Soočanje z epidemijo našega časa na malem odru SLG Celje.
Tragična farsa Oče, premiera bo v petek, je pripoved o Andréju in njegovih bližnjih, vsi skupaj pa se spopadajo z njegovo demenco.
Odpri galerijo
Branko Završan je Oče v istoimenski tragični farsi Floriana Zellerja. FOTO: Uroš Hočevar
V svetovnem mesecu Alzheimerjeve bolezni, ki je ena od oblik demence, bo v petek na malem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje premierno uprizorjena tragična farsa Oče.
Igro je francoski pisatelj in dramatik Florian Zeller spisal za igralca Roberta Hirscha, ko je bil ta star 88 let. Hirsch je namreč večkrat nagrajenega Zellerja prosil, naj zanj nekaj napiše. Kot je povedal Zeller v intervjuju z dramaturginjo SLG Celje Tatjano Doma, ni imel jasnega namena, da bo to tekst o demenci: »Začel sem pisati tekst, kot v sanjah, in pustil sem se voditi nezavednemu. Šele kasneje, ko sem jo končal, sem se zavedel, o čem res govori.«
»Psihologija tu ne funkcionira«
Zeller je dramo spisal na način, kot naj bi se počutil dementen človek. André skuša najti smisel v zmedenem svetu, v njegovem stanovanju, za katerega pravzaprav sploh ni možno trditi, da je res njegovo, pa se znajdejo popolni tujci. Tako drama deluje tudi kot srhljivka. Nihče ne more biti tudi ne povsem prepričan, koliko hčera ima. Srhljiva zmedenost, ki sili k pirandellovskemu vprašanju, kaj je resnica in kakšna je ta naša stvarnost, kot so zapisali v SLG Celje.
Pod režijo drame se podpisuje Jernej Kobal, ki je dejal, da je zanj to intimna predstava: »Nekaj podobnega smo imeli doma, zato sem se s tekstom drugače spopadel, kot bi se nekdo, ki se je s to tematiko srečal le v teoriji.« Dodal je še, da medtem ko pri ostalih tekstih lahko uporabiš neke psihološke prijeme, je ta tekst precej drugačen: »Psihologija tu ne funkcionira. Morali smo se prepustiti. Dopustiti, da stvar zaživi sama.«
»Logike ni«
Oče na malem odru celjskega teatra bo Branko Završan. Pred premiero je dejal, da ima rad predstave, za katere mora veliko študirati in opraviti več poizvedb. Tokrat mu jih ni manjkalo. »Demenca je zdaleč od tega, da bi bila bolezen starejših. Najmlajša pacientka je iz Anglije, stara 31 let. Poslušal sem predavanje o demenci, kjer so na primer povedali, da nas človek z demenco ne bo nič bolj razumel, če se bomo drli. Zanj govorimo kitajsko.«
Predstava je bila za igralce, poleg Završana bomo na odru videli še Manco Ogorevc, Lučko Počkaj in Andreja Murenca, velik zalogaj, ali kot je dejala Ogorevčeva: »Zmedeni smo bili ob prvem branju. Tako kot vsak, ki se s to boleznijo prvič sreča.« Počkajeva je dodala, da gre za vprašanja, ki se tičejo celotne družbe: »Tu so tudi težave institucij, ki se ukvarjajo z bolniki. Gre za bolezen, ki ima širši družben vpliv, ne le na posameznika. Predstava bo pritegnila tudi tiste, ki s tem nimajo izkušnje.« Završan pa je sklenil: »Logike ni. To je tisto, kar najbolj boli. Gledalcem želim veliko užitka, pa tudi streznitve glede tega, kam gremo.«
Igro je francoski pisatelj in dramatik Florian Zeller spisal za igralca Roberta Hirscha, ko je bil ta star 88 let. Hirsch je namreč večkrat nagrajenega Zellerja prosil, naj zanj nekaj napiše. Kot je povedal Zeller v intervjuju z dramaturginjo SLG Celje Tatjano Doma, ni imel jasnega namena, da bo to tekst o demenci: »Začel sem pisati tekst, kot v sanjah, in pustil sem se voditi nezavednemu. Šele kasneje, ko sem jo končal, sem se zavedel, o čem res govori.«
»Psihologija tu ne funkcionira«
Zeller je dramo spisal na način, kot naj bi se počutil dementen človek. André skuša najti smisel v zmedenem svetu, v njegovem stanovanju, za katerega pravzaprav sploh ni možno trditi, da je res njegovo, pa se znajdejo popolni tujci. Tako drama deluje tudi kot srhljivka. Nihče ne more biti tudi ne povsem prepričan, koliko hčera ima. Srhljiva zmedenost, ki sili k pirandellovskemu vprašanju, kaj je resnica in kakšna je ta naša stvarnost, kot so zapisali v SLG Celje.
Andrej Murenc (levo) in Branko Završan v gledališki predstavi Oče Floriana Zellerja. FOTO: Uroš Hočevar
Pod režijo drame se podpisuje Jernej Kobal, ki je dejal, da je zanj to intimna predstava: »Nekaj podobnega smo imeli doma, zato sem se s tekstom drugače spopadel, kot bi se nekdo, ki se je s to tematiko srečal le v teoriji.« Dodal je še, da medtem ko pri ostalih tekstih lahko uporabiš neke psihološke prijeme, je ta tekst precej drugačen: »Psihologija tu ne funkcionira. Morali smo se prepustiti. Dopustiti, da stvar zaživi sama.«
»Logike ni«
Oče na malem odru celjskega teatra bo Branko Završan. Pred premiero je dejal, da ima rad predstave, za katere mora veliko študirati in opraviti več poizvedb. Tokrat mu jih ni manjkalo. »Demenca je zdaleč od tega, da bi bila bolezen starejših. Najmlajša pacientka je iz Anglije, stara 31 let. Poslušal sem predavanje o demenci, kjer so na primer povedali, da nas človek z demenco ne bo nič bolj razumel, če se bomo drli. Zanj govorimo kitajsko.«
Branko Završan, Andrej Murenc in Manca Ogorevc v gledališki predstavi Oče Floriana Zellerja. FOTO: Uroš Hočevar
Predstava je bila za igralce, poleg Završana bomo na odru videli še Manco Ogorevc, Lučko Počkaj in Andreja Murenca, velik zalogaj, ali kot je dejala Ogorevčeva: »Zmedeni smo bili ob prvem branju. Tako kot vsak, ki se s to boleznijo prvič sreča.« Počkajeva je dodala, da gre za vprašanja, ki se tičejo celotne družbe: »Tu so tudi težave institucij, ki se ukvarjajo z bolniki. Gre za bolezen, ki ima širši družben vpliv, ne le na posameznika. Predstava bo pritegnila tudi tiste, ki s tem nimajo izkušnje.« Završan pa je sklenil: »Logike ni. To je tisto, kar najbolj boli. Gledalcem želim veliko užitka, pa tudi streznitve glede tega, kam gremo.«
