Tatjana Doma: Smeha ne podcenjujemo, temveč se ga bojimo

Z akademije prihajajo igralci in režiserji, ki ne poznajo osnov gledališke obrti, pa mislijo, da so veliki umetniki.
Objavljeno
11. marec 2013 07.45
Posodobljeno
11. marec 2013 08.00
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
»Trenutna družbena klima je zelo zadrgnjena. Ljudi disciplinira s kaznovanjem, ne spodbuja h kreativnosti, ampak k uničevanju vsega vitalnega, vsak, ki misli po svoje, je sovražnik. Kljub vsemu drži španski pregovor, da je življenje prekratko, da bi se oblačili v črna oblačila; upam, da jih bomo kmalu slekli in smeh nam lahko pri tem pomaga,« pravi Tatjana Doma, dramaturginja in selektorica festivala Dnevi komedije, ki do 23. marca poteka v Celju.

George Meredith je zapisal, da je komedija najboljši test stopnje civiliziranosti v določeni družbi; za Slovenijo se zdi, da bi na tem preizkusu gladko pogrnila.

Meredith je to zapisal ob koncu 19. stoletja v teoretskih razmišljanjih o komediji, ki so se v resnici tematsko in stilistično navezovala predvsem na njegovo poezijo in romane, v mislih ni imel gledališke komedije kot take. V središče razmišljanja je postavljal misel, da nas smeh dela ljudi. S tem je odgovarjal na razčlovečenje človeka, do katerega je prišlo v času industrializacije, pritoževal se je nad odsotnostjo komedije v angleški in evropski literaturi ter poudarjal, da je za komedijo nujno posebno socialno-kulturno okolje. Njegov ideal je bila intelektualna komedija, 'humor razuma' pa po njegovem lahko uspeva le v družbi, v kateri ideje hitro krožijo med ljudmi, dojemanje stvarnosti in odzivi nanjo pa so tudi zelo hitri.

Vendar je test povsem aktualen tudi zdaj.

Tudi danes smo priča popolnemu razčlovečenju ljudi, razvrednotenju dela, človeška eksistenca je degradirana na nivo golega preživetja. Razlogov za smeh je malo. Verjetno smo se znašli v precej podobni situaciji, kar zadeva stanje duha v družbi. Če slovenski politiki javno naznanjajo, da iz proračunskih sredstev ne bodo več financirali projektov, ki se bodo norčevali ali bili kritični do slovenske politike, če so filmarjem pojasnili, katere vsebine niso primerne za filmsko platno, če iz višjih instanc pritiskajo na gledališča, češ da so njihove predstave 'neprimerne', če se vsako drugačno mnenje pojmuje kot sovražno, se vprašajmo, kaj je narobe z našo politiko, ki je popolnoma brez smisla za humor, se boji smeha in ne zna prenesti kritike ali šale na svoj račun.

Poznamo različne vrste smeha, sproščujoč, odkritosrčen, ciničen, vljudnostni, smeh iz zadrege, nemoči, besa; kakšen prevladuje pri nas?

Cilj komedije ni le zabava, sprostitev in smeh, temveč lahko pri gledalcih sprošča tudi čustva, kot so usmiljenje, sočutje in pomilovanje. Največji problem pri nas je, da se ne znamo smejati samim sebi, izgubili smo distanco do sebe in na svoj položaj v svetu nismo več sposobni pogledati s smešne plati. Vse je usodno, katastrofično, smrtno resno. Res pa je, da so se mnogi v resnici znašli v katastrofalni živ­ljenjski situaciji, da je ogrožena eksistenca mnogih ljudi, da so poteze naše politike številne pahnile v bedo in jim vzele ­dostojanstvo.

Če poteze slovenske politike ne bi tako usodno uničevale naših življenj, bi verjetno lahko do nje zavzeli kritično distanco in se do solz nasmejali komediji laži, sprenevedanj, manipulacij in sleparij v slovenskem političnem prostoru. Mislim, da je zaradi vsega naštetega pri nas prisoten bolj smeh iz obupa.

Nietzsche piše o schadenfreude, torej o privoščljivosti na račun drugih. Koliko se znamo Slovenci identificirati z dogajanjem na odru in tam prepoznati sebe?

Kdo pa se smeji samemu sebi, če pade? Nihče! Sebi se ne smejimo, ker smo zaposleni z lastno bolečino, drugim pa se lahko, ker z njihovo bolečino nismo obremenjeni. Čustva odvzamejo moč humorju. Zelo mi je všeč misel Henrija Bergsona, ki pravi, da je za humor nujna 'trenutna anestezija srca'. Seveda se Slovenci v dogajanju na odru prepoznamo, ni pa nujno, da nam je podoba, ki jo vidimo, všeč in da nas spravlja v smeh.

Bergson je smeh označil kot izrazito intelektualno reakcijo, mi pa se v našem svetobolju tako radi postavljamo s psevdointelektualizmom ter velikimi in usodnimi vprašanji, smeh pa podcenjujemo kot izraz trivialnega.

Mislim, da smeha ne podcenjujemo, ravno obratno, zelo se ga bojimo. Velika in usodna vprašanja niso nikoli bila predmet komedije, ampak se je z njimi vedno ukvarjala tragedija. Mi smo trenutno v tragediji, in to v trenutku, ko je veliki heroj spoznal svojo usodno zmoto in strmoglavil. Padli smo na tla, pa se ne znamo pobrati. Predvsem v duhovnem smislu! Komedija je nesramna, predrzna, neposredna, včasih kratkočasna, groba, pritlehna, kritična do družbe ali do neumnosti ljudi nasploh, satirična, vedno pa zabavna in spravlja v smeh.

Vendar je ostrih družbenih satir malo, prevladuje komedija zmešnjav, ljubezenskih trikotnikov, skratka, analiza intimnih, pogosto banalnih medčloveških interakcij.

Od nastanka se komedija ukvarja s človeškimi pomanjkljivostmi, spolnost, ljubezen in erotika so tudi njene stalne teme. Aristotel je v Poetiki zapisal, da komedija prikazuje ljudi, ki so slabši, komičnih učinkov ne ustvarjajo globinske strasti, ki so stvar tragedije, ampak človekova nečimrnost, domišljavost, pretvarjanje, slepenje samega sebe, se pravi človeške slabosti oziroma površinske strasti.

Komedija je, za razliko od tragedije, vedno realna in spremlja življenje tako, kot v resnici je, in ne tako, kot bi moralo biti. Banalne medčloveške interakcije so zato stalnica komedij, banalnost našega bivanja je ena glavnih tem komedije od nastanka dalje. Vendar je na letošnjih Dnevih komedije poleg tovrstnih komedij mogoče videti tudi delirij v enem dejanju Sen Prešernovega gledališča Kranj, ki problematizira vprašanje blefa v umetnosti oziroma tanke meje med njima, kjer je prazna slama izpodrinila stroko. Tukaj je tudi Živalska farma, odlična politična satira, ki tudi po šestih desetletjih ostaja brezkompromisna in kritična; če se malo pošalim, je njeno sporočilo, da tudi največji poštenjaki postanejo svinje, ko dobijo v roke oblast.

Predstava Sen opozarja na tovrstno hermetičnost in mistifikacijo sodobne umetnosti, ki še zdaleč ni omejena zgolj na vizualno umetnost.

Kdo je umetnik in kdo blefer? K mistifikaciji določenih umetniških izdelkov, ki so v resnici en velik blef, ste pripomogli tudi kritiki, svoje pa je naredila tudi AGRFT, če ostaneva pri gledališču. Želim si, da bi se enkrat odprla iskrena strokovna razprava na to temo, vendar je slovenski prostor majhen, mi pa majhni v svojih dušah, in nihče se nikomur noče zameriti. Zato smo vsi v glavnem tiho in si mislimo svoje ter tako dopuščamo, da se znotraj naše stroke razrašča nestrokovnost. Predpogoj za vsakogar, ki ima ambicije, da bi postal vsaj povprečen pisatelj, je, da dobro obvlada slovensko slovnico in pravopis. Predpogoj za umetniške dosežke v gledališču je gotovo poznavanje gledališke obrti, obrtno znanje pa je danes zaničevano. Tako iz akademije prihajajo igralci in režiserji, ki ne poznajo osnov gledališke obrti, pa mislijo, da so veliki umetniki, čeprav krivda seveda ni zgolj njihova.

Na festivalu z izjemo projekta Lada Bizovičarja Slovenska muska od A do Ž, ki pa bi ga težko označili za gledališko predstavo, ni slovenskega dramskega dela.

Drži, to je prvič v zadnjih petih letih, odkar sem selektorica festivala. To priča o pomanjkanju dobrih slovenskih komedijskih novitet, na tem področju nas čaka še veliko dela. Ena od pomembnih spodbud je naš natečaj za žlahtno komedijsko pero, brez tega bi bilo komedij še manj; nagrada lani res ni bila podeljena, vendar zaradi tega ne smemo obupati nad slovenskimi komedijami.

Očitno je tudi razlika med slovenskimi regijami, Primorci so skoraj edini, pri katerih je produkcija komedij stalnica, od tam praviloma prihaja na festival največ predstav.

S tem se ne morem strinjati. Tudi v SLG Celje je produkcija komedij stalnica, saj si ne moremo in nočemo privoščiti, da kot gostitelji festivala ne bi bili zastopani s svojo predstavo. Tudi MGL in ljubljanska Drama sta bila v preteklih letih vedno zastopana na festivalu. Tudi letos bi lahko ljubljanska Drama prijavila predstavo Pri nas je vse v redu. Res pa je, da sta novogoriško in koprsko gledališče pogosto prejela nagrado žirije ali občinstva za najboljšo komedijo, njihove komedije nosijo neki poseben melos in energijo, kar mogoče daje vtis, da samo oni kontinuirano delajo komedijo.

Veliko obdobje komedij komercialnih gledališč je mimo. Je to za institucionalna gledališča dobro ali slabo? Po eni strani so se znebila konkurence, po drugi so izgubila impulz, da ima komedija­ v slovenskem prostoru svoj domicil.

Konkurenca je vedno dobra, celo nujna. Od komercialnih gledališč se je uspelo obdržati Špas teatru in SiTi Teatru BTC, ki lahko delujeta, ker imata svojo dvorano, sicer denimo v Ljubljani takšnega prostora skoraj ni mogoče dobiti za razumno ceno. Majhna komercialna gledališča in društva, ki so ustvarjala komedije, si produkcije predstav ne morejo več privoščiti, sponzorskih sredstev skoraj ni mogoče dobiti. Mislim, da ni bojazni, da bi komedija izgubila svoj domicil, glede na splošno depresivno klimo je šla mogoče samo malo na počitnice, da bi se vrnila domov krepka in v polni formi.