Janelle Reinelt: »Trdnjava Evropa je očitno padla«

Na Borštnikovem srečanju je sodelovala z esejem Vrednote(nje) medkulturne uprizoritve.

Objavljeno
23. oktober 2015 18.57
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
»Ljudje si zastavljajo skeptična vprašanja ali je gledališče in umetnost nasploh že kdaj kaj spremenila, vendar je moj odgovor definitivno da. Učinke je sicer nemogoče empirično izmeriti, vendar so zagotovo zelo pomembni, morda celo ključni«, pravi Janelle Reinelt, zaslužna profesorica univerze v Warvicku in nekdanja predsednica mednarodne zveze za gledališke raziskave International Federation for Theatre Research.

Na Letošnjem Festivalu Borštnikovo srečanje je v okviru posveta z naslovom Scenske umetnosti, migracije, politika sodelovala z esejem Vrednote(nje) medkulturne uprizoritve, v katerem je orisala pretekle konflikte in napetosti pri realizacijah medkulturnih projektov, s pojavom interneta, globalizacije in izjemne človeške mobilnosti pa so vprašanja o vrednotah in vrednotenju medkulturnih praks ponovno postala aktualna.

Ali ni nekoliko sterilno akademsko teoretizirati o multikulturnosti in medkulturnem gledališču, medtem ko se nedaleč stran nekaj tisoč ljudi seli v biblijskih razsežnostih in verjetno napoveduje precej drugačno podobo Evrope v prihodnjih letih?

Nedvomno Evropo čakajo velike spremembe, pogrešam jasno stališče glede tega vprašanja, vse se dogaja nenadzorovano in stihijsko. Očitno bo potrebna povsem nova kulturna platforma, sprememba razmišljanja in modifikacija institucij. Tako imenovana trdnjava Evropa je očitno padla, kar ni nujno slabo, če izhajam iz svojega ameriškega stališča, imajo migracije tudi številne pozitivne aspekte.

Morda je bil svet pred sto leti bolj svetovljanski kot danes, ko nekako živimo v utvari, da nam je vpogled v tuje kulture zaradi novih tehnologij veliko bolj prezenten kot nekoč.

Res nam klikanje z miško daje občutek, da smo seznanjeni z vsem, kar se dogaja na vseh točkah zemeljske oble, ampak ta občutek je seveda lažen, edino kar šteje, je empirična izkušnja. Vem, da je bil Maribor v prvi polovici 20. stoletja multietnično mesto, sedaj je Slovenija, tako kot večina evropskih držav, nacionalno zelo homogena, morda se z migracijskimi tokovi ponuja priložnost za realno multikulturno izkušnjo.

Veliko globalnih medkulturnih projektov, v katerih seveda dominirajo evropski avtorji, se še vedno drži oznaka orientalizma, torej vzvišene in pokroviteljske drže, sedaj je orient dobesedno prišel k nam?

V določeni meri bi lahko kot orientalizem označili tudi odnos zahodne Evrope in ZDA do Vzhodne Evrope, kolikor imam vpogled, je bil tudi odnos do Slovenije precej paternalističen, tako da imate izkušnjo z obeh plati. Pojavljajo se veliki strahovi, da bo Evropa sedaj preplavljena in bo izgubila svojo identiteto, vendar so takšni pomisleki po mojem prepričanju odveč, vendarle imamo tukaj opraviti z zelo obsežnim in kvalitetnim sistemom, ki ga ni mogoče kar tako sesuti. Novi etnični elementi lahko takšen sistem le obogatijo, veliko migrantov je solidno izobraženih, zavedam pa se, da bo denimo integracija Somalcev na Finskem ali Eritrejcev na Nizozemskem zapletena.

Zelo verjetno se bodo izoblikovale enklave, ki bodo eksistirale vzporedno in izolirano?

Multikulturalizem sedaj res ne deluje, vendar predvsem zato, ker se dosedaj ni resno ukvarjal z vprašanjem, kako preprečiti nastanek enklav ali kako jih razbiti. Superirorne pozicije v slogu mi vodimo igro, vam prišlekom pa bomo morda prepustili nekaj drobtinic več, ni mogoče vzdrževati. London se mi zdi lep primer, kako je mogoče zadeve izpeljati drugače; tudi tam je veliko izolairanih predelov, generalno gledano pa mesto odlično funkcionira prav zaradi svojega multietičnega karakterja.

To morda velja za svetovljanska velemesta, vendar že posvet na FSB nakazuje, da so najbolj plodna regijska sodelovanja, bazirana na pristni afiniteti in identifikaciji?

Sodelovanje na primerljivih kulturnih in civilizacijskih krogih nudi veliko boljše rezultate, v primeru Slovenije sodelovanje z državami srednje in jugovzhodne Evrope. In tukaj je tudi veliko manj dominacije, sodelovanje poteka na enakopravnih temeljih ter vzajemnem spoštovanju, medtem ko je za globalni multikulturalizem še vedno značilna zahodna hegemonija.

Daphne P. Lei je avtorica skovanke HIT, Hegemonic Intercultural Theatre. Po njenem mnenju gre za nevzdržno sintezo režiserskih principov in dramskih predlog »prvega« sveta ter delovne sile in površnih aplikacij nekaterih performativnih praks tretjega sveta?

Njena teza je nedvomno točna. Vrsta režiserjev si privošči takšne ekscese, najhujši med njimi je Robert Wilson. Poglejte si samo njegovo lansko sodelovanje s tajvansko opero, ko je vztrajal pri svojem egocentrizmu, ne da bi se oziral na preference umetnikov, s katerimi sodeluje. Ti so bili zato prizadeti in užaljeni, saj imajo znanje in izkušnje, vendar jih nihče ne jemlje resno.

Je sploh potrebno biti globalen, ali ni to samo kaprica? Kot opozarja Rustom Bharucha, se kulturnih, estetskih, etičnih, socialnih in tudi političnih razlik pravzaprav sploh ne da preseči?

Vsi pričakujejo hitre učinke, čeprav je možen napredek zgolj z majhnimi koraki. Sama sodelujem v projektu z indijskimi kolegi v New Delhiju že sedem let, premiki niso epohalni, so pa opazni. Tehtno smo izbrali dve ekipi, ki poskušata določiti značilnosti indijskega in britanskega gledališča ter poiskati morebitne skupne točke, ki so lahko osnova za sodelovanje. Kitajska in Indija bosta v prihodnje igrali zelo veliko vlogo, zato si ne moremo privoščiti, da nam ostane njihova kultura skoraj neznana. Kultura je eden od vitalnih vzvodov, da ljudje začnejo razmišljati drugače.

Vendar glede na vašo raziskavo o percepciji občinstva razmišljanje ni ravno reakcija, ki bi v gledališču zasedala zelo visoko mesto?

Drži, na prvo mesto so postavili pomen žive uprizoritve, očitno so drugih medijev že nekoliko naveličani. Na drugem mestu je zabava, vendar to ne pomeni zgolj zabave v banalnem smislu, saj ima ta beseda številne razsežnosti, tudi takšne, da se pač zbudijo vsi naši čuti, skratka, da se aktiviramo.

Ena od oblik kulturne inferiornosti se zdi tudi večna reciklaža velikih klasičnih dramskih tekstov?

To ni zgolj problem slovenskega gledališča, celotna evropska gledališka produkcija, v kateri kraljuje režiser, je podvržena takšni logiki. Vedno nove interpretacije klasičnih dram me le redko presenetijo z relevantnim novim sporočilom, pa naj so še tako domiselno uprizorjene, saj toliko kot estetski presežek pričakujem tudi aktualen družbeno angažiran projekt.