Tiskane izdaje
Zakon, ki naj bi povečal tukajšnjo blaginjo in kakovost življenja, v 29. členu omenja izjemo: »Prepovedano je prikazovanje ali uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov v okviru televizijskih vsebin in javnih nastopov, ki so namenjeni osebam, mlajšim od 18 let, razen v filmih, nadaljevankah in nanizankah.« Ali omejuje svobodo (kulturnega) izražanja posameznika, kot trdi sindikat Glosa?
Bogartu naj vzamejo čik!
Ob spreminjanju zakona leta 2007 je takratna poslanka DZ in poznejša ministrica za kulturo Majda Širca nastopila s predlogi amandmajev, ki bi dopuščali kajenje »v predstavah s področja scenskih umetnosti«. Zdaj pravi: »Prepoved pomeni vsebinski poseg v umetniško avtorsko delo in njegovo sporočilno vrednost v primerih, kjer je kajenje sestavni del izražanja in ustvarja dodatne pomene. Tudi zato bi morali ohraniti določene odprte možnosti.
V vse bolj zadrgnjeni in v člene utesnjeni družbi lahko samo še čakamo na direktivo, ki bo revidirala vse gledališke, filmske in druge avtorske tekste in iz njih izvrgla kajenje. Bogartu naj vzamejo čik, da bo bolj trezno poslušal Sama, Churchillu kubanko, Virginija Woolf naj ostane brez cigaret in s tem tudi vseh eksistencialnih dvomov, Edwardu R. Murrowu, ki se mu pred TV opozicijsko kamero še vije dim, pa naj pred Lahko noč in srečno! dodajo še: McCarthy škodi, tobak pa ubija!«
Direktorice in direktorji tukajšnjih gledališč se ne strinjajo soglasno: Tina Kosi (SLG Celje) je prepričana, da zakon posega v ustavno pravico do svobode umetniškega ustvarjanja. »Menim, da bi bilo nujno vključiti v zakon kot izjemo dovoljenje za kajenje oziroma uporabo tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov v okviru umetniških uprizoritev. Prvi odstavek 42. člena namreč neposredno posega v ustavno pravico do svobode umetniškega ustvarjanja. Cela vrsta ključnih dramskih tekstov predpisuje na odru kajenje cigaret, cigar ali pip.
Po tem predlogu uprizoritev del, ki predpisujejo kajenje na odru, ne bo več mogoča oziroma bo videti kot farsa, če bodo igralci v realističnih dramah kajenje na gledališkem odru le simulirali. Za mlade pod 18. letom je po novem zakonu prepovedano tudi 'prikazovanje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov', kar pomeni, da si mladoletniki npr. ne smejo več ogledati Bizetove opere Carmen (delavke v tobačni tovarni) v živo, ampak le njen AV-posnetek. Številne drame ali prizori najpomembnejših dramatikov so pogosto vezane na kajenje. Ena naših uspešnic je bila predstava Kruh, ki smo jo igrali štiri sezone, dogaja se v nočni izmeni v pekarni v prostoru za 'čikpavzo'. Te predstave danes ne bi smeli igrati.«
In slačenje, poljubljanje?
Mirjam Drnovšček (PG Kranj): »Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov je grobo poseganje v umetnost in omejevanje umetniške svobode. Od zdaj naprej se na odru slovenskih gledališč ne bo več uprizarjalo klasičnih dramskih del, če npr. omenjam prvo dramo, ki mi v tem kontekstu pade na pamet, Kdo se boji Virgine Wolf Edwarda Albeeja, enega najpomembnejših ameriških dramatikov in trikratnega Pulitzerjevega nagrajenca (Virginia je pač notorična kadilka in tega se ne da nikakor drugače prikazati kot tako, da igralka v tej vlogi kadi!). Zakon je v tem smislu fašistoiden, saj posredno prepoveduje uprizarjanje dram, v katerih je kajenje del dramskega dogajanja, in nepošten do zanamcev, ki bodo oropani dela klasične izobrazbe. Bo naslednji korak prepoved slačenja na odru, poljubljanja, dotikanja ...?
Bo naslednji korak tudi prepoved predvajanja filmov, v katerih se kadi in bodo naslednje generacije oropane tudi filmske klasike? In če smem dodati – če bi državo zares skrbelo zdravje svojih državljanov, potem bi najprej prepovedali sladkor in alkohol, ki povzročita več gorja in bolezni kot cigaretni dim.«
Igor Samobor (SNG Drama Ljubljana): »Pisci zakona so kljub ugovorom in vsebinskim razlagam napisali člene v poostrenem kadilskem zakonu, ki onemogočajo izvedbo velike večine gledaliških del, ki so nastala v 20. stoletju. Zavedati bi se morali, da s tem grobo posegajo v kulturno in umetniško izročilo preteklosti. To je podobno cenzuri iz preteklih časov, ko so kipom in slikam iz moralnih razlogov dodajali cunje čez spolovila.
Med drugim je povzročena tudi finančna škoda, saj bomo morali ukiniti nekatere predstave, ki smo jih uprizorili v preteklosti in v njih zaradi prejšnjega zakona že uporabljali zeliščne nadomestke (ki dokazano ne škodujejo zdravju). Menim, da gre za grobo poseganje v umetniška dela in cenzuro, ki nima podlage v zdravstvenih razlogih, zaradi katerih je bil sprejet ta zakon.«
Gledališče ni kadilski marketing
Maja Jerman Bratec (SNG Nova Gorica) pravi: »Novi zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov je zagotovo rigoroznejši od prejšnjih zakonodaj, saj zapoveduje absolutno prepoved kajenja in reklamiranja tobačnih izdelkov, pri čemer kljub pozivom Kolegija gledaliških direktorjev in pripomb, ki jih je podal sindikat Glose ob pripravi zakonodaje, ne predvideva nikakršnih izjem.
Prizori kajenja, ki so jih v svoje tekste vključili dramatiki, naj bi bili v gledališču torej simulirani – odigrani, kot recimo prizori alkoholiziranih oseb. Pa vendar: kajenje je lahko eden izmed ključnih sestavnih delov uprizoritve, izpustitev le tega pa bi utegnila po izpovedni plati osiromašiti predstavo. Tako kot navaja sindikat Glosa 'gre za omejevanje svobode (kulturnega) izražanja posameznika in posega v ustavno pravico do svobodnega umetniškega ustvarjanja.' Ali smo torej blizu cenzure, ali bodo zakonodajalci prisluhnili stroki in bomo lahko zaprosili za izjemo?«
Danilo Rošker (SNG Maribor): »Menim, da so določila zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov grob poseg v avtonomijo odrske umetnosti. Gledališke predstave namreč nikakor ne moramo enačiti z marketinškimi aktivnostmi. Če pogledamo praktično, si ne znam odgovoriti na vprašanje, kako uprizoriti zgodovinsko osebnost, kakršni sta na primer Winston Churchill ali Orson Welles, ki ju je kajenje tako okarakteriziralo. Sam sicer ne kadim in protikadilska prizadevanja podpiram.«
Včasih je bilo drugače: dobitnica Borštnikovega prstana Ljerka Belak je za Delo pred dvema letoma navrgla: »Spominjam se, kako smo vsi vstali, ko je prišel (Pino) Mlakar. Če je bil kdo s cigareto v ustih, se je razjezil in rekel: 'Igralci ne smejo kaditi!' (...) Pri (Stanetu) Severju smo lahko kadili tudi v njegovi sobi.«
Angleška izjema
Ko je strožji zakon pred leti začel veljati v Veliki Britaniji, so si v Angliji izborili izjemo, ki je igralcem, pa tudi glasbenikom, kajenje dovoljevala zaradi »umetniške integritete nastopa«, ni pa veljala za vaje, le za nastope pred občinstvom. Na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem izjeme niso uvedli.
Pred desetletjem so se za kajenje na odru bojevali španski gledališčniki, od oblasti so dobili razlago, da lahko zaprosijo za izjemo, vendar bi bilo zanjo potrebno dovoljenje delavcev in gledalcev, zadnje torej nedosegljivo. Razprava o dopustnosti kajenja na odru se je znova vnela pred šestimi leti, ko je eno barcelonskih gledališč postavilo na oder priredbo muzikala Lasje, ker pa so igralci na odru kadili zeliščne cigarete, se je eden od obiskovalcev pritožil. Eden od režiserjev je zagroženo kazen 10.000 evrov označil kot novo inkvizicijo, kritika zakona so se vprašali, ali bo prepoved dobil tudi film Casablanca, v katerem Humphrey Bogart ves čas kadi.
