Tennessee Williams v Stari elektrarni

Matija Ferlin v svoji novi predstavi Staging a Play: Steklena menažerija razpira vmesno področje med abstrahiranim plešočim telesom in konvencijami gledališkega jezika. Ferlin se je skupaj z dramaturgom Goranom Ferčecem in skupino štirih plesalcev spopadel s skoraj nemogočo nalogo.

Skozi telo poskuša namreč na novo iznajti gledališkost. S koreografom/režiserjem Ferlinom in dramaturgom Ferčecem smo se zato pogovarjali o »govorici« telesa. Pripravili so predstavo na podlagi znane Williamsove drame, vendar pisateljevega teksta ne bo slišati, mogoče ga bo le videti. Ferlin je dobil idejo za predstavo na gledaliških vajah, ko je razmišljal o branju in pripovedovanju besedila. Spraševal se je, ali moramo pri delu z dramskim besedilom zapisano besedo na oder vedno postaviti kot izgovorjeno besedo ali lahko telo najde nek drugačen, notranji aparat, s katerim artikulira govorjeno besedo. Prav to je bilo tudi naše prvo vprašanje.

Ali lahko telo najde nek drugačen, notranji aparat, s katerim artikulira govorjeno besedo?

Ferlin: Mislim, da nam je uspelo. Plesalec, denimo, »pove« stavek: »Tom, nehaj kaditi.« Plesalec bere stavek na drug način kot gledalec. Gledalcem ne ponujamo veliko opisnega, mu ne pomagamo. Gibi sicer so mestoma prepoznavni, a dialog je vseskozi abstrahiran.

Ferčec: Zanimivo je vprašanje, zakaj je gib sekundaren. Gledališče danes gledamo samo skozi idejo verbalnosti, v smislu: jezik je enako znak in informacija in to je vse. Mislim, da gibanje ni ali ne bi smelo biti sekundarno, je na isti ravni kot jezik. V tej predstavi se ukvarjamo prav s tem problemom. Williamsov tekst je dolg dobrih 80 strani in od tega je samo 26 strani didaskalij, torej uprizoritvenih predlogov, kar pomeni, da se je zdelo gibanje zelo pomembno že samemu avtorju. Tudi zato je ta drama idealna osnova za uprizarjanje brez teksta.

Plesalci bodo govorili s telesom?

Ferčec: Beseda govoriti ni primerna, raje rečemo, da s telesom vzpostavljajo neki novi scenski kod, kar ni nujno govorjenje, bolj oblika komunikacije. Plesalci ne sporočajo, ampak preko novega koda vzpostavljajo referenco na dramski tekst Steklena menažerija.

Ferlin: Ne gre za predstavo, pri kateri bi moral gledalec vseskozi vedeti, kaj plesalci sporočajo. Z novim kodom omogočamo nove oblike razumljivosti.

Ferčec: Williamsov tekst uporabljamo kot neke vrste glasbeno partituro, le da je ne beremo na glas, temveč smo jo samo transponirali v gibalni jezik.

Ali za gledalca ni nujno poznavanje teksta?

Ferčec: Ne, vendar je dobro, če ga pozna, saj mu bo v tem primeru narativna struktura teksta in dogajanje na odru jasnejše. Drama se pri nas ne dogaja v tekstu ali zgodbi, ampak na sceni, v tem transponiranju dramskega v plesno. Tu je drama.

Ferlin: Drama ne izhaja iz teksta, veliko močnejša je tista, ki prihaja iz procesa dela. Tekst, ki je precej kompleksen in slojevit, predstavljamo brez govornega aparata. Tudi zato je naslov predstave »Uprizarjanje Steklene menažerije«.

Kako konkretno so potekale vaje? Ali ste med branjem teksta iskali gibe, korake ...

Ferlin: Prvi teden smo preživeli istrskem Sv. Vincentu, kjer je rezidenca mednarodnega plesnega centra. Cel teden smo imeli klasične gledališke vaje, za mizo smo brali različne prevode Steklene menažerije in se o delu pogovarjali. Delo smo razčlenjevali in ga razdelili ter poiskali določena orodja, ki so nam pomagali pri nadaljnjem procesu iskanja telesnega jezika.

Kako so se odzivali plesalci?

Ferlin: Plesalci si – za razliko od igralcev – težje zapomnijo tekst. Šlo je za dualni proces. Po eni strani se je tekst odvijal v njihovi glavi, po drugi strani pa so z gibom izražali abstraktne formalnosti. Zanimivo je bilo, da se je ustavil tudi njihov gib, če so pozabili besedilo.

Ferčec: Vsak posamezni plesalec ima svoj avtentični kod, register, znotraj katerega se giblje. Imeli so dovolj svobode, da so razvili svoj koreografski jezik, tako da niso uniformirani, izenačeni. Zato so na gledališkem listu tudi podpisani kot koreografi.

Pogosto delata v tandemu.

Ferčec: Ideja »one man band« je zastarela, v gledališču je pomembno kolektivno delo. Kolektivnost je neke vrste varna mreža, ki ustvarjalcem omogoča, da material širše obravnavajo.

Ferlin: Ideja za projekt je običajno moja, vendar je osamljena, če je ne morem deliti z dramaturgom in nastopajočimi. Dobro sodelovanje je pomembno.

Ferčec: Do zdaj sva sodelovala že štirikrat, vendar je bilo vsako sodelovanje drugačno, čeprav je šlo vedno za ples. Matijo zanima nova izvedbenost, kar veseli tudi mene.

Ali je koreograf v plesu isto kot režiser v gledališču?

Ferlin: Ne. Sam sem predvsem koreograf, ker sprejemam koreografijo kot metodo razmišljanja o določeni snovi, v tem primeru teksta. Tudi ko sem za kamero ali fotografskim aparatom, koreografiram prizor, sliko. Koreografiram trenutek časa, prostora, zame je to res predvsem metoda dela, ki ni striktno vezana na telo ali ples, ampak na sam proces. Pri tej predstavi sem tudi režiser, a to je bolj formalnost.

Ferčec: Delo Matije bi težko natančno opisali, ker je nekje vmes. Ne gre samo za koreografski način gledanja, ampak tudi za scensko razmišljanje, kar že vključuje neko dramaturgijo. Njegova vloga je nekje med koreografom in režiserjem ter obratno.