Umrl je igralec Janez Bermež
Dobitnik borštnikovega prstana je do upokojitve ostal zvest Slovenskemu ljudskemu gledališču.
Odpri galerijo
Bil je eden redkih, ki je preigral tako rekoč celotnega Cankarja. FOTO: Gregor Katič
V 84. letu starosti je umrl igralec Janez Bermež, dolgoletni sodelavec Slovenskega ljudskega gledališča Celje.
Janez Bermež se je rodil 18. avgusta 1935 na Vrhniki. Študiral je na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani v letniku Mire Danilove. Študij je absolviral z vlogo Andreja v Brnčičevi igri Med štirimi stenami leta 1962. Še isto leto se je zaposlil v SLG Celje, kjer je ostal do upokojitve v sezoni 1999/2000. Bil je nosilec repertoarja in glavni igralec karakternih nosilnih vlog v številnih predstavah. Ustvaril je skoraj 160 vlog, pomemben pečat pa je pustil tudi v slovenskem filmu in na televiziji. Slovel je po prefinjeni, študiozni in intuitivno poglobljeni igri.
Bil je dobitnik najvišje in najpomembnejše gledališke nagrade Borštnikov prstan, ob tem pa še prejemnik nagrade Prešernovega sklada, dveh Borštnikovih nagrad, nagrade sklada Staneta Severja in številnih drugih.
Janez Bermež v svoji dolgoletni karieri ni močno zaznamoval le Slovenskega ljudskega gledališča Celje, temveč celoten slovenski gledališki prostor. Preigral je tako rekoč ves najpomembnejši dramski repertoar, tako iz domače kakor tudi iz tuje klasične in sodobne dramatike. Redko najdemo igralca, ki bi na svoji koži skusil tako rekoč vse: od Kreona, Glasnika in Teiresiasa mimo Leara in cele vrste Molièrovih junakov, Sganarella, Doranta, Klitandra, pa vseh treh osrednjih moških pri Čehovu, Trigorina, Veršinina in Astrova, do Brechtovega Mattija, Millerjevega Proctorja, Shafferjevefea Salierija in cele plejade Ibsenovih likov, Hovstada, dr. Wangla, Solnessa, pastorja Mandersa, Anouilhovih, Weissovih junakov, pa znamenitega Valmonta v Eksploziji spomina Heinerja Millerja in še vrste drugih.
Vsekakor je bil eden redkih, ki je preigral tako rekoč celotnega Cankarja: Maksa v Kralju na Betajnovi, Ščuko in dr. Grozda v komediji Za narodov blagor, dr. Mlakarja v Romantičnih dušah, Nadučitelja in Župnika v Hlapcih, Dacarja v Pohujšanju in Poljanca v Lepi Vidi. Ob vsem naštetem je bil tudi neverjeten komik, smisel za humor je znal izražati pretanjeno in sofisticirano, daleč od sprenevedavega burkaštva in koketiranja s cenenostjo zavoljo pridobivanja naklonjenosti občinstva.
Janez Bermež se je rodil 18. avgusta 1935 na Vrhniki. Študiral je na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani v letniku Mire Danilove. Študij je absolviral z vlogo Andreja v Brnčičevi igri Med štirimi stenami leta 1962. Še isto leto se je zaposlil v SLG Celje, kjer je ostal do upokojitve v sezoni 1999/2000. Bil je nosilec repertoarja in glavni igralec karakternih nosilnih vlog v številnih predstavah. Ustvaril je skoraj 160 vlog, pomemben pečat pa je pustil tudi v slovenskem filmu in na televiziji. Slovel je po prefinjeni, študiozni in intuitivno poglobljeni igri.
Bil je dobitnik najvišje in najpomembnejše gledališke nagrade Borštnikov prstan, ob tem pa še prejemnik nagrade Prešernovega sklada, dveh Borštnikovih nagrad, nagrade sklada Staneta Severja in številnih drugih.
Janez Bermež v svoji dolgoletni karieri ni močno zaznamoval le Slovenskega ljudskega gledališča Celje, temveč celoten slovenski gledališki prostor. Preigral je tako rekoč ves najpomembnejši dramski repertoar, tako iz domače kakor tudi iz tuje klasične in sodobne dramatike. Redko najdemo igralca, ki bi na svoji koži skusil tako rekoč vse: od Kreona, Glasnika in Teiresiasa mimo Leara in cele vrste Molièrovih junakov, Sganarella, Doranta, Klitandra, pa vseh treh osrednjih moških pri Čehovu, Trigorina, Veršinina in Astrova, do Brechtovega Mattija, Millerjevega Proctorja, Shafferjevefea Salierija in cele plejade Ibsenovih likov, Hovstada, dr. Wangla, Solnessa, pastorja Mandersa, Anouilhovih, Weissovih junakov, pa znamenitega Valmonta v Eksploziji spomina Heinerja Millerja in še vrste drugih.
Janez Bermež je sodil med velikane gledaliških odrov. FOTO: Damjan Švarc
Vsekakor je bil eden redkih, ki je preigral tako rekoč celotnega Cankarja: Maksa v Kralju na Betajnovi, Ščuko in dr. Grozda v komediji Za narodov blagor, dr. Mlakarja v Romantičnih dušah, Nadučitelja in Župnika v Hlapcih, Dacarja v Pohujšanju in Poljanca v Lepi Vidi. Ob vsem naštetem je bil tudi neverjeten komik, smisel za humor je znal izražati pretanjeno in sofisticirano, daleč od sprenevedavega burkaštva in koketiranja s cenenostjo zavoljo pridobivanja naklonjenosti občinstva.
