Tri hiše, trideset ustvarjalcev, en ep

Popotovanje, na katerem je avtorska ekipa štiriindvajset spevov in skoraj šestnajst tisoč verzov Iliade, najveličastnejšega starogrškega epa, priredila za odrsko uprizoritev, je končano. Zanj so zastavili moči tri osrednje gledališke hiše – MGL, ljubljanska Drama in Cankarjev dom – ter več kot trideset ustvarjalcev.

Prvi evropski ep, ki obenem velja za ep vseh epov, je gotovo težko uprizorljivo besedilo. O tem, koliko gledaliških avtorjev je nagovoril, ne vemo veliko, a nagovarjal jih je predvsem s posameznimi ­fragmenti oziroma zgodbami. ­Iliada je bila namreč neizčrpen vir starogrški dramatiki, a njena ­gostopomenskost, zapletenost in kompleksnost se gledališki dramatizaciji izmikajo. Njene prostorske in časovne ­koordinate se zdijo celo bliže logiki filmske kot gledališke ­strukture.

Da je duh Iliade lahko izgubljen tudi v filmskem prevodu, smo lahko pred desetletjem videli v ­Petersenovem filmu Troja (scenarij zanj je napisal David Benioff, danes bolj znan kot soustvarjalec televizijske serije Igra prestolov), ki zgodbe ni le falsificiral in izrazito poenostavil. Bolj kot za konsistentno filmsko priredbo mu je šlo namreč za tipičen hollywoodski vojni ­spektakel.

Spektakelska slušna razsežnost predstave

Režiser in soavtor krstne uprizoritve priredbe Jernej Lorenci poudarja, da spektakelskosti Iliade ni iskal v vizualni, temveč avditivni, torej slušni razsežnosti. Ta odločitev ni iz konteksta. Nasprotno: kot v današnjem intervjuju (na delo.si) opozarja dr. Svetlana Slapšak, je v antiki šele glas dal smisel epski liriki in omogočil interpretacijo. Pri tem je petje igralo pomembno vlogo. Konec koncev imamo Homerja za nekakšnega prapevca, epska poezija pa je obstajala, kolikor je obstajala kot ustna poezija.

Premišljena ekonomika dramskih oseb

In ne le to: Iliada je pisana v tempu heksametra, ki zaradi izrazite ritmičnosti daje bolj kot občutek recitiranja občutek petja. Če k temu dodamo, da je glasba izrazito pomembna komponenta Lorencijevih režij, da je njegov tako rekoč »hišni« skladatelj Branko Rožman, eden od igralcev pa Janez Škof, utegne Lorencijeva Iliada­ dejansko predvsem zveneti.­ Za ta zven pa ima gotovo veliko zaslug tudi lektorica ljubljanske Drame Tatjana Stanič, brez katere bi bili heksametri na odru lahko slišani tudi precej drugače.

Dejstvo, da kljub izjemnemu volumnu odra Gallusove dvorane Lorencijeva uprizoritev Iliade ne meri na pompoznost v kakšnem pandurjevskem smislu, kjer je vedno veliko sicer usodnih besed predvsem okrasek sceni in kostumom, je tudi podatek, da v uprizoritvi nastopa »le« dvanajst igralcev. To bržkone govori tudi o premišljeni ekonomiki dramskih oseb. Omeniti gre še, da je scenograf uprizoritve zelo izčiščeni Branko Hojnik.

Do konca februarja je poleg predpremiere in premiere ­predvidenih dvanajst ponovitev. Zanje so doslej prodali 16.004 vstopnice, od tega v prosti prodaji 7328 in v abonmajski 8676. In časovna dolžina uprizoritve? Okoli tri ure, h katerim je treba prišteti en odmor.