Tiskane izdaje
Nocoj bodo na odru ljubljanske Male drame Barbara Cerar, Saša Pavček in Janez Škof predstavili tri dramske like, v katere sta se zgostila otroški spomin in odrasel pogled na slovensko družino na avstrijskem Koroškem, kakor sta se izpisala v romanu Angel pozabe Maje Haderlap. Zgodbo, njeno krhko in vendar težko snov, je postavil na oder mlad režiser iz Trsta Igor Pison.
O romanu Angel pozabe je bilo v zadnjih dveh letih napisanega veliko, prav tako o njegovi avtorici Maji Haderlap. O odrski priredbi, ki bo prvič na ogled nocoj, bo mogoče pripovedovati v naslednjih dneh. Na včerajšnjem predpremiernem pogovoru, ki se ga je udeležila večina uprizoritvene ekipe, prišla je tudi avtorica romana, je bilo rečeno marsikaj, najbolj zanimivo se zdi tole.
Režiser Igor Pison je dejal, da je bilo na začetku več idej, nato sta prevladala kronološki princip in koncentracija romanesknega dogajanja na štiri osebe (Ona, Babica, Oče in Mama), ki jih utelešajo trije igralci; »Pri tem mi je pomagal Handke,« je dejal in mislil na njegovo igro-roman Še vedno vihar, uprizorjeno lani na istem odru.
Pravzaprav, povejmo, je skoraj razburljivo, kako zelo sta oba teksta vsebinsko komplementarna! Dramaturginja Eva Kraševec je govorila o tem, da se je predstava skoncentrirala na spomin, ki je v resnici glavna substanca tega elegično-lirskega teksta.
»Ura in pol spomina,« je proti koncu dejal ravnatelj Igor Samobor. Lektorica Tatjana Stanič je poročala o tem, kako predstava odgovarja na vprašanje o narečju; uporabila je koroški dialektalni idiom (lepenski govor) in avstrijsko nemščino, poleg nevtralnega knjižnega govora, seveda.
In igralki: Barbara Cerar je dejala, da se je na začetku bala, da jo bo teža romana pokopala pod seboj, Saša Pavček pa je povedala, da se je zavedala, kako igralska interpretacija nikoli ne bo zadostila pričakovanjem fantazije, ki se sprošča pri bralcu. Sploh so vsi ustvarjalci predstave izražali določen rešpekt pred (velikim) tekstom, vsekakor pa občudovanje; še dobro, da je bila zraven Maja Haderlap, (bivša) dramaturginja (v celovškem gledališču), ki je prispevala pomiritvena znamenja.
Iz poezije v prozo
Ponovimo osnovna dejstva o avtorici in njenem romanu. Za Majo Haderlap pomeni Angel pozabe preboj v nemški literarni svet, za koroške Slovence v Avstriji pa nenadno odpiranje debate o medvojni in neposredni povojni zgodovini, ki je doslej ni bilo, a bi morala biti. – Maja Haderlap (rojena leta 1961 v Železni Kapli) je stopila na sceno kot mlada pesnica, prvo zbirko je izdala leta 1983 in jo poimenovala Žalik pesmi. Močno opazna je bila naslednja zbirka, Bajalice (1987), dve leti kasneje je zanjo prejela nagrado Prešernovega sklada. Leta 1998 je izšel še trojezični (nemško-slovenski-angleški) izbor iz obeh knjig.
S tem je bilo obdobje pesnikovanja za nekaj časa končano. Za nekaj časa, kajti v zadnjem intervjuju za Sobotno prilogo je povedala, da že dve leti znova pesnikuje. Ne brez težav: »Zelo sem se namučila, ker sem hotela slovenske pesmi povezati z novimi,« je dejala. Z novimi pomeni tudi napisanimi v nemščini. In na določen način prepletenimi s slovenščino. »Tematika mojih novih pesmi je tudi slovenski jezik, spremembe, ki so se mi zgodile z romanom, napisanem v nemščini. Tudi v pesmi sem preselila nekatere slovenske besede,« je povedala.
Dialog z nemškim prostorom
In tako smo pri romanu Angel pozabe, napisanem v nemščini (Engel des Vergessens, Göttingen 2011; v slovenščino ga je odlično, takšno je splošno mnenje, prevedel Štefan Vevar, izšel je pri založbi Litera, 2012). To dejstvo je nekatere Slovence osupnilo; tiste pač, ki ne poznajo razmer v jezikovni manjšini, ki ne vedo, kaj pomeni pisati v gluhi lozi. Ki, kar zadeva literaturo manjšinskih avtorjev, tudi na tej strani meje ni odmevnejša; vsaj po osamosvojitvi ne.
Glede tega je v nekem drugem pogovoru dejala, da je že med pripravami na pisanje čutila, da bo roman napisala v nemščini, ta ji je po svoje pomagala, ščitila jo je pri vračanju v otroštvo: »Nisem gledala s tujimi očmi, a skozi nemški jezik sem videla z razdalje in z občutkom, da notranje in formalno komuniciram z nemškim prostorom.«
Da, roman je najprej dialog z nemškim prostorom, predvsem nemškemu bralcu so namenjene otroške reminiscence o vsem, kar je slišala o medvojnem koroškem partizanstvu in kar je videla in občutila na svoji domačiji in v svoji dolini (Lepena). Roman je seveda namenjen slovenskemu bralcu, ki se večinoma prav tako giblje v dvojni nevednosti: glede omenjenih zgodovinskih dejstev in glede razmer v slovenski manjšini na Koroškem.
Asimilacija in odpor
Angel pozabe je takoj po izidu doživel velik odmev. Tudi zaradi dveh uglednih avstrijskih literarnih nagrad (imenovanih po Ingeborg Bachmann in Brunu Kreiskem). Bilo je več ponatisov, prodanih več kot sto tisoč izvodov. Avtorica je nato dve leti potovala po nemško govorečem prostoru in potrpežljivo razlagala, kaj se je na slovenskem Koroškem pravzaprav dogajalo in zgodilo.
Peter Handke, ki je z romanom-dramo Še vedno vihar, uprizorjenim lani prav tako na odru Male drame, odprl isto temo slovenskega življa na Koroškem v 20. stoletju, le z nekoliko drugačne perspektive, je o Angelih povedal: »Maja Haderlap je napisala mogočno zgodbo. Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo.«
V Handkejevi igri je na delu zamiranje koroškega slovenstva pred in med vojno, v Angelih pozabe prihaja do besede povojno upiranje asimilaciji in tudi rezultat tega upiranja – kar v podobi Maje Haderlap in njenega romana. Zdaj tudi uprizorjenega.
