Jernej Šugman – suženj in gospodar odra s slutnjo odhajanja

Pred letom dni se je poslovil Jernej Šugman; najbrž ni človeka, ki v njem ne bi pustil močne sledi.
Objavljeno
10. december 2018 06.00
Posodobljeno
10. december 2018 18.33
Jernej Šugman je med priznanji dobil tudi osem Borštnikovih nagrad za igro in eno nagrado občinstva Borštnikovega srečanja. FOTO Jure Eržen
So ljudje, ki so tako človeški, da spregovorijo vsakomur. Najbrž ni človeka v Sloveniji, ki 10. decembra lani ne bi bil pretresen, ki se ne bi počutil, kot da je izgubil ne le izjemnega umetnika, ampak prijatelja, nekoga, ki mu je bil blizu. Ker je s svojimi televizijskimi liki, kakršen je bil vratar Veso, vstopal v dnevne sobe, ker je s svojim ekspresivnim obrazom utelešal pojem filmske igre, ker je s svojo celotno prezenco napolnil oder.

Zdi se, da Jernej spada med tiste redke posameznike, ki mu nihče ni mogel očitati ničesar. Zato, ker sam ni nikogar sodil. Tudi svojih likov ne. S kakšno strastjo je govoril o tem, da je treba v sebi poiskati tudi najbolj senčne temačne like, ljubosumneža, tudi pedofila, morilca ..., se spustiti globoko v klet in poskušati razumeti njihove vzgibe.

image
Brezkončno raziskovanje človečnosti: Jernej Šugman v vlogi Jožefa Kantorja v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Foto Arhiv SNG Drame


V Drami so v gledališkem listu za predstavo V imenu matere, Iva Svetine v režiji Ivice Buljana, drugo polovico gledališkega lista posvetili spominu na vse njegove igralske kreacije. Na skoraj stotih straneh se sprehodiš skozi galerijo njegovih gledaliških in filmskih vlog. Kakšno življenje, koliko življenj, preveč za enega samega človeka.

»Na odru sem imel tako lepe občutke, ki jih ne morem primerjati z ničemer,« je rekel Patriciji Maličev v pogovoru za Sobotno prilogo pred več kot desetimi leti. »Sem pa že stal na odru in me je peklo celo telo, ker nisem vedel, kako naj igram.«

Nič čudnega, da je gledališki kritik Blaž Lukan svoj esej naslovil preprosto z – Moč živega človeka na odru. Bil je najbolj živ in mesen Hamlet in drugič spet Klavdij v Hamletu, Kralj Lear in Julij Cezar, bil je Ojdip, Jožef Kantor v Kralju na Betajnovi, Dimitrij v Bratih Karamazovih, Rogožin v Idiotu ..., Tašča v Ko sem bil mrtev in nazadnje župnik v Cankarjevih/Pipanovih Hlapcih. Prejel je številna priznanja, med drugim osem Borštnikovih nagrad za igro in eno nagrado občinstva Borštnikovega srečanja. Zadnjo je leta 2016 prejel za vlogo Ata Ubuja v režiji Jerneja Lorencija.

image
Zadnjo nagrado Borštnikovega srečanja je dobil za vlogo Ata Ubuja. Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

 

Njegov obraz v bližnjem planu


Če ne bi bil tako vseprisoten na odru in če naša filmska produkcija ne bi bila takšna, kot je, bi bil Jernej Šugman mednarodno uspešen filmski igralec. Kamera ljubi njegov obraz, kamera, ki ne prenese najmanjše laži, v vsakem kadru zaznava vsako njegovo misel, vsako čustvo, vse je tam, zares, v službi lika in njegove resnice.
 
Leta 1994 je ustvaril enega ključnih, že arhetipskih likov vratarja Vesa v TV seriji Teater Paradižnik na TVS (Branko Djurić in Marko Pokorn), ki je bil, kot piše Marcel Štefančič Jr. v omenjenem gledališkem listu »njegov prvi pravi lik«, »mojstrovina impersonacije«, ki se je tako dobro prijel, da so v Šugmanu vsi videli Vesota, »Veso ga je v nekem smislu ugrabil, Veso je preglasil Šugmana, ni mu dal dihati, ni ga pustil, da bi šel na svoje,« v svojem slogu piše Štefančič.

Tisto leto je postal tudi Hamlet v Pipanovi postavitvi Shakespearjeve klasike, ki ga je Šugmana končno - kot je rekel Klemen Dvornik - »odklenil v filme in drame«. A slovenski filmarji v devetdesetih še vedno niso vedeli, kaj bi počeli z njim, razvija teorijo Štefančič. Naj bo Veso ali Hamlet?

Šele Sašo Podgoršek ga je videl v kontroverznem liku pedofilskega učitelja telovadbe v Mazzinijevih Sladkih sanjah, dokler ga ni Andrej Košak zasedel v prvi veliki filmski vlogi zapornika Kebra Zvenenju v glavi, posnetem po istoimenskem romanu Draga Jančarja. Keber ni prijeten lik, nikakor ni Veso, a ima pogled, poln zgodb, v katerem se zaveš, da je vsak zločinec žrtev nekoga drugega.

image
»Brando pravi, da se je od malega učil preživetja tako, da je dobro lagal in je zato postal odličen igralec. Šugman pa je z iskrenostjo dosegel enako.« Na Fotografiji kot ata Ubu. Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana


Ko pazniki pod vodstvom avtoritarnega Alberta (Vlado Novak) zapornikom preprečijo ogled zgodovinske košarkarske tekme med Jugoslavijo in ZDA, Keber razbije televizor in pozove k vsesplošnemu uporu. Ultimat je samo eden: Nov posnetek tekme med Jugoslavijo in Ameriko. Tekmo hočejo gledati v živo, še enkrat. Keber hoče čas zavrteti nazaj. Tudi takrat, ko ubije tisto, kar ima najraje, ko svoji ljubezni, natakarici Leonci (Ksenija Mišič) razbije glavo.

Tako kot hoče zavrteti čas nazaj še en njegov lik, Lenart v Lapajnetovih Kratkih stikih, ločeni prevajalec, ki pelje sina na vikend, ta se začne igrati z dedovo puško, ki se sproži, Lenart ga v paniki naloži v avto, da bi ga čim hitreje odpeljal v bolnišnico, in zdaj se začne drama, med vožnjo mu začne zmanjkovati bencina … Njegov bližnji plan, ta srhljivi izraz skrajne bolečine, ko se zave, da je vse zaman, je vreden velikanov igre v zgodovini filma.

Šugmanov obraz na platnu je nekaj, kar pretrese, vsakič znova. Ne bom pozabila niti izraza arhitekta Sama, nezvestega moža Polone Juh v Pevčevi drami Lahko noč, gospodična, ki na ločitvenem postopku svoji ženi reče: Raje te imam kot takrat, ko sva se poročila.

Pretrese tudi kot kontroverzni odvetnik in mož Pie Zemljič v temačni drami Nočno življenje Damjana Kozoleta, ki jo je »navdahnila« afera Baričević, pa čeprav drugi del filma odigra zgolj kot od psov razmesarjeno truplo, na cesti v nočni Ljubljani. V Dvornikovi kriminalki Pod gladino je lastnik odvetniške pisarne, v Paniki je prav tako odvetnik, a bolj neroden, sočuten in romantičen vdovec, ki se spogleduje z Janjo Majzelj, s tistim nasmeškom, s katerim nas je dobil že zdavnaj.


Smrt ga je spet sesula


Seveda je treba omeniti Inferno Vinka Moederndorferja, brezčutni direktor tovarne, ki odpušča delavce z mefistovskim nasmeškom; v Vojnovićevem filmu Čefurji raus! je košarkarski trener, v Steklih lisicah je policist, ki je videl vse in ga nič več ne more presenetiti … Bil je vse in ne na filmu ne na odru niti približno ni povedal vsega, je pa vsem nam dal veliko.

Ravno v zadnjih letih so ga začeli vabiti v kinematografije nekdanje Jugoslavije, v drugi sezoni hrvaške serije Počivajte v miru, v komediji Vse najboljše, v Čredi direktor globalne korporacije Max Kantor.

Srbski igralec Nikola Kojo in avtor filma je takrat rekel, »da je imel srečo, da je Jernej pristal na vlogo« v njegovem režijskem prvencu. »Bilo mi je nerodno sploh pomisliti, da lahko takšnemu igralcu sploh daješ režijske napotke. Jernej je bil sestavljen iz igre, ustvarjen iz igre, premikal je meje v tej umetnosti, ki tako nepravično jemlje njene najboljše predstavnike.«

Zdaj bomo Jerneja Šugmana lahko gledali na Televiziji Slovenija v filmu Marka Šantića Skupaj, ki načenja perečo tematiko registracije istospolnih, njihovih pravic in pravic otrok v istospolni družini. Šugman v njem igra Mateja, ki živi v razmerju skupaj s svojo hčerko Mio in partnerjem Markom (Primož Bezjak). Matej med pleskanjem barke umre. Odpove mu srce.

Po njegovi smrti se mora Luka skupaj z Matejevo hčerko boriti za obstoj njune nekonvencionalne družine. »Čudno sta se povezali fikcija in resničnost,« je rekel Primož Bezjak za Vikend. »To je zadnji film, ki ga je posnel. Ko sem ga nazadnje gledal na Festivalu slovenskega filma, me je še enkrat sesulo zaradi Jernejeve smrti.«
 

»Sijoči magnetizem, kot mladi Marlon Brando!«


Tako so v ameriškem tisku leta 1995 zapisali o igri Jerneja Šugmana v vlogi Hamleta. V naših kritikah pa: »… lik, ki s težavo govori …«, se spominja Saša Pavček, igralka in pisateljica, ki nadaljuje: »Začeti kariero velikih Shakespearovih likov z zatikajočim govorom je pogumno dejanje! Jernej je že pri 26. letih ovrgel razkazovanje tehnične virtuoznosti in stavil na svoj notranji občutek, igral je iz telesa, z glavo, ki ne more doumeti zločina. Pri Hamletovem prihodu na oder je velikokrat završalo: 'Veso!', a kaj hitro so mladi glasovi potihnili.

Šugmanov talent se je kot Amorjeva puščica zadrla v srca publike, sprejela ga je kot rokovsko zvezdo. Na svojih plečih je zmogel skoraj tri desetletja nositi pekel in nebo gledališča, biti suženj in gospodar odra in hkrati njegov etični steber. Mojster lahkotnega igranja je sprejel vse človeške lastnosti z odprtostjo, brez predsodkov, moraliziranja in hipokrizije. Igral je brez olepševanj, nečimrnosti, tekmovalnosti, pač pa z lahkotno igrivostjo, ostro koncentracijo, toplim srcem in darujočo partnersko soigro. Hamleta smo igrali več kot 100-krat, marsikaj sem pozabila, a ne sklepnih verzov umirajočega Hamleta: 'Vse drugo naj bo molk …'. Trenutek Hamletovega spoznanja je bil nepopisno preprost in lep. Danes pa, ob kruti Jernejevi usodi, zavedanju minljivosti, vztrepetam, saj slišim zven vedočega glasu, ki odhaja drugam.

Če je kot Igralec iz uprizoritve Biblije Jernej odšel med svete črke knjige knjig, zdaj živi kot prva in poslednja beseda: resnica. V to trdno verjamem, saj ko sem mu za vlogo v Kozoletovem filmu Nočno življenje čestitala, ker me je s svojo zadržano igro, ki motivacijo lika skriva, in ne odkriva, navdušil, se je začudil: 'A res? A res?'. Nisem imela občutka, da se pretvarja. Nikoli nisem imela tega občutka, bil je plemenit človek. Morda pa je tu razlika med Šugmanom in Brandom. Brando namreč pravi, da se je od malega učil preživetja tako, da je dobro lagal in je zato postal odličen igralec. Šugman pa je z iskrenostjo dosegel enako.«

image
Šugman kot župnik v Cankarjevih/Pipanovih Hlapcih. Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

 

Ko pade najmogočnejši hrast, se gozd dolgo celi


Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana, se spominja Šugmanovih velikih vlog. »Baal, Hamlet, Ojdip, Tit Andronik, Tašča, Veso, Kantor, Župnik, Orgon, Ubu … v mojem spominu niso več razvrščeni v časovne razpredelnice. Pojavljajo se hkrati. Na isti spominski plošči se pojavljajo Jernejev nalezljivi smeh, njegov medvedji objem, prepevanje, košarka, rdeči noski, predstave za dedka mraza, skupna potovanja, dobra volja, tudi sitnoba kdaj pa kdaj. Vse. Vse se je združilo v eno sliko. Kot da bi šele to leto, ko ga ni, dalo možnost, da se slika izostri. Rana v našem gozdu po tem, ko se je podrl najmogočnejši hrast, je velikanska. Dolgo bo trajalo, da se zaceli, če se sploh bo. Mogoče bo tam zevala jasa za zmeraj. Jernej je bil gigant. V njegovem gromozanskem telesu je bilo skrito najobčutljivejše možno bistvo. Subtilno, nežno. Enormno srce, ki mu nikoli ni zmanjkalo časa, ki je znalo razbijati na desetih koncih hkrati, bilo je za njegove najbližje, dopoldne je bilo s kolegi na vajah, popoldne s študenti na akademiji, zvečer na predstavi za gledalce, vmes na kakšni od neštetih dobrodelnih akcij.

Njegov opus je za dve normalni življenji. Ni in ni bilo konca raziskavi človečnosti. Kot da so se odprle vse zapornice in kot da je slutnja odhoda povečala hitrost in poglabljala kvaliteto njegovega ustvarjanja. V Drami imamo zdaj Šugmanov salon. Od časa do časa se da videti posnetek katere od njegovih predstav, izdali smo knjižico o Jerneju s podnaslovom Dosje Jerneja Šugmana, pripravili smo razstavo fotografij njegovih vlog … to ni samo poklon Jerneju, to je poklon obdobju Drame, ki je bilo zaznamovano in gnano z njegovim imenom.«