Tretjaz

Zaradi želje po opazovanju se gledalci postopoma umikajo ob rob, s čimer se spremeni narava odnosa med publiko, instalacijo ter ustvarjalci.

Objavljeno
15. julij 2019 12.50
Posodobljeno
15. julij 2019 13.05
Tretjaz. FOTO: Lefteris Heretakis
Maša Radi Buh
Maša Radi Buh
Med 24. in 26. junijem je v prostorih Stare mestne elektrarne potekala tridnevna rezidenca, ki je povezala skupino ustvarjalcev na področju sodobnega plesa ter študentke in študentje programa Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom Katje Burger Kovič in Arijane Gadžijev, ki je uprizoritveni prostor naselila z različnimi postavitvami izdelkov iz papirja, niti, pletenin ter drugih tekstilij.

Večdnevni sklop se je zaključil s predstavo Gregorja Kamnikarja (ki tokrat deluje pod psevdonimom Urban Kmet) Tretjaz, katere premisa vodi k pospravljanju izvirnega prizorišča ter premik vsega materiala v preddverje Stare mestne elektrarne, kjer nova konstalacija tvori instalacijo z jasnim naslovom Sled. Osrednja premisa predstave poudari predhodnji proces, ki je pogoj za nastanek nekega umetniškega dela ter z dekonstrukcijo in ponovno uporabo istih tekstilij materializira interpretacijo videnega in izkušenega, ki se zgodi po predstavi.

image
Tretjaz. FOTO: Lefteris Heretakis


K sodelovanju se v uvodu s preprostim povabilom, da pomagajo pri pospravljanju, povabi prisotno občinstvo, ki pa ni obvezano k aktivni participaciji, temveč lahko tekom dogodka zavzame tudi bolj pasivno, opazovalno pozicijo. Praznjenje izhodiščnega prostora uvodoma osredotoči pozornost ‘pospravljalcev’ na akcije prijemanja, odstranjanja in premeščanja, medtem ko se z oddaljene pozicije te individualne akcije sestavijo v gibajočo sliko v preddverje premikajočega se materiala. Sočasno v prostor in dele instalacije, ki ostajajo, z improvizirano koreografijo vstopata Kamnikar in plesalka Valentina Čabro, ki iz funkcionalnosti pospravljanja prestopata tudi v trenutke improvizirane koreografije. Kvaliteta tega gibanja ni vezana le na izpolnitev določene naloge – premika v drug prostor, zato prav zaradi svoje ne-usmerjenosti upočasnjujeta ritem odvijanja dogodkov okoli njiju, saj preusmerjata pozornost na lastna dejanja. Zaradi želje po opazovanju se gledalci postopoma umikajo ob rob, s čimer se spremeni narava odnosa med publiko, instalacijo ter ustvarjalci. Začetno sodelovanje, osnovno na izpolnjevanju zastavljene naloge, se prevesi v igro gledanja, nastopanja in odzivanja, s čimer se podre tudi predhodnja ne-hierarhičnost, utemeljena na premisi skupnega pospravljanja.

image
Tretjaz. FOTO: Lefteris Heretakis


Vezni člen med ustvarjalci in publiko vseskozi ostaja raznolika paleta materialov, ki povezuje na podlagi izkušnje fizičnega stika, četudi se morda osnovni impulz, ki vodi do njega, razlikuje od osebe do osebe. S svojo prisotnostjo, ki je predhodna samemu uradnemu začetku predstave, oblikuje našo podobo prostora ter način in poti, ki jih ubiramo, ko se po njem premikamo, po drugi strani pa vse naše odločitve – katero stvar bomo odnesli ali premaknili – vplivajo tudi na sledeče poteze ostalih prisotnih. Prav v odnosu do sestavnih delov instalacije se tudi izrazi največja razlika med ustvarjalci in publiko, saj si Kamnikar in Čabrova dopustita tudi prostor za krajše improvizirane kompozicije, medtem ko publika večinoma prestopa le med umikanjem v preddverje ter postajanjem ali posedanjem ter opazovanjem. Morda lahko to razliko v pristopu pripišemo pomanjkljivostim uvodnega dela, kjer je preskok med navodili in delovanjem tako hiter, da ne dopušča trenutka za razvoj pozornosti, ki bi nam pomagala pri bolj svobodni in improvizirani interakciji z materiali, ki bi se odmaknila od dobesednega izvajanja pospravljanja. Četudi je zelo jasno zastavljena želja po srečanju med tremi akterji – publiko, ustvarjalci in instalacijo tekstilij, pa umanjka raziskovanje situacij, ki bi prestopale ta osnovni stik.