Spektakel čutnosti osupljivih podob in dišav

Carmina Burana nemškega­ skladatelja Carla Orffa, prvič­ ­izvedena leta 1937, velja za ­najbolj znano in priljubljeno­ scensko kantato. Pred tremi­ leti so se je lotili tudi člani znamenite­ barcelonske uprizoritvene ­skupine La Fura dels Baus. ­Doslej jo je videlo že več kot sto tisoč gledalcev.

Režiser uprizoritve je Carlus Padrissa, eden izmed ustanovnih članov skupine in danes eden njenih šestih umetniških vodij. Njegovo srečanje z opero seže v leto 1996, ko je sodeloval pri uprizoritvi de Fallove Atlantide, ter leto zatem pri Debussyjevem misteriju Mučeništvo sv. Sebastijana. Do danes je na najpomembnejših evropskih opernih odrih režiral več kot petnajst oper v okviru skupine ali zunaj nje, ob njegovi režiji Nibelunškega prstana v Teatru Comunale v ­Firencah leta 2008 pa je dal po zapisu takratnega Delovega novinarja Marijana Zlobca skupaj s Furo celo pravo lekcijo bayreuthskemu uprizarjanju Wagnerja.

V središču scenografije Furine­ uprizoritve kantate Carmina Burana je visok valj s premerom desetih metrov, ki obkroža orkester, njegov obod pa ima funkcijo filmskega platna, na katero bodo projicirane podobe, ki ponazarjajo Orffovo glasbeno delo: voda, ogenj, luna, vino, rože, trgatev, sreča, blaginja, požrešnost, poželenje, čutnost, minljivost življenja, užitki, nevarnost pitja in iger na srečo ... Uprizoritev je sestavljena kot spoj glasbe in gledališča, nekakšen spektakel čutnosti, ki nagovarja gledalca z vrtoglavimi in osupljivimi podobami, posebnimi učinki ter celo z dišavami.

V ljubljanski uprizoritvi bodo sodelovali Zbor Slovenske filharmonije, Zbor Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, Komorni zbor Ave in Orkester Slovenske filharmonije. Dirigiral bo Španec Josep Vicent, kot solisti pa bodo nastopili igralka Luca Espinosa, sopranistka Amparo Navarro, kontratenor Jordi Domènech in baritonist Antoni Marsol. Vseh nastopajočih pa bo dvesto deset.

Pogovor z režiserjem je nastal sredi junija, ob njegovem prvem obisku Ljubljane.

V začetku junija je skupina na španskem gledališkem festivalu El Ejido premierno uprizorila predstavo DNA La Fura dels Baus. Napovedana je bila kot vračanje­ skupine h koreninam. Njen dolgoletni član in režiser Jürgen Müller je oživil selekcijo nekaterih najznačilnejših Furinih uprizoritev iz tega obdobja. Je to bila retrospektivna, morda celo promocijska gesta, nekakšen nujen pogled na preteklo pot?

Gotovo. Jürgen je izbral odlomke iz naših prvih treh predstav, Accions (1983), SUZ/SUZ (1985) in Tier Mon (1987), in tako tistim, ki takrat niso poznali skupine, zgoščeno predstavil naše izvorne projekte. To je poskusil narediti avtentično, tako, kot je bilo. Poiskal je tudi mlade igralce, ki so morali biti čim bolj podobni nam pred več kot tridesetimi leti.

Ljubljansko občinstvo se bo s Furo srečalo drugič. Prvič je bilo to leta 1990, ko ste s predstavo Tier Mon nastopili v Hali Tivoli. Lahko primerjate takratno Furo s Furo danes?

Zelo blizu mi je izrek Masajev, nomadskega in pastirskega ljudstva, ki živi v vzhodnem delu Afrike, zlasti v Keniji, in pravi, da se življenje ves čas spreminja. No, saj najbrž niso edini, ki to pravijo (smeh). A dejstvo je, da je bila v začetku devetdesetih let preteklega stoletja Fura v času svoje mladosti. Stari smo bili od petindvajset do trideset let. Nekateri pravijo, da so to najboljša leta, in mislim, da imajo prav. Takrat smo bili v izvrstni formi. S predstavo Tier Mon smo se vzpostavili kot revolucionarna gledališka skupina. Zdaj smo v drugi fazi, stari smo okoli petdeset let. To obdobje nekateri imenujejo zlata doba. Ne vem, ali imajo prav. A ima tudi to obdobje svoj čar. Spremembe je treba sprejeti, še zlasti spremembe v sebi, in v to spremembo učinkovito sodi tudi uprizoritev kantate Carmina Burana.

Repertoar skupine je zelo širok, tako kar zadeva različne uprizoritvene prakse, žanre in medije kot dramske, literarne, filmske in glasbene podlage. Opera je gotovo pomemben del vašega repertoarja. Je tako tudi zato, ker je med vsemi scenskimi uprizoritvami prav opera najbrž najbližje tako imenovani celostni umetnini, h kateri teži tudi Fura?

Pri operi je najpomembnejše, da jo izvajate v živo, v realnem času in prostoru. Zato je uprizoritev vedno odvisna tudi od dnevnega počutja izvajalcev, zvezd, vremena in podobno. Izvedena je lahko izvrstno, lahko pa tudi katastrofalno. No, ker smo profesionalci, je seveda vedno izvedena izvrstno (smeh). Pomembno je tudi, da opera v sebi združuje veliko različnih disciplin, ne le glasbe in petja, ampak tudi vizualno umetnost, kostume in tako naprej, zato imate seveda prav, da je najbližje celostni umetnini.

Rad bi opozoril, da se je Fura od začetka ukvarjala z opero. Sprva z modernimi operami in zato morda to ni bilo tako očitno. Ko sem spoznal klasično opero, me je enostavno fascinirala in sem se preprosto ­zaljubil vanjo.

Carmina Burana sicer ni opera, ampak scenska kantata. Od njene prve uprizoritve v Frankfurtu je letos minilo osemdeset let. Znano­ je, da jo je tretji rajh zaradi­ velike popularnosti izrabljal in povezoval s svojo ideologijo, čeprav Orff ni bil povezan z nacistično stranko. Kakšno mesto ima ta ali ona ideologija ali celo družbena kritika v vaših ­uprizoritvah?

Tega pa sploh nismo vedeli! Še dobro, ker je tako bolj očitno, da res nismo ... V Španiji predvajajo glasbo iz dela Carmina Burana v neki informativni dokumentarni tedenski oddaji, ki je obstajala, še preden je Fura začela nastopati, in obstaja še danes. Zato to glasbo pri sebi vedno povežem s to oddajo in temami, ki se jih ali so se jih lotevali. Naj gre za politiko, naravne nesreče, družbene teme in tako naprej. Ko je, denimo, v ZDA prišel na oblast Bush mlajši, smo vsi mislili, da bo konec sveta, pa ga ni bilo. Podobno je zdaj s Trumpom, pa življenje kljub temu teče dalje. V tem smislu je Carmina Burana zelo aktualna. Spominja me tudi na luno in njene mene, ko raste in se potem spet manjša ... življenje se ves čas spreminja, a teče naprej. Kot nekakšno kolo sreče, ki se ­stalno vrti ...

... hotela sem vprašati, kakšen odnos ima Fura v uprizoritvah do družbene kritike.

Načeloma nas to seveda zanima. V naših predstavah je mogoče prepoznati naša politična oziroma svetovnonazorska prepričanja. Carmina Burana je v tem drugačna. Ideja te scenske kantate je seveda ta, da vsak sam odloča o svoji usodi. To je morda na neki način tudi politično prepričanje.

V ospredju naše uprizoritve je deklica, ki se sooči s prebujanjem narave in sebe kot ženske ter s tem, da se mora sama odločiti o svoji prihodnosti. Tako pride do točke, ko je zmožna reči: Jaz sem, jaz hočem! To je zelo preprosto sporočilo, a tema avtonomnosti in posameznikove svobode je vedno zelo aktualna. V Španiji, denimo, je še vedno veliko družinskega nasilja, zaradi katerega vsako leto umre veliko žensk, pa tudi nekaj moških, imamo močna feministična in podobna gibanja, in tudi zato se mi zdi naša uprizoritev aktualna. Carmina Burana to odlično predstavi z glasbo. Na eni strani je res močen, brutalen, mogočen, ritmično stopnjujoč se, sugestiven in spektakularen zbor, znotraj tega pa dve prečudoviti, sublimni in nežni ariji In Trutina in Dulcissime, ki se morda ob mogočnosti zbora zdita krhki. A prav nežni dekliški glas prepričljivo govori o tem, da sama odloča o svoji usodi. Arija Dulcissime je edina meni znana arija v klasični operi, ki ponazarja ženski orgazem.

Skupina La Fura dels Baus je sčasoma prerasla tako rekoč v podjetje, skorajda mednarodno­ korporacijo. Kako delujeta dinamika in hierarhija tako velike skupine?

Nismo več veliki. Nasprotno. V devetdesetih smo res bili ogromna organizacija, po letu 2000 pa je prišla velika kriza in smo se bili prisiljeni zelo skrčiti. Zdaj nas je šest režiserjev, skupaj ustvarjamo, imamo malo pisarno in tajnico Roso. In to je to. Smo kar precej zadolženi pri bankah, zato moramo paziti na stroške. Ljudi zato najemamo projektno, nočemo imeti stalno zaposlenih, ki jih potem ne bi mogli plačati vsak mesec. Smo torej zelo majhna skupina, kar ima seveda tudi prednosti. Če bi bili tako veliki, kot smo bili nekoč, bi morali skoraj nujno nastopati na borzi, kot denimo Cirque du Soleil, ki ima veliko investitorjev, katerim so odgovorni. Nam tega zdaj ni treba več in smo zato bolj svobodni (smeh).