»Upam, da me bo gledališko pleme sprejelo nazaj«

Če selektorsko funkcijo enkrat za spremembo sprejme aktivni ustvarjalec, so posledice zanj lahko precej drugačne

Objavljeno
21. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
21. oktober 2019 06.00
»Slovenski teater je po nadarjenosti, ustvarjalnem mišljenju in večkrat tudi po uprizoritvenih standardih ­visoko v sodobni evropski produkciji,« pravi Matjaž Zupančič. Foto Roman Šipić
Odločitev, da bo selektor letoš­njega Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) režiser in dramatik, je povzročila nekaj polemik. Mat­jaž Zupančič je odgovoril, da je imel resne pomisleke ob vabilu­ predvsem sam. »Če selektorsko funkcijo enkrat za spremembo sprejme aktivni ustvarjalec, so posledice zanj lahko precej drugačne, kot če posel opravi profesionalni gledališki kritik. Ko sem po resnem premisleku vabilo sprejel, se s tovrstnimi dilemami nisem več ukvarjal. Vsaka selekcija festivala mora temeljiti na strokovnih, etičnih in avtorskih izhodiščih, zdaj lahko vsak, predvsem pa festivalsko občinstvo, oceni moje delo.«
 

Pravzaprav je dobrodošlo, da izbor končno opravi nekdo, ki ni zgolj teoretik in ne pozna samo notranjih zakonitosti nastajanja predstave, ampak tudi vso kompleksnost in ovire na poti do dobrega projekta.


To je najbrž res, čeprav ni samo prednost, saj je nujno tudi vzpostaviti distanco. Seveda odlično poznam teater od znotraj, in zato predvsem zelo dobro vem, kako zahtevno ga je ustvarjati, če gre zares. In poznam zelo malo gledaliških ljudi, ki jim v teatru ne gre zares. Povezan sem z gledališkimi umetniki, čutim empatijo do njih in njihovih prizadevanj, tako rekoč so moje pleme. Iskreno upam, da me bo to pleme po enoletni selektorski avanturi sprejelo nazaj.
 

V preteklosti smo bili priča izborom, ki so temeljili predvsem na nekakšnih tradicionalnih kvalitativnih kriterijih, zato je bila na festivalu včasih ljubljanska Drama zastopana tudi s štirimi ali petimi predstavami. Vi ste se odločili za izrazito raznolikost gledaliških praks in poetik ter zastopanost skoraj vseh slovenskih gledaliških hiš.


Glavni smoter izbora je vedno kvaliteta, čeprav ne vidim potrebe, da bi morali biti kriteriji tradicionalni. Mnogo od tega, kar je danes pojmovano kot klasika, je v nekem zgodovinskem trenutku prekinilo tradicijo in avtohtonost. Ljubljanska Drama, ki jo omenjate, ima letos v tekmovalnem in spremljevalnem programu predstave, ki so kvalitetne in hkrati pogumne. To se mi je zdelo bistveno. Res je, da tekmovalnega programa nisem koncipiral kot revije enega, ampak kot soočanje različnega. Ne nazadnje: če je festival tudi tekma, v čem je smisel, če nekaj tekmuje samo s seboj? Ko izbiraš predstave, ustvarjaš tudi festival kot celoto, njegovo zanimivost, raznovrstnost, dinamiko, primerjalnost, ustvarjalno polemiko … Tudi v tem vidim svoj avtorski pristop k oblikovanju festivala. Ker večina režiserjev dela po vseh slovenskih gledališčih in na neodvisni sceni, je bil takšen pristop k selekciji mogoč.

image
Matjaž Zupančič Foto Roman Šipić

 

Pri vašem izboru je poudarek­ vendarle na inovativnem oziroma, kot ste se sami izrazili, pogumnem.


Šlo mi je za mišljenje in uprizarjanje, znotraj tega okvira pa bodo na festivalu različne predstave. Sicer pa tej vaši oceni ne bom ugovarjal. Mojo odločitev, da bom postavil v fokus teater, ki svoja ustvarjalna prizadevanja povezuje z gledališko igro, lahko kdo drug označi tudi za tradicionalno. Ampak za to odločitev sem imel v zvezi s FBS razloge, ki sem jih pojasnil v utemeljitvi izbora. Zato naj izrabim priložnost in čestitam dragi Marinki Štern za Borštnikov prstan. Res čudovito in pravično priznanje.
 

Raznolikost je tudi svojevrsten odsev negotovosti današnjega časa in obupnega iskanja kolikor toliko trdne identitete.


Gledališče je odsev svojega časa. Negotovost vzbuja občutke nemoči, strahu, depresije ... in ti so lahko zelo moreči. Kar nekaj predstav se sooča s tem problemom in ga poskuša tematizirati. Seveda na različne načine in z drugačnimi poudarki – od intimnih do političnih.
 

Velikokrat je uporabljena sintag­ma, da umetnost zgolj zastavlja vprašanja in ne ponuja odgovorov. Toda ljudje vendarle kdaj pričakujejo tudi dovolj trdno stališče glede eksistencialnih dilem?


Lahko se strinjam s tem, da je danes povsod veliko izmikanja in zato veliko preračunljivosti. To drži. Kljub temu pa se v problemu, ki ga odpirate, skriva še neka druga dimenzija, ki je globlja in povezana z naravo umetnosti.­ Če gre recimo v religijah za dialog človeka z bogom, gre v umetnosti za dialog človeka s samim seboj. V tem dialogu so dokončni odgovori zelo težki in bodo vedno zelo težki, sploh na temeljna eksistencialna vprašanja. Vsaj dokler bo gledališče tudi umetnost.
 

Številne predstave, v določeni meri pa tudi nekatere gledališke hiše, so izrazito politično oziroma že kar ideološko pozicionirane.


Pripadam generaciji, ki je znala ostro ločevati med politizacijo estetike in estetizacijo politike, in na to sem ponosen. Če bi dobil občutek, da kakšna predstava ali gledališče tega ne loči več, zame ne bi bilo več relevantno.
 

Je politični aktivizem res namen­ gledališča? Se res odpirajo bistvena vprašanja ali so v ospredju zgolj osebne preference posamezni­kov, predvsem seveda umetniškega direktorja ali ­režiserja?


Soustanoviteljica znamenitega Living Theatra Judith Malina mi je nekoč pripovedovala, kako so jih zaprli v vsaki državi, kjer so nastopali. Brez izjeme. Po njenih besedah nikoli niso hoteli delati političnega aktivizma, to sploh ni bila njihova preferenca. Bojim se, da danes Living Theatre ni več mogoč. Postmodernizem lahko zgolj reciklira, poustvarja, »fingira« radikalne modernistične utopične ekscese. Z zmago neoliberalne kapitalistične paradigme ne moreš več biti zunaj, ne moreš več biti totalna opozicija, pa čeprav utopična. Lahko si samo znotraj ali pa te sploh ni. Na koncu se zaprejo finančne pipice in izgineš. Crkneš. Ali te kapitalizem sprejme kot svojega in po svoje izrabi, pa če se še tako pogumno prepiraš z njim, ali pa te preprosto izpljune.
 

Ob vseh kritičnih besedah o brezobzirnem kapitalizmu in zapostavljenosti kulture imamo v povprečju na leto kar okoli 150 gledaliških premier. Je takšna hiperprodukcija optimalna?


Ni dvoma, da je gledališče v tej državi svojevrsten fenomen. Produkcija je res silovita, ob tem imamo kar tri nacionalna gledališča. Takšna produkcija postane problem, če se znotraj podrejo kvalitativna razmerja. Na eni strani lahko vidiš precej površ­nih predstav in med njimi tudi kakšno popolnoma bedasto, ki pa se dobro trži. Na drugi strani se ne zgodi redko, da res sijajna predstava komaj preživi nekaj ponovitev. Je pa to samo ena plat medalje, množičnost je namreč tudi humus kvalitete. Spomnim se, kako je država še ne tako dolgo nazaj financirala tri slovenske filme na leto in se potem čudila, da dva nista genialna. To se ne izide. Zato v splošnem drži moja ocena, da je slovenski teater po nadarjenosti, ustvarjalnem mišljenju in večkrat tudi po uprizoritvenih standardih visoko v sodobni evropski produkciji.
 

Po dokaj klavrnem obdobju, ko je bilo novih slovenskih dramskih besedil malo ali nič, se položaj izboljšuje. Vendar je dejanskih uprizoritev še vedno malo, velikokrat so v ta nabor vštete avtorske priredbe in improvizacije, ki se navezujejo na klasično delo.


Dobre dramatičarke in dramatiki so redki in včasih tudi plašne ptice, ki ne gnezdijo v vsakem teatru. Nekatera gledališča se zavedajo pomena izvirne dramatike in jo poskušajo načrtno spodbujati. Morda slovenski teater za svoje delo ne potrebuje več nujno dramske literature – oziroma toliko, kolikor je potrebuje, pridela sproti na vaji. Dejstvo je, da še vedno potrebuje gledalce. Predvsem bolj zahtevne.­ Zato vsak bister gledališki človek ve, da ni slabo imeti dobro napisane drame na repertoarju, ko privabljaš abonente. Toliko bolj, če je potem tudi dobro zrežirana.
 

V slovenskem gledališču prihaja do menjave generacije, nekaj mlajših režiserjev in režiserk je izjemnih.


Kot dolgoletni učitelj na AGRFT ves čas z zanimanjem spremljam razvoj nekdanjih študentov, ki so zdaj mladi režiserji in igralci, in se lahko popolnoma strinjam z vašo oceno.
 

Na FBS bo letos največ predstav, tukaj so še številne druge prireditve, organizatorji menijo, da festival dobiva pomemben evropski značaj. Je to končno formula, da ga bodo slovenski gledališčniki obravnavali kot pomemben dogodek, event, ki ima ob vsebinskem tudi socializacijsko in navsezadnje družabno razsežnost?


Moja ocena je seveda subjektivna, kljub temu pa tvegam z izjavo, da bo borštnik letos vznemirljiv, kvaliteten in polnokrven gledališki festival. Število predstav in teatrov, gostujoči umetniki, dopolnjevanje tekmovalnega in spremljevalnega programa ter vrsta drugih prireditev – to je festival, za kakršnim lahko absolutno stojim. Menim, da je novi direktor FBS Aleš Novak ambiciozno in hkrati premišljeno zastavil svoje delo, FBS se vsekakor razvija, in to tudi na podlagi tistega, kar je naredila predhodnica Alja Predan. Če bo letošnji festival na koncu uspel pri gledalcih, bo to seveda predvsem zasluga gledališč in njihovih predstav. Selektor ne more biti boljši od gledališke sezone. Bistveno se mi zdi, da ni slabši.