Strah, ki te žene naprej

Igralka Maruša Majer je navdušila v filmu Janeza Burgerja Ivan in z vlogami na odrih številnih gledališč.
Objavljeno
04. februar 2019 11.33
Posodobljeno
04. februar 2019 11.33
Maruša Majer navdušuje s svojimi vlogami. Na Akademijo za gledališče se je vpisala po tem, ko je študirala primerjalno književnost. Foto Jure Eržen
Triintridesetletna Mariborčanka­ se ne zanaša na talent. Bolj oprijemljiva se ji zdita delo in vložen trud. Zato je, odkar je po končani primerjalni književnosti diplomirala na AGRFT, neutrudno delala. Iz vloge v vlogo je prehajala na odrih institucionalne in neodvisne scene, na televiziji, filmu, lutkovnih in plesnih predstavah, ter sproti pobirala nagrade. Največ ji jih je prinesla Mara, vloga v filmu Janeza Burgerja Ivan. Čeprav se zdi, da je o njej povedala že vse, se sama začudi, da ni tako. Svobodo je pred štirimi meseci zamenjala za redno službo in postala članica ansambla ljubljanske Drame.
 

Da ste kot cunami prodrli v mainstream z neodvisne scene, je zapisala komisija Prešernovega sklada. Vam se najbrž ta prodor ne zdi tako nenaden in nepričakovan?


Predvsem se to ni zgodilo v zadnjih nekaj letih. Morda sem bila v javnosti bolj prisotna po filmu Ivan, sicer pa sem od diplome na AGRFT – odtlej je minilo sedem let – ogromno delala. Najbrž celo preveč. Imela sem približno od sedem do devet premier na leto, kar morda ni dobra popotnica za moje mlajše kolege. Zavedam se, da sem s tem morda komu, ki prihaja za mano, storila krivico, češ, kako ne zmoreš, ona je pa lahko! A v našem poklicu je vedno prisoten kanček sreče, da te pokličejo pravi ljudje in ti ponudijo čudovit projekt. Jaz sem imela srečo. Do neke mere lahko kaj storiš sam, veliko pa je odvisno od drugih.
 

Kaj vas je gnalo v to, da ste ­sprejeli toliko dela?


Strah. Na AGRFT sem diplomirala leta 2012, ko so nas vsi svarili, da ne bomo dobili dela, da nas je preveč, da ni prostora za nas, ni denarja … To stisko še zdaj nosim v sebi. Da je dovolj le en 'ne' in se bo vse ustavilo. Zdaj se tega zavedam, ta strah poskušam racionalizirati in ne jemati vsega tako usodno, a je še daleč od tega, da bi se ga rešila. Ne govorim le o igralcih, govorim o celotni generaciji, ki ji pripadam.
 

Najbrž si tega niste predstavljali, ko so starši pozdravili vašo idejo, da boste postali igralka, rekoč, da boš le srečna. Da ta sreča nosi neko 'ceno'?


Še vedno bolje, kot da bi se raztrgala za nekaj, kar me ne bi osrečevalo. Sčasoma spoznavam svoje meje, psihične in fizične. Če greš prek njih, to veselje izgine, lahko te popolnoma izprazni ali napolni z depresivno mračnostjo. Pri tem poklicu si tako izpostav­ljen, da ga res moraš imeti rad. Javno nastopanje je ena od bolj stresnih situacij, v katerih se lahko človek znajde. Mi je pa ta velika količina projektov naenkrat dala fokus. Naučila sem se zelo hitro osredotočiti na stvar, ki jo je treba narediti. Zaradi tega se nisem imela časa ukvarjati s sabo ter svojimi težavami in ovirami, kar je bilo zame v profesionalnem smislu precej osvobajajoče.
 

Vaša prva ljubezen so knjige. Vas je potegnila na oder dramatika?


Imam dnevnik iz časa, ko sem študirala primerjalno književnost, v katerem pišem, da se ukvarjam z najlepšo stvarjo na svetu – zgodbami, ki nam širijo obzorje, nas učijo. Če pogledam nazaj, se je želja po igri pojavila še prej, ko sem bila stara okoli sedemnajst let. A sem potrebovala tista štiri leta primerjalne, da se je želja utrdila, dozorela. Za igro sem najbrž morala najprej zbrati pogum. Ta svet je še toliko bolj intenziven in konkreten, ker gredo zgodbe skozi tebe celega. Ko sem bila odločena, sem šla na akademijo, da jih prepričam, da si to res želim početi.
 

S čim ste jih prepričali?


Na sprejemnih izpitih sem odigrala monologe iz Antigone, Katarino iz romana Katarina, pav in jezuit ter vlogo iz romana Deklica in smrt Elfriede Jelinek. Izbrala sem junakinje, ki so me v tistem času najbolj nagovarjale.

image
»Odkrila sem, da obstaja diskrepanca med tem, kaj si sama mislim o sebi, in tem, kako me vidijo drugi. Nikoli si na primer ne bi pripisala poguma kot ene izmed prevladujočih lastnosti.« Foto: Jure Eržen

 

Kakšni ženski liki vas zanimajo?


Vse me zanima. Nisem izbirčna. To je moje delo, da najdem kompleksnosti v papirnatem liku. Če je osnova dobra, je seveda lažje zgraditi vlogo. Se mi je pa že zgodilo, da je iz katastrofalne osnove nastalo nekaj krasnega.
 

Potrebujete veliko časa, da se po določeni vlogi regenerirate? Da zapustite lik in zlezete spet vase?


Nekaj časa potrebuješ, da ločiš, da tvoje vloge niso ti, kar je težko. Ker so osebnost, glas in telo naš inštrument in ker je zadaj vendarle zmeraj tudi moje stališče, moje videnje določene človeške usode. Predvsem sem o tem veliko razmišljala, ko se mi je to dejansko zgodilo. Da me namreč vloga ni tako zlahka zapustila.
 

Je bila to Mara?


V največji meri, prvič, da. Mara je bila v meni zelo prezentna. Ne v smislu, da bi začela razmišljati kot ona ... Zavedala sem se, kaj počnem, da jo samo igram. A po intenzivnem snemanju, ko si dvanajst ur v liku, v drugem svetu, je normalno, da potrebuješ nekaj časa, da se sestaviš.
 

S čim vas je Mara prevzela?


Všeč mi je bila, ker je bila divja, trdna, odločna ženska, seveda tudi zelo ranljiva zaradi preteklosti in situacije, v kateri se je znašla. In zelo daleč od tistega, kar bi bila jaz na njenem mestu. Zanimivo mi je tako osebo spoznavati od znotraj, poiskati kanček nje v sebi. Sicer nisem zagovornica nobene igralske metode. Zanimajo pa me osebni procesi igralcev pri vstopanju in izstopanju iz vloge. Kako se z likom stopiš in najdeš ravnovesje med sabo in njim.
 

Tudi v stvareh, o katerih (še) nimate izkušnje, recimo z ­materinstvom?


To me je še najmanj skrbelo. Saj je tudi Mara mlada mamica in se na materinstvo šele privaja. V intenzivnem procesu snemanja sem se pa res morala skoraj pred vsakim kadrom kaj »pogovoriti sama s sabo«. Recimo: kako v Mari res začutiti, da je Ivan njen otrok, da to ni eden od dojenčkov (ali lutk), ki so ga »igrali« in imajo svoje starše. Ko smo snemali prizor, v katerem bi se moralo to najbolj videti, mi ni šlo. Zaprla sem se vase, nekaj časa je trajalo, nato pa me je naenkrat prešinilo – Ivan je od Mare in od nikogar drugega. Mara je njegova mama, jaz pa sem ji dala celotno zunanjo in notranjo podobo. Kot bi se zbudila iz transa, sem pogledala režiserja Burgerja, in rekla: »Zdi se mi, da imam.« In je bilo to res to. Med transformacijo v lik se dogajajo res zanimive stvari. Ko sem prvič gledala film, sem bila vesela, ko sem videla, da na platnu nisem jaz, ampak je tam Mara.

image
Maruša Majer se je med snemanjem spraševala, kako v Mari začutiti, da je Ivan njen otrok, da to ni eden od dojenčkov (ali lutk), ki so ga »igrali« in imajo svoje starše. Foto Imdb

 

Od Mare v Ivanu do Marfe v Ivanovu. Zdaj vas v Drami čaka »visoka« umetnost. Boste pogrešali alternativno gledališče, svobodo?


Gotovo bom še igrala v kakšni alternativni produkciji, temu se ne bi rada odpovedala. Predvsem zelo cenim, da so v instituciji boljše produkcijske možnosti. Seveda imajo tudi institucionalna gledališča svoje težave, a je neinstitucionalna scena v neprimerljivo bolj katastrofalnem stanju. Kje vse smo vadili! Po gostilnah, kleteh, podstrešjih. V tem ni nobene svobode. Če nimaš prostora in miru, ne moreš ustvarjati.
 

Taka svoboda je slišati precej utrujajoče.


Kreativni proces me nikoli ni utrujal, ampak polnil. Utrujajoče je vse drugo. Birokracija, davki, računovodstvo, organizacija časa, vse to moraš početi sam in vedno imaš občutek, da nečesa nisi do konca naredil.
 

Odslej bo vse drugače. S kakšnimi občutki ste prestopili vrata ljubljanske Drame?


V vsako gledališče vstopim rahlo prestrašena. Gledališčniki so v večini zelo prijetni in občutljivi ljudje in so mi doslej vedno olajšali te vstope. Tako je bilo tudi v Drami. A v resnici sem precej prestrašena oseba, čeprav morda ne vzbujam takega vtisa. Odkrila sem, da obstaja diskrepanca med tem, kaj si sama mislim o sebi, in tem, kako me vidijo drugi. Nikoli si na primer ne bi pripisala poguma kot ene izmed prevladujočih lastnosti. Pa večkrat preberem, da je to eden izmed mojih atributov. Je pa res, da največkrat ta moj strah precej popusti, ko s kolegi ustvarimo kaj dobrega. Dobri kreativni procesi so eno izmed najboljših zdravil za moje negotovosti.

Jernej Lorenci, režiser

Lahko rečem, da Maruša dela z vsem, kar je. Na glavo se vrže v neznano. Zelo intuitivno, emotivno, a hkrati pametno in premišljeno. Čeprav se zdi to na videz izključujoče. Četudi jo je morda kdaj strah, zna ta strah pretvoriti v kreacijo. Ta njen skok je vedno silovit. Veliko odgovornost sprejme nase, ne čaka, ne beži, ampak stopi, skoči. Sama. Obenem je njena velika lastnost to, da se zna podrediti kolektivu. Ta stik med polno individualno odgovornostjo in zavezo kolektivu je zame največji ideal.