Slakonja in Zrnec: O nagradi za pavzo in kapi pri 33

Igralca Klemen Slakonja in Jurij Zrnec pravita, da je v Drami premalo muzikalov, na televiziji pa preveč dvoceličarjev. 
Objavljeno
12. oktober 2018 08.00
Posodobljeno
12. oktober 2018 15.42
Jurij Zrnec Klemnu Slakonji: »Kaj, ti si star 33? Mulc! Mene je pri 33. že prvič zadela kap, on si pa še gležnja ni zvil. Amater!«
Foto Uroš Hočevar
Teja Roglič
Teja Roglič
»Se postaviva kar pred Pravoslavno cerkev, ker samo midva poznava pravo slavo?« fotografiranje s šalo začne Jurij Zrnec, ki bo gost Klemna Slakonje na novembrskem koncertu, na katerem bo gledalce popeljal od imitacij do popevk. V pogovoru Klemen in Jurij odkrito spregovorita tudi o razmerah na domačih televizijah in v gledališču ter o tem, kako se človek nauči reči ne.

 


Ideja za koncert se je rodila, ko ste ustvarjali predstavo Kralj Ubu, kajne?


Klemen: Takrat se je v meni zbudila strast po petju pred občinstvom. Na vaji, ki jo je, čeprav nismo nič pili, režiser Jernej Lorenci poimenoval pijana vaja, nam je dal kitaro in mikrofon, Zrnec je zgrabil kitaro, jaz sem začel peti …

Jurij: Potem smo se spraševali, kam bi to umestili, rekla sva, da bova igrala med odmorom, da ne bova motila drugih, predvsem pa občinstva. Potem pa je ta odmor postal hit.

Klemen: Celo nagrajeni smo bili, dobili smo doslej prvo in edino Borštnikovo nagrado za pavzo leta. Ko sem začel razmišljati, da bi se bolj resno posvetil glasbi, me je dirigent Lojze Krajnčan povabil k sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija. In čeprav še nisem rekel ja, sem videl, da je termin prvega koncerta že objavljen (smeh). Na glasbenem odru neverjetno uživam, zdaj smo prišli do Cankarjevega doma, kjer si želim ob sebi tudi Jurija, da si lahko še enkrat skupaj dava duška.

Jurij: V teatru je težava, da za ljudi, ki kažejo širše talente, pogosto ni prostora. Program bi lahko prilagodili z mislijo na igralce in tako bolj izkoristili ves potencial. Naju s Klemnom zanimajo tudi druge reči in takšen koncert je dobra pot, da to udejaniva. Če bi imeli pri nas v Drami kak muzikal, bi bilo danes morda drugače.

Jurij: Resničnostni šovi niso več niti bizarni, videti so, kot da bi pod mikroskopom gledal dvoceličarje.


Klemen, v zadnjem času vas poznamo tudi po spotih, v katerih imitirate svetovne voditelje, ampak na koncertu verjetno ne bo preoblačenja in mask?


Klemen: Ne, sem v večerni obleki, hipno pa spreminjam glas, mimiko in držo, tako prehajam iz lika v lik. Pojem pa tudi s svojim glasom, od slovenskih popevk do tujih hitov. Vsak koncert je nekoliko drugačen, kaj dodamo, odvzamemo in imam tudi idejo, kako vplesti Jurija.


Jurij, torej še ne veste, kaj boste počeli?


Jurij: Jaz lahko vse, lahko nič.

Klemen: Morda bo zapel eno pesem, morda jih bo zapel deset.

Jurij: Mogoče bo Klemen moj gost (smeh obeh).

image
Klemen Slakonja in Jurij Zrnec, igralca. Foto Uroš Hočevar


Že nekaj časa vaju ni na televizijskih ekranih, koliko vabil še dobita?


Jurij: Ogromno, a se mi tega ne ljubi več početi, ker je razvedrilo na vseh televizijah na tako nizki ravni. Gledalcem so namensko znižali inteligenčni kvocient. Resničnostni šovi niso več niti bizarni, videti so, kot da bi pod mikroskopom gledal dvoceličarje. Razni bifeji in podobno pehanje za 50.000 evri in »ljubeznijo«. Prazno, zelo prazno. Besen sem, da se nekdo upa pod to podpisati kot odgovorni urednik, jaz bi jih kazensko ovadil.

Klemen: Niti televizijske hiše, niti gledalci, niti mediji nimajo želje po avtorskih oddajah …

Jurij: Ni res, gledalci vedno prepoznajo kakovost, če jim jo daš. Nekatere stvari, ki smo jih počeli, še živijo.

Klemen: Tudi jaz se ne vidim v tej sceni, ker so od mene zahtevali, da delam vsebine, ki imajo sledi resničnostnih šovov. To je gledanost zviševalo, meni pa je bilo to grozno delati. Tisto, v čemer sem užival, je na televiziji dosegalo nizko gledanost, na spletu pa uspeh.


Lahko pa bi bila žiranta v kakem šovu. Oddaja je že postavljena, le prideš na snemanje, poveš svoje šale in si frajer.


Jurij: Ali nismo vseh teh šovov že stokrat videli, to je povsem izpeto. Poleg tega mi ni smešno, da se norčuješ iz nekoga. In zakaj bi bila sploh žirija v središču šova, tam naj bi bili tekmovalci. Zanimivo bi bilo, če bi naredili šov, v katerem bi videli, kakšno je zdaj življenje teh talentirancev in t. i. zvezd. Kaj ostane, ko denar poide …

Klemen: Težava je, da dobimo scenarij, ga preberemo, režiserji pa rečejo: saj to je samo scenarij, vse se bo še spremenilo. 


Skupno vama je, da sta doživela trenutke, ko sta bila zaželena povsod, na televiziji, v oglasih, na prireditvah … Kako sta se naučila reči ne?


Klemen: Ko sem padel v kolesje slovenskega šovbiznisa, nisem znal reči ne, zato sem jih hitro dobil po glavi. Mediji, ki so prej o meni pisali pozitivno, so si začeli izmišljevati zgodbice. Pri ponudbah pa veš, zakaj jih sprejmeš, veš, da imaš kredit, ki ga moraš plačevati. A mi ni žal za nobeno stvar, ker sem tako rasel kot človek in ustvarjalec.

Jurij: Na to vprašanje bi drugače odgovoril, ko sem bil star 25, 30, ko sem dobil otroke … Zdaj lahko rečem, da sem neskončno vesel, da sem kdaj lahko doma, da sem ob koncu tedna prost. Nekoč sem vstajal eno uro, preden sem šel spat, delal sem 25 ur na dan, vse me je zanimalo, bilo je že malce patološko. Saj je bilo dobro, a z leti se vrneš nazaj k sebi. V določeni točki sem si zaželel spet nastopati v teatru. Raje kot v Križankah igram predstavo pred maloštevilnim občinstvom, rad jih vidim, nočem govoriti v horizont. Spet začneš uživati v malih rečeh.


Klemen, zakaj niste več član ansambla Drame?


Klemen: V življenju me zanima tudi mnogo drugih stvari, za katere mi do zdaj nikoli ni uspelo najti časa, glasba je ena od njih. Že lani sem bil v Drami zaposlen le za polovični delovni čas, zdaj pa je čas za še en korak naprej, osredotočil sem se na nekaj drugega. Igor Samobor to razume in hvaležen sem mu za podporo. Bom pa še vedno igral v tekočih predstavah.

Jurij: Če imaš v teatru tri nove študije in stare predstave, imaš pa tudi majhne otroke, si spet tam, kjer smo prej govorili, da nočeš biti. Klemen, izbral si pravi trenutek za nekaj novega.

Klemen: Če kdaj, potem v Kristusovih letih.

Jurij: Kaj, ti si star 33? Mulc! Mene je pri 33. že prvič zadela kap, on si pa še gležnja ni zvil. Amater! (smeh obeh)


Ravno smo na televiziji videli film Prebujanja, Jurij, kako ste ustvarili priskutnega manipulanta Marcela?


Jurij: Igralec vedno črpa iz sebe, tudi jaz sem včasih Marcel. Užival sem, ko smo delali ta film, to se redko zgodi. Film ni teater ali nastop v živo, sem človek, ki potrebuje takojšen odziv, uživam v interakciji z občinstvom. Zdaj sicer pripravljamo nanizanko, a je še prezgodaj, da bi govoril o tem.


Klemen, vi kaj snemate?


Klemen: Doslej sem igral samo v enem filmu, in sicer Osebna prtljaga, potem sem vse zavrnil, ker nisem imel časa ali pa me scenarij ni pritegnil. Težava je, da dobimo scenarij, ga preberemo, režiserji pa rečejo: saj to je samo scenarij, vse se bo še spremenilo. V tujini pet let pilijo scenarij, pri nas pa je to bolj prepuščeno naključju, češ bomo že potem na vajah dokončali.

Klemen Slakonja in Big Band RTV Slovenija
5. novembra in 5. januarja
Cankarjev dom


Oba pa igrata v oglasih, je to za igralca nuja?


Klemen: Če mi nekdo ponudi reklamo, v kateri se ne vidim, ponudbe ne sprejmem, oglas hočem soustvariti. Če nekaj ustvariš, nimaš občutka, da si se prodal.

Jurij: Vedno so mi vsi govorili: ej, ti, Zrnec. Hotel sem narediti oglas, v katerem sem ta človek, za katerega vsi mislijo, da ga poznajo. Marsikdo sploh ne ve, da sem Jure. Čakam le še to, da mi hčerki rečeta: Ti, Zrnec, kdaj bo kosilo? (smeh obeh)


Klemen, ste vi tudi: ej, ti, Slakonja?


Klemen: Tudi ej, Putin sem (smeh).

Jurij: Ti si Slakonja, nisi Klemen. Klemen je Klemen Klemen.