Ugrabljeno in vrnjeno dekle

Na Mali sceni MGL nocoj prva slovenska uprizoritev Pogrešane Nikole Beckwith v režiji Nataše Barbare Gračner.

Objavljeno
26. oktober 2018 11.25
Posodobljeno
26. oktober 2018 12.52
pogrešana Foto Peter Giodani
Patty Hearst, Natascha Kampusch,­ Elisabeth Fritzl in njeni,­ nigerijske šolarke, ki so jih ugrabili pripadniki skupine Boko Haram, tri dekleta, ki so jih v Clevelandu za desetletje ugrabili trije bratje – seznami ugrabljenih in rešenih so dolgi.

Primer ugrabljenega dekleta, ki črpa iz različnih virov, si je za snov odmevnega dramskega prvenca Stockholm, Pennsylvania izbrala ameriška igralka, režiserka in dramatičarka Nikole Beckwith. Navdih za dramo, je povedala avtorica, je dobila ob branju dela prijatelja ­Gregoryja Mossa Hiša zlata.

Prvič je bila avtorica v siju žarometov, ko je dramsko besedilo priredila v filmski scenarij in zanj prejela štipendijo Akademije filmskih umetnosti in znanosti, pozneje spet, ko so film v njeni režiji predvajali na festivalu Sundance leta 2015.

Prvo slovensko uprizoritev besedila v prevodu Andreja E. Skubica je režirala dramska igralka, prvakinja, profesorica dramske igre in umetniške besede na AGRFT Nataša Barbara Gračner.

V delu, ki se ne ukvarja le s psihološkimi profili žrtve, storilca in vseh, ki trpijo ob tragičnem izginotju, ampak se tudi sprašuje, koliko je vsak od nas ujetnik lastne družine, je režiserka vlogo ugrabljene (glavne vloge v tem delu pravzaprav ni) namenila učenki, študentki četrtega letnika Ani Penca, ostale vloge so zasedli Judita Zidar, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza in Milan Štefe.

Drama Pogrešana se začne tam, kjer se zgodbe o ugrabitvah končajo: na obronku srečnega konca, ko se po sedemnajstih letih iskanja in pričakovanj vrne v družino izginula Leia, medtem ko njen ugrabitelj Ben za zapahi čaka na sojenje. Starša Marcy in Glen sta izgubila štiriletnico, zdaj pa v njuno življenje vstopi polnoletna oseba, za katero je njihovo skupno življenje pred ugrabitvijo utonilo v pozabo.

Čeprav se starši zelo trudijo, da bi iz črepinj spominov ponovno zgradili uničen dom, se Leia najraje zadržuje v sobi. Nikomur ne uspe prodreti pod njen oklep, niti psihologinji, ki jo Leia obiskuje enkrat na teden. Ko se po enem od teh srečanj ne vrne domov ob dogovorjeni uri, mama boleče podoživlja hčerino ugrabitev in pri tem krivi soproga, da ni bil dovolj pazljiv. Na lastno pest preišče njeno sobo ter na svojo grozo najde skrita pisma ugrabitelja in hčerin dnevnik, ki pričajo, da Leio in Bena veže močna in topla čustvena vez, ki ni bila nikoli zares pretrgana.

Ko se Leia vrne s skrivnega obiska pri Benu v zaporu, se osupla in ogorčena Marcy odloči, da bo temu naredila konec – četudi bo morala poseči po skrajnih sredstvih ...
 

Umetnost kot uteha

Je delo potemtakem študija stockholmskega sindroma? Ne le to, ob zgodbi o identiteti, pričakovanjih in ljubezni je režiserko vznemirilo »lastninjenje ljudi v imenu ljubezni, spone, v katere smo ujeti, ko do koga nekaj čutimo«.
image
Nataša Barbara Gračner je tokrat v vlogi režiserke.  Foto Jure Eržen/delo

»V odnosih, v katere se zapletamo, se dogajajo zahteve«, kar je najbolj začutila pri liku matere, ki je največja žrtev dogodkov in se za otroka bori »na vse ali nič«. Kot prostor utehe ugrabljenega dekleta­ je režiserka izbrala umetnost.

Dramaturginja Ira Ratej je v gledališkem listu zapisala, da je v svoji interpretaciji in predelavi besedila Leio (Leano) »postavila v območje poezije, ki si jo je izposodila pri pesnici in režiserki Evi Kokalj. S tem ji je odprla pot v uresničenje znotraj fenomena lepote, v območju iger besed, svobode, samoutemeljenosti in samozadostnosti, ki je med umetnostmi lastna le poeziji.
Svojo verzijo besedila je Nataša Barbara Gračner podnaslovila Zapisi lastnih čiščenj, a ne zato, ker bi se Leia morala očistiti vsega, kar je doživela kot dvojna jetnica, ampak predvsem zato, ker se poezija lahko dogaja le kot čisto čudenje svetu. Ta pogled, ki se zgolj čudi svetu in o njem nima predstav in mnenj, je pogled nekoga, ki ta svet ugleda prvič. Z drugimi besedami: je pogled otroka. Na vprašanje, kakšna usoda čaka Leio – pesnico v našem svetu, naj si odgovori vsak sam.«