V Mariboru gostujeta INK Pula in Damir Zlatar Frey
Gostje iz Pulja bodo predstavili Služkinji Jeana Geneta v režiji Damirja Zlatarja Freya.
Odpri galerijo
Služkinji v režiji Damirja Zlatarja Freya. FOTO: Tanja Draškić Savić
Danes ob 20. uri v Stari dvorani SNG Maribor napovedujejo gostovanje uprizoritev Služkinj Jeana Geneta v režiji Damirja Zlatarja Freya, s katero se bo predstavilo Istarsko narodno kazalište Pula.
Kot zapišejo v Mariboru, uprizoritev spoštuje Genetovo idejo teatralizacije, ki briše meje med igro in stvarnostjo, služabnikom in gospodarjem, žrtvijo in krvnikom ter drugimi dualizmi, obenem pa prikaže in obsodi družbeno licemerje, ki je danes postalo ne samo sprejemljiva, temveč tudi zaželena oblika obnašanja. V predstavi igrajo Petra Blašković, Rada Mrkšić in Ronald Braus.
Predstava odpira vprašanje razlik v družbeni hierarhiji: razlik med tistimi, ki imajo Denar – novega boga našega časa, ki je utopijo nadomestil s poveličevanjem materialnega –, ter tistimi, ki nimajo ničesar, bi si pa želeli pripadati takšnemu novemu svetu. Kako daleč sta pripravljeni iti služkinji, da bi to dosegli? Kje je meja? Kdaj in kako lahko žrtev reagira?
Iz teh vprašanj je razvidno, da se uprizoritev ukvarja s sodobnim človekom, s pogoji, v katerih živimo v času liberalnega kapitalizma, spregovori pa tudi o razredni delitvi, poziciji moči ter o neizbežnih usodah skozi videnje dveh žensk, ki nimata ničesar in ju njun družbeni položaj in delo postavljata v položaj potlačenih, ponižanih in degradiranih.
Kot zapišejo v Mariboru, uprizoritev spoštuje Genetovo idejo teatralizacije, ki briše meje med igro in stvarnostjo, služabnikom in gospodarjem, žrtvijo in krvnikom ter drugimi dualizmi, obenem pa prikaže in obsodi družbeno licemerje, ki je danes postalo ne samo sprejemljiva, temveč tudi zaželena oblika obnašanja. V predstavi igrajo Petra Blašković, Rada Mrkšić in Ronald Braus.
Kako daleč sta pripravljeni iti služkinji?
Predstava odpira vprašanje razlik v družbeni hierarhiji: razlik med tistimi, ki imajo Denar – novega boga našega časa, ki je utopijo nadomestil s poveličevanjem materialnega –, ter tistimi, ki nimajo ničesar, bi si pa želeli pripadati takšnemu novemu svetu. Kako daleč sta pripravljeni iti služkinji, da bi to dosegli? Kje je meja? Kdaj in kako lahko žrtev reagira?
Iz teh vprašanj je razvidno, da se uprizoritev ukvarja s sodobnim človekom, s pogoji, v katerih živimo v času liberalnega kapitalizma, spregovori pa tudi o razredni delitvi, poziciji moči ter o neizbežnih usodah skozi videnje dveh žensk, ki nimata ničesar in ju njun družbeni položaj in delo postavljata v položaj potlačenih, ponižanih in degradiranih.
