasih je inspiracija slika, včasih stavek, včasih občutje.

Kako pomembna je vloga dramaturga v gledališču. Kakšne so njegove naloge?

Jaz sem slab praktični dramaturg, ker sem velik ego in preveč vztrajam pri svojem prav. Saj sem z nekaterimi režiserji dobro sodelovala, ampak nisem rada dramaturginja, razen, če delam zraven dramaturgije tudi na dramskem besedilu.

Dramaturg bi moral torej predvsem slediti režiserju?

Ne. Ne sme sicer rušiti njegove avtoritete pred ekipo, ampak daleč od tega, da bi moral samo pritrjevati, med režiserjem in dramaturgom se mora vzpostaviti konstruktivna dialektika. Dramaturg mora oponirati, preizpraševati režiserjevo videnje, interpretacijo, je pomemben dialoški partner. Simona Hamer je prototip popolnega dramaturga, ker je ogromno prebrala, veliko ve, ima občutek za gledališče, situacijo na odru … To so namreč lastnosti dramaturga, ki veliko doprinesejo k predstavi. Dramaturg mora žal v procesu mestoma prevzeti tudi vlogo psihoterapevta.

Nekaj vaših dram je izrazito vezanih na lokalno območje. Denimo predstava 1981, za katero ste včeraj prejeli Šeligovo nagrado, ki se dogaja v Ajdovščini. Zakaj?

Pomembno se mi zdi, da izhajam iz tega prostora in ne morem mimo tega. Nočem pisati tekstov, ki jih Zahodnjaki pričakujejo od nas, »vzhodnoevropskih plemen«, ali nekih univerzalnih tem, ki me sicer zanimajo, ampak še vedno sem tukaj in zdaj. V Ajdovščini ne živim že 20 let, čeprav pogosto obiskujem tamkajšnjo družino. Ajdovščina je moje rojstno mesto in me je zaznamovalo. Navdih za 1981 mi je dal sprehod s prijateljem Lukom (po njem sem poimenovala tudi en lik) skozi Ajdovščino. Tovarna Lipa je bila prazna, kar me je navdalo z grozljivim občutkom. Bila sem pretresena, tega verjetno ne opaziš na isti način, če tam ne živiš stalno. Potem sva opazovala prazna okna, puščobo, ki vlada v mestu, takrat je naredila samomor moja sošolka Erika. Njej sem tudi posvetila besedilo 1981. Njej, moji družini in prijateljem iz Ajdovščine. Prej je bila Ajdovščina morda res bolj »razsuta«, ampak je živela, dihala, zdaj prevladujejo lepe fasade in vrtički, a ljudje so nezadovoljni.

Bi lahko rekli, da je dramsko pisanje dejavnost s perspektivo, kot je pred leti zapisal Primož Jesenko?

S finančnega vidika se morda drame ali teksti za gledališče res še najbolj izplačajo. No, ja, fino je tudi, če si direktor Sodobnosti, najbrž. Ampak pot do tega, da je tvoje pisanje perspektivno, je dolga. Mene je stalo veliko, predvsem z zdravstvenega vidika, pa tudi z intimnega - že leta nimam nobenega intimnega življenja - samo otroci in delo. Ne bi ravno rekla, da je to perspektivno.

Vaša dela so bila že večkrat prevedena in jih uprizarjajo na tujih odrih. Kako prodreti v tuja okolja? Potrebujete agente, si morate sami plesti mreže?

Agenta sicer imam, ampak z njegovo pomočjo nisem prodala še ničesar. Najprej sem bila, naivna Slovenka, leta 2008 vesela, da je agent pristopil k meni, podpisala sem pogodbo, a vse, kar je naredil, je dal moje ime na web stran. Sam se moraš angažirati ali pa dobiti res dobrega agenta. Drama 5fantkov.si je bila najbolj uspešna, prevedena je v 10 jezikov. Precej je uprizarjana, a gre za preprost jezik, ki sem ga v angleščino tudi sama prevedla, pravzaprav na novo napisala. Je kompakten, čvrst prevod in stoji, medtem ko so drugi teksti, denimo Prilika ali Gostija bolj problematični za prevajanje, jezik je bolj kompleksen, vsebuje veliko besednih iger, kar zahteva posebna prevajalska znanja.

Vaša dela razmeroma pogosto uprizarjajo na domačih odrih. Lahko rečete, da imate tudi veliko srečo?

Ja, absolutno. Ker verjamem, da obstajajo dobra besedila, ki jih ne uprizarjajo pogosto ali pa sploh ne.

Ali država podpira sodobno domačo dramsko ustvarjalnost?

Ne. Država ne naredi nič za dramsko ustvarjalnost. In pravzaprav, kakšna država? Pojasni pojem država (to je citat iz moje igre Medtem ko skoraj rečem še ali Prilika o vladarju in modrosti). Se pravi - pojasni država. Jaz tu ne vidim nobene države. To zame ni država, to je kvečjemu kurnik s prevelikim številom petelinov.

Ampak TSD pa sofinancira država …

Ja, hvala bogu, saj nekaj pa mora dat, glede na to, koliko nam pokrade v obliki davkov in podobnih legalnih nebuloz. Saj ne morejo vsega sami požreti.

V Mali drami bo 24. aprila krstna uprizoritev vašega dela Medtem ko skoraj rečem še ali Prilika o vladarju in modrosti. Kakšna so vaša pričakovanja?

Gre za koprodukcijo med Dramo in društvom Imaginarni. Režijo podpisuje Primož Ekart, dramaturginja je Eva Kraševec. Igralska zasedba je dobra, saj bodo nastopili Silva Čušin, Janez Škof, Klemen Slakonja, Klemen Janežič, Tina Vrbnjak, Barbara Cerar in Maja Sever. To je kruta igra, izpisana v radikalni pisavi ...

Imate epilepsijo, kar je spodbudilo tudi dva vaša performansa Jaz, žrtev. Bi lahko rekli, da je šlo tudi za neke vrste terapevtsko dejanje?

Z epilepsijo osebno nikoli nisem imela posebnih težav. Najprej sem hotela narediti nekaj zabavnega, hotela sem porušiti neke tabuje, ki zavirajo govorjenje o tovrstni problematiki. Vedela sem, da lahko to naredim samo na zelo osebni način, ker če bi o tem spregovorila v tekstu, ki bi bil vsebinsko širše osredotočen, bi lahko izpadlo neosebno ali kot smešenje. Zato sem zastavila sebe in svoje telo, ker sem le tako lahko o tem spregovorila na priljuden in duhovit način. Po predstavah k meni prihajajo ljudje in mi govorijo o svojih zdravstvenih težavah. Predstava je vsekakor terapevtska, tako zame kot za druge. O teh stvareh se moramo pogovarjati, če bi o tem več govorili, bi bil ta svet bolj zdrav. Ampak tu zahajamo zdaj na neko široko polje, meni se zdi, da je vsak moj tekst zame terapevtski, Jaz, žrtev. nič bolj kot na primer 7 kuharic, 4 soldati in 3 sofije.

Pred leti ste rekli, da pišete manj kot bi radi. Ali to še vedno drži?

Ja. Absolutno. Nimam dosti časa za pisanje. Največ kuham in pospravljam. Čas, ki je namenjen delu, se pravi pisanju, pa ga največ namenim zlaganju papirjev, računov, izjav, pogodb, nečesa, kar sploh ne vem, čemu služi. Papirologije je iz leta v leto več. V teh papirjih se bom enkrat zadušila!