Tiskane izdaje
Sto deset let po krstni uprizoritvi bo danes premierno uprizorjena že 37. gledališka interpretacija drame Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi, predstava mariborskega in ljubljanskega SNG.
Osrednjo vlogo, Jožefa Kantorja, igra Jernej Šugman, ki svet Cankarjevih junakov dobro pozna.
Leta 1994 je v PG Kranj v režiji Mileta Koruna nastopil v vlogi Maksa. V ljubljanski Drami je leta 1993 v uprizoritvi Za narodov blagor, v režiji Borisa Kobala, igral vlogo Kadivca, dve leti kasneje pa na istem odru nastopil kot Komar v Hlapcih, ki jih je prav tako režiral Mile Korun.
Katera je za vas ključna posebnost Cankarjeve dramske pisave?
To, da je znal slovenskemu človeku iztrgati srčiko in jo vreči na oder, sočasno pa so teme in Cankarjeva dramska pisava spisane na svetovljanski način.
Ena od odlik Cankarjevih dramskih junakov je tudi ta, da so to portreti, ki so daleč od enoznačnih.
Seveda. Kantor, ki ga tokrat igram, je izredno kompleksen, zapolnjen s potezami, ki na videz ne gredo skupaj. Ena njegovih glavnih značajskih lastnosti je pogum, po drugi strani pa je prisotnega ogromno strahu. Strah in pogum pri njem ves čas hodita z roko v roki. Pogum, da gre do konca in se nikogar ne boji, hkrati pa strah pred koncem, pred izgubo moči, pred razkritjem, pred ponižanjem. Je človek, ki se ničesar ne boji, hkrati pa ima ves čas pištolo na sencih.
Kantorjev psihološki profil ne ponuja samo negativnih lastnosti, pač pa omogoča tudi veliko empatije. Po drugi strani pa je vendarle morilec.
Kantor je v bistvu fantast, norec, ki gre v vsaki stvari do konca. In to je njegov ščit. Življenje ga je izučilo, da če gre do konca, se ga ljudje bojijo. In strah je njegov varuh, kar tudi sam pove. Dokler v ljudeh ustvarja strah, funkcionira. Ko pa strahu ni, in pri Maksu ga ni, takrat tudi on, Kantor, ne ve več, kako naprej.
Vse, kar mu ostane, je to, kar je že enkrat naredil. Ko je ubil svojega bratranca, da si je prilastil njegovo premoženje, se je bratranca sicer rešil, sebi pa je postavil pištolo na sence. In umor, ki ga je enkrat storil, se mu zdaj ves čas ponuja.
Z njim je postal žrtev tega svojega lastnega sistema. Od takrat ves čas čaka, kdaj se bo to razvedelo, zaradi česar je postal popolnoma sumničav do okolice. Obenem pa v kritičnem trenutku spet poseže po istem orožju. Tako je ujet v lastno zanko. Igra se sicer konča v zanj triumfalnem trenutku. Kako se bo razpletla zgodba naprej, nisem prepričan, zdi pa se mi, da njegov triumf ne more biti dolgotrajen.
Pomenljivo je, da se konča ravno na tej točki, točki absolutne zmage. Kantor prizna, da je morilec, tako imenovana javnost trdi nasprotno, kar on tudi sprejme.
Cankar zgodbo tu konča, da bi pokazal, kakšni ljudje smo, kaj si pravzaprav želimo. Na Betajnovi vsi vedo, da je on morilec, pa gredo vseeno za njim. To, kar naprej počnemo tudi mi, saj volimo tiste, o katerih vemo, da so slabi. In gremo za njimi. Res pa je tudi, da se ves čas postavlja vprašanje, kaj privlači človeka.
Ali voliti močnega in pokvarjenega ali poštenega in šibkega? Običajno se ljudje odločijo za močnega, za tistega, ki se ga bojijo. Kajti strah je ne le varuh tistega, ki se ga ljudje bojijo, ampak je tudi magnet za ljudi. Moč nas privlači, čeprav se lahko kasneje izkaže, da je le navidezna ali da nam škodi … a kljub temu, mi ji vendarle sledimo.
Cankar kralja Betajnove ni obglavil, kot to v svojih tragedijah običajno stori Shakespeare. Vseeno pa govori o sorodnih stvareh. Tudi na Betajnovi je ogromno žrtev. Ne le trupel, tudi sicer. Velika žrtev je hči Francka, ki je nekako »pokantorjena«. Kantor je v njej ubil žensko, ubil ljubezen, empatijo, naredil jo je Kantorico.
Kantorjev moto je, da kdor želi kaj narediti zase in za svojo faro, ne sme biti slab in plah. Slabost in plahost je treba zbrisati. To pa sta tako rekoč osnovna elementa človeške narave. In če to v sebi zatreš, zgradiš okoli sebe ščit, se kaj lahko zgodi, da začne pod ščitom kljuvati huda psihična motnja.
Če umora ne bi bilo, bi bil Kantor kot dramski lik manj zanimiv pa tudi prav nič nenavaden. Eden običajnih povzpetnikov, ki svoje kriminalno početje kasneje legalizirajo.
Ne bi bil to, kar je. Njega je umor usodno zaznamoval. S tem, da je ubil človeka, ni zgolj obogatel, pač pa je tudi samega sebe začel razumevati kot morilca. In če veš, da si tega sposoben, je to zelo močna psihološka determinacija.
On je morilec na več ravneh, ubija tudi ljubezen, po kateri pa ravno ves čas hrepeni. To je spet eden od paradoksov. Občutek imam, da nikomur ne daje nič ljubezni, obenem pa zahteva samo to. Zakaj sklene pakt z župnikom? Da bi bil ljubljen. Njega grozno boli to, da ga ljudje ne marajo. Obenem nič ne naredi za to, da bi ga imeli radi, razen tega, da daje službo. Roko, ki te hrani, pa težko ubiješ.
Obenem pa gre za velikansko potrebo po biti ljubljen, po konkretni ljubezni, da te imajo radi tvoji bližnji. Zanj je grozljivo spoznanje, da so mu domači obrnili hrbet. Svoja morilska dejanja ima opravičena.
Predvsem pri bratrancu Martinu, pri drugem bistveno manj.
Martin je bil pijanec, ki ni imel nobene kapitalske vrednosti. Zakaj bi človek, ki nima nobene sposobnosti, sploh bival, zakaj bi meni, ki imam sposobnosti, omejeval te možnosti? Takega človeka je treba iz sveta izločiti. Njegov princip je tak. Tistega, ki ni nič, je treba odpraviti. Z Maksom je drugače, ubije ga iz panike.
Kaj pridobi?
Kantor je človek, ki ne prinaša nobene kritike, nikogar, ki bi o njem mislil kaj slabega. Človeka, ki o meni govori slabo, se bomo znebili tako ali drugače, to je njegova misel. Gre pa tudi za ljubezen med Francko in Maksom. Francka je Kantorjeva šibka točka. Ima jo za svojo.
Če ima koga rad, je to njegova hči. Maksa pa ne prenaša, ker sta si preveč podobna. Vsekakor pa ga spoštuje. Spoštuje tudi njegovo mnenje, ki pa je o njem, o Kantorju, zelo slabo. Zato ga je treba odstraniti. Kajti mnenje, da sem jaz slab, ne sme obstajati. To je oblika nekakšne prikrite, miselne, norosti. Znebiti se vsega.
Nazadnje pa ostati sam.
Biti sam je pravzaprav lastnost vseh vodij. Samota. In te samote je njega strah, čeprav rine v popolno osamo. On hoče in zahteva ljubezen, pravo ljubezen.
Vloga Maksa, ki ste jo igrali pred dobrimi dvajsetimi leti, morda kako vpliva na študij in podobo tokratnega lika, Kantorja.
Če me spomin ne vara, smo v obeh primerih razmišljali podobno. Da Maks ni veliki revolucionar, uspešen človek, ki bi znal voditi. Ima pa močan ego, v katerem pa sta si tako Maks kot Kantor podobna. Maks ve, da si koplje grob. Ampak, mogoče je pa to njegova revolucija.
Zanimivo, da je Francka zaljubljena v Maksa. Mislim, da zato, ker jo spominja na očeta, s katerim sta si podobna. Oba sta tip človeka, ki gre z glavo skozi zid, ki gre do konca. Maks v napadu na Kantorja, Kantor v tem, da z njimi opravi. Francka pa izgubi vse, ljubezen, moža in zaročenca. Ona je velika žrtev te igre.
V tokratni uprizoritvi so uporabljeni songi, ki temeljijo na Cankarjevih besedilih.
Večina jih ni uporabljenih v obliki songov. Gre za različne oblike uvajanja v prizore, za komentiranje, ustvarjanje atmosfere. Še vedno pa je ohranjena osnovna dramska struktura, prav tako žanr. Eduard Miler želi ustvariti prepoznavno, zatohlo atmosfero Betajnove. Ki vse ve, nič pa ne naredi. Vsi vedo za vse umore, naredijo pa nič.
Vsi, ki bi lahko, ne naredijo nič. S te pozicije glavni junak, Kantor, dobi popolnoma drugo vizuro.
Seveda, nekdo mora prevzeti odgovornosti, voditi. Anarhija ne pripelje nikamor.
Gre za tanko linijo, ki Kantorja loči od morilca in voditelja.
Tako je. Saj on se ne nazadnje preda. Odreče se svobodi in oblasti. Tega pa ljudje ne sprejmejo. Oni hočejo imeti zločinca, sicer močnega, a zločinca za voditelja.
Nevarna teza.
Mislim, da je naravno človekovo stanje boj. Civilizacijsko izobilje, v katerem živimo, ali pa smo živeli, je iz nas naredilo pomehkužene in prestrašene samozadostneže, ki se samo tega bojimo, da bomo lepega dne izgubili, kar imamo. Duh bojevnika se je izgubil. Zato pa nas tako privlačijo ti glasni, samoprepričani norci, ki gredo na vse ali nič. Spominjajo nas na davne klice divjine, v kateri je bil boj osnovno stanje. Namesto da bi bili mi bojevniki in si želeli, da nas vodijo modreci, smo mi na »modrocu«, vodijo nas pa bojevniki, norci, fantasti, zločinci.
Volje do moči je v Kantorju v izobilju, to pa je nekaj, kar ljudi vedno znova privlači.
Kantor je bojevnik in zato je privlačen. Privlačno je predvsem to, da nekdo nekaj res želi in bo za to naredil vse. Torej počne nekaj, česar drugi ne morejo. V bistvu je tisto, kar govori Kantor, to, da vi mene hočete takšnega, kakršen sem. Vi me kreirate, vi ste me tudi oblikovali. Jaz sem vaš produkt. Kdor mi očita neusmiljenost, je sam preslaboten, da bi bil neusmiljen. S tem pa je njegova čednost hinavstvo.
Ravno to je paradoks. Kantor nazadnje za svoje dejanje, umor, od drugih dobi legitimiteto.
Kantor je produkt javnosti, ki mu je podelila mandat za to, da počne, kar pač hoče. Je samo projekcija nas samih.
