Težavni čudežni deček baleta

Sergej Polunin v Ljubljani: Tri razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma.

Objavljeno
02. marec 2019 12.00
Posodobljeno
05. marec 2019 14.24
Polunin tudi sam poskrbi za razvpitost; v zadnjem času spet zaseda veliko medijskega prostora. FOTO: youtube
Gostovanje razvpitega in po ­novem ukrajinsko-rusko-srbskega baletnika Sergeja Polunina v Cankarjevem domu je bilo sprva mišljeno kot enodnevni in veliko vnaprej razprodani dogodek, a so ga zaradi izjemnega zanimanja za tega »boga plesa in breztežnosti, elegantno zver, Jamesa Deana baleta ali novega Vaclava Nižinskega« raztegnili na tri večere. Prvi bo jutri.

Plesal bo v programu Paradoks – Sacre, posvečenem Vaclavu Nižinskemu in zasnovanem na revolucionarni partituri Igorja Stravinskega Sacre. Koreografijo podpisuje japonska plesalka Yuka Oishi, uvodna točka Paradoks pa obuja dinamiko odnosa med Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevom, legendarnim impresarijem Ruskih baletov. Poluninova soplesalca bosta Aleksej Ljubimov in Dejan Kolarov.

Poluninova slava je razprodala vse tri večere v Cankarjevem domu, le včeraj je bilo v komentarjih na portalu CD nekaj zmede o razprodanosti, saj se je tik pred zdajci zaradi tehničnih sprememb v Gallusovi dvorani (umik mešalne mize z območja občinstva) nekaj kart sprostilo in so jih srečni zamudniki še lahko kupili.

image
V Spartaku Bavarskega državnega baleta. FOTO: © Wilfried Hösl

 

Najbolj nadarjeni baletnik


Polunin je v baletnem svetu že dolgo znan kot težaven čudežni deček, ki si je kot dvajsetletnik in najmlajši baletni prvak v zgodovini londonskega Kraljevega baleta privoščil uporniški odhod s tega elitnega odra, kajti: »Umetnik v meni je umiral.« Zatem je plesal na drugih elitnih odrskih deskah, tudi v Scali, Bolšoj teatru ali gledališču Stanislavskega, zunaj institucionalnega sveta baleta pa mu je prinesel svetovno slavo ples v videu za glasbeno uspešnico Take Me to Church Irca Hozierja, ki ga je videlo več kot 26 milijonov uporabnikov youtuba. Naslednji video Movement, znova s Hozierjevo glasbo, nekaj manj kot devet milijonov.

Toda Polunin je bog plesnih odrov z napako, s katero tudi sam poskrbi za razvpitost; v zadnjem času se o njem znova preliva veliko pravega tiskarskega in virtualnega, internetnega črnila. Tudi v zadnjih dneh. Tisk se je razpisal o njegovih seksističnih in homofobnih izgredih na družabnih omrežjih, zapisanih in zatem izbrisanih objavah, kot so: »Moški (sic) mora biti moški in ženska ženska, zaradi tega imaš jajca«, »Ženske zdaj poskušajo prevzeti moško vlogo, ker jih ne f****« ali, ta je bila na račun istospolno usmerjenih baletnikov, »Potrebujejo dobro klofuto. Moški (sic) so volkovi, levi, vodje družine.«

Januarja so ga v pariški Nacio­nalni operi, kjer so mu ponudili angažma v vlogi princa v Labodjem jezeru, zaradi tovrstnih objav, ki jih je trosil po družabnih omrežjih, odslovili z argumentom, da niso v skladu z vrednotami te nacionalke. Tedaj so na drugi strani Rokavskega preliva v Telegraphu ob poklonu Poluninu, da je to najbolj nadarjeni baletnik, kar jih je videl svet, zapisali, da je njegova kariera, ki bi morala biti pri 29 letih na vrhuncu, nepopravljivo spolzela na najnižjo točko.


 

S Putinom na prsih


A Polunin lep del slave dolguje gejem, tudi onkraj baletnega sveta. Omenjeni hit Take Me to Church govori o homofobiji, tragično predstavljeni tudi v videu režiserja Brendana Cantyja, v tistem brez Polunina, ki ga je na youtubu kliknilo še neprimerno več ljudi. Skoraj 800 milijonov. Video s Poluninom pa je posnel kvintesenčno gejevski umetnik, fotograf in režiser David LaCha­pelle.

Uspešnico Take Me to Church velikokrat povezujejo tudi s kritiko homofobije v Rusiji Vladimira Putina, Polunin, ki je lani jeseni sprejel tudi rusko državljanstvo in potni list, pa si je v svoj dokaj bizarni in nedvomno barviti nabor tetovaž dodal njegov portret. Tako kot druge tatuje mora zdaj tudi tega, če pleše baletne vloge, ki tega ne prenesejo najbolje, pred nastopi napudrati ali prekriti s prevezami, sicer pa ga je pridružil ukrajinskemu grbu, podobi cerkve v rojstnem Hersonu, kjer so ga krstili, in dvoglavemu ruskemu orlu, ki mu kot »tigrove praske«, tako jim pravi, že dlje krasijo kožo.

Putina si je dal vtetovirati na prsi, vse to pa objavil na družabnih omrežjih, kar kajpak v času napetih odnosov med Ukrajino in Rusijo ni ostalo neopaženo. Prav tako ne, ko je – spet na družabnih omrežjih – častil Donalda Trumpa. A tega še nima na koži.

Še vedno je tudi ukrajinski državljan, državljanstvo so mu pred­lanskim podelili tudi Srbi. V Srbiji je bil zaščitni obraz beograjskega Narodnega muzeja ob odprtju po maratonski prenovi in 15 letih nedostopnosti, zatem je odprl še ­festival Exit.

image
V Spartaku Bavarskega državnega baleta bo predvidoma plesal do maja. FOTO: © Wilfried Hösl

 

Na meji


Nemci so se v Poluninovem primeru pokazali za tolerantnejše od Francozov. Še vedno pleše v Spartaku v produkciji Bavarskega državnega baleta v Münchnu z glasbo Arama Hačaturjana in koreografijo Jurija Grigoroviča. Tako bo do maja, ko bo ta balet na sporedu, a se je moral najprej, kot piše Deutsche Welle, pri vodstvu – tudi pri direktorju baleta Igorju Zelenskem, ruskem plesalcu in prijatelju, ki mu je nekoč pomagal prebroditi »eksperimentiranje« z drogami –, distancirati od zdaj že izbrisanih izjav ne le o istospolno usmerjenih baletnikih, ampak tudi debeluhih. Tudi teh se je lotil.

V Münchnu ima status gostujočega umetnika, a trenutno ne pleše le na baletnem odru, ampak tudi na spolzkem medijskem terenu. V nemškem tisku je obveljal za umetnika, ki je odprl vprašanje o tem, katerih meja umetniki ne bi smeli prestopiti. Deutsche Welle je dodal, da se mu bodo v Münchnu po koncu terminov Spartaka zahvalili.

»Ko nekoga spustiš v svojo umetnost, to storiš z občutkom zaupanja in vere, da se ta zaveda, iz česa izhajaš,« se je Polunina ob koncu predvčerajšnjim objavljenega pogovora za Independent dotaknil Hozier. »Ko to spremljaš, si res razočaran. Ko nekoga s takim umetniškim potencialom – njegova vizija in predanost delu sta me pretresli – ugrabi čudna kulturna vojna, je res žalostno. F****g depresivno.«

Kaj plesalec za zdaj ve o Ljubljani? Vsaj to, da je mesto čisto, majhno in prijetno, je povedala vodja programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu Ingrid Gortan. »Povabili smo ga kot enega od najbolj nadarjenih baletnikov današnjega časa,« je dodala. »Poluninove izjave odmevajo bolj provokativno, kot smo navajeni pri plesnih umetnikih. V Cankarjevem domu se od njih ograjujemo, saj smo ga povabili iz drugih razlogov.«