Umrl je igralec Aleksander Valič

Bil je član gledališča v Trstu in ljubljanske Drame, zaigral je že v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji.
Objavljeno
26. oktober 2015 11.24
tlo Valič
V. U., Delo.si
V. U., Delo.si

V starosti 96 let se je ponoči poslovil gledališki in filmski igralec Aleksander Valič. Rodil se je leta 1919 v Gorici in se že med drugo svetovno vojno kot sodelavec OF in partizan angažiral kot organizator mitingov, recitator in pevec. Po osvoboditvi je postal član gledališča v Trstu, od sezone 1947/48 do upokojitve pa je bil član ljubljanske Drame.

Nastopal je tudi v filmih, med drugim že v prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji, v Decembrskem dežju, Samorastnikih, Dolini miru in v filmu Naš avto. Nastopal je na radiu in televiziji ter napisal dve knjigi o gledališkem življenju, Frontniki (1980) in Spomini na prva leta Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje: 1945–1947 (1999).

Leta 2008 si je v Mariboru nadel Borštnikov prstan, sicer pa je bil za svoje delo že leta 1972 nagrajen z Borštnikovo nagrado (za vlogo Geronta v Scapinovih zvijačah, SNG Drama Ljubljana), leta 1967 pa z nagrado Prešernovega sklada (za naslovno vlogo v odrski priredbi Diderotovega dela Rameaujev nečak).

Aleksander Valič je bil starosta izrazito gledališke družine. Sin Iztok je igralec, režiser in ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade Ljubljana, njegova vnuka pa sta igralec Domen in komik Vid Valič. Igralec Dare Valič je njegov nečak, Aleš Valič pa je z njim v daljnem sorodstvu.

»Spremljala me je sreča«

Ob prejetju Borštnikovega prstana leta 2008 se je v pogovoru za Delo spomnil dogodka, ključnega za njegovo poklicno pot.

»Leta 1927 ali 1928 so za velikonočne praznike gostovali v Gorici italijanski igralci, ki so me nenavadno močno očarali. Mamo sem zaradi tega prosil tudi naslednji dan, da me znova pelje na njihov nastop. Čeprav je bil oče proti, sva z materjo, ki me je razumela, na skrivaj ponovno odšla na to predstavo. Ob koncu šolskega leta 1927 je pripravila italijanska šola že prvi kulturni nastop osnovnošolcev.

Učiteljica Lucija je sestavila skupino nastopajočih, a name se ni ozrla. Bil sem strahotno prizadet, tako da sem se ji pritožil. Prosil sem, naj dovoli nastopiti tudi meni (hotel sem recitirati Gregorčiča), a mi tega ni dopustila. Pa sem se ponudil, da bi odpel pesem – in sem tudi zapel znano Santa Lucio, s katero sem v Gorici doživel svoj prvi javni nastop.«

Ko je bila po vojni ustanovljena igralska akademija, je zaprosil za štipendijo. »Toda pristojni odbor v Ljubljani mi je odgovoril, da je ne bom dobil in da naj se kot star partizan pač sam znajdem. Napisal sem prošnjo za zaposlitev v ljubljanski Drami, ki so jo pisno podprli tudi iz Trsta, in leta 1948 so me sprejeli.

Sočasno sem se vpisal tudi na akademijo, tako da je moj delovnik prva ljubljanska leta trajal od 8. ure dopoldne do polnoči ali celo do tretje ure po polnoči. Moja žena Danica je bila v prvih povojnih letih precej zanemarjena, domala pozabljena tako rekoč, ker sem moral zares veliko delati. Ampak to je bilo življenje, ki mi je bilo všeč, zaradi česar mi ni bilo nič pretežko.«

In življenje na splošno?

»Spremljala me je sreča. Lahko sem nastopal, igral, in ko so me v ljubljanski Drami po tedanjem zakonu upokojili, sem pač nadaljeval kariero z gostovanji v MGL, kranjskem Prešernovem gledališču, v Mariboru, Celju ... potem pa še v Gledališču za otroke in mlade, pri svojem sinu Iztoku. Na televiziji sem sodeloval od prve slovenske igrane drame, Noč na verne duše, do najbolj priljubljenih nadaljevank in nanizank. Vselej znova sem prijetno presenečen, kadar me sreča kak človek, me pokliče in vpraša, ali se spomnim katere od vlog, na katero sem že skoraj pozabil.«