Stoletnica Staneta Severja: Od prvaka ljubljanske Drame do Gledališča enega

Stane Sever se zdi kot anonimni zvezdnik – vsak ga pozna, večina ga ceni, nekateri ga tudi nadvse občudujejo –, vendar ostaja – seveda z izjemo tistih, ki so ga osebno poznali – v spominu predvsem kot legendarni gledališki in filmski lik in ne kot živa, vsesplošno prezentna osebnost.

To je velikokrat usoda vseh gledališčnikov, vendar so Severja bolj kot druge zaznamovali spor z institucijami, umik v osamo in tragična smrt daleč od reflektorjev in pozornosti javnosti.

Pred sto leti v Ljubljani rojeni igralec – starša sta bila delavca v tobačni tovarni – se je prvič poskusil na odru kot učiteljiščnik v Šentjakobskem gledališču in na odru na Viču. Čeprav brez ustrezne formalne igralske izobrazbe, je bil kmalu angažiran tudi za manjše vloge v ljubljanski Drami, po angažmaju leta 1937 pa ji je ostal zvest tako rekoč do konca igralske poti.

Po mladostnih vlogah so njegove igralske stvaritve zajemale široko paleto človeških značajev in žanrsko prehajale od antične tragedije do moderne drame, komedije in groteske. Že na začetku kariere je pokazal tudi svoj kljubovalni značaj, 9. oktobra 1941, na dan obletnice smrti kralja Aleksandra, se je denimo odločil za demonstrativno odsotnost pri uprizoritvi Shakespearovega Hamleta, zato je bil odpuščen. Nekaj časa je živel v ilegali,­ nato je bil interniran v Italiji, se pridružil partizanom in se še pred koncem vojne spet vključil v delo ljubljanske Drame.

V naslednjih desetletjih je tukaj ustvaril vrsto izjemnih vlog. Kot so ga označili kritiki, je vsej svoji univerzalnosti navkljub Sever izhajal predvsem iz realizma, torej je utelešal idejo neposredno v vsej človeški resničnosti, neredko kot sintezo različnih silnic in nasprotij.

Vendar ga ta okvir ni omejeval, znal ga je razširiti v polja različnih likov, včasih trpkih, včasih izrazito humorno obarvanih, pa spet tragičnih, že demoničnih ali poudarjeno lahkotnih, do kompleksnih interpretacij protagonistov v delih sodobne dramatike.

Seznam vlog je dolg, kako raznovrsten igralec je bil, dokazujejo denimo njegove upodobitve tako različnih figur, kot so Klavdij v Hamletu, baron Lenbach v Krleževem delu V agoniji, John Proctor v Millerjevem Lovu na čarovnice, brat Lorenzo v Shakespearovem Romeu in Juliji ali Arkadij Čeidze v Brechtovem Kavkaškem krogu s kredo.

V sklepnem obdobju med vrhovi njegovega ustvarjanja omenjajo Shakespearovega Kralja Leara in Götza v Sartrovi drami Hudič in ljubi bog ter učitelja Jermana v Cankarjevih Hlapcih, ki ga je doživljal kot »svojo grenkobo in boj za čisto podobo osrednjega slovenskega dramskega gledališča in sodobne gledališke umetnosti v literarnem in odrskem smislu« in je napovedoval njegov kasnejši spor.

Kot rečeno, je bil vseskozi zvest ljubljanski Drami, na drugih odrih je le redko gostoval, zato pa je toliko več časa posvetil filmu. Nastopil je že v prvem povojnem slovenskem filmu Na svoji zemlji, širšemu občinstvu pa je verjetno ostal najbolj v spominu kot profesor Slapar ­alias Kozinus v filmih Františka Čapa Vesna in Ne čakaj na maj. Veliko je snemal tudi za radio, na televiziji pa se je zapisal v zavest slovenskega gledalca z likom ostarelega slikarja Goye v televizijski igri Gluhi mož na meji ter z upodobitvijo Boccaccia v nanizanki Dekameron.

Izredno uspešna kariera se je končala leta 1968. Takrat se je sprl z vodstvom ljubljanske Drame in nekaterimi člani igralskega ansambla. Protestno se je umaknil, češ da v »nerednih, nepravičnih in pravi umetnosti nenaklonjenih razmerah, ki so v njih zavladale, ne more in noče nastopati«.

Precejšen del občinstva se je postavil na njegovo stran, del gledaliških in literarnih krogov pa mu je nasprotoval. Tudi mlajša igralska generacija ga ni hotela sprejeti medse, zato se je resignirano umaknil in ustanovil tako imenovano Gledališče enega.

To naj bi po njegovem mnenju dokazalo, da je usoda prave umetnosti, ki jo je po svojem prepričanju poosebljal, »odslej mogoča le v skrajni osamljenosti, izoliranosti in trdovratni vztrajnosti«. Vendar je z monodramami nastopal le dve leti, leta 1970 je umrl tako rekoč na odrskih deskah oziroma neposredno po nastopu v pohorski vasi Ribnica.