V operno pevko te izoblikuje življenje samo

Nemčija je trenutno njen dom, Slovenija posebno zavetje, kamor se bo vedno rada vračala. Tudi dokončno vrnila? Najbrž ne, ker je odrski dom operne pevke – svet. 

Objavljeno
31. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
31. oktober 2019 06.00
Opera se mora očistiti, pravi Elvira Hasanagić. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Že na daleč jo opazim na ulici, ko hiti proti Kongresnemu trgu, kjer jo čakava s fotografom. Njen širok nasmeh in posebna gracioznost jo delata drugačno. Izstopa. Neko milino nosi v sebi in določen žar. Umetnica. Ko mi prihiti v objem, je tako hkrati Elvira iz Idrije, Irina iz Treh sester, Violetta Valery iz Traviate in Luisa Miller, na katero se pravkar pripravlja. Vloge nenehno nosi v sebi, mi pove že takoj na začetku.
 
Sopranistka Elvira Hasanagić je magistrirala iz opernega in koncertnega petja na Visoki šoli v Münchnu, v zadnjih 12 letih jo je poklicna pot popeljala na različne domače in svetovne odre. Nemčija je trenutno njen dom, Slovenija posebno zavetje, kamor se bo – kot pravi sama – vedno rada vračala. Tudi dokončno vrnila? Najbrž ne, ker je odrski dom operne pevke, svetovni dom. Tudi te 'majhnosti' sva se dotaknili med pogovorom ob kavi in limonadi, a najprej sem želela pobrskati po njeni globini. Kako jo je izoblikovala opera, ne ravno tipičen poklic, ki zahteva – kot si sama predstavljam – veliko odrekanja in predvsem trdo kožo.
 
»Ni le to, da sem skozi opero prišla do kariere in da delam nekaj, kar me strašno veseli. Tudi osebnostno sem se izoblikovala v to, kar sem danes. Ta poklic je neusmiljen, zahteva samozavest, žilavost, trdnost. Če nisi ekstremno dober in popolnoma prepričan v to, kar počneš, če tega potem še ne pokažeš na odru, v svetovni konkurenci nimaš najmanjše možnosti. Moje merilo je namreč merilo svetovne kakovosti. In če tam nimaš vseh teh odlik, karakteristik, ne preživiš. Sploh sopranov je veliko.«

image
Po tujih in domačih odrih nastopa 12 let. FOTO: Irena Herak 

 
Predstavljam si torej, da operno gledališče ne odpušča napak, vsaj tako sem jo razumela. Neusmiljeni so kritiki, neusmiljeno je občinstvo? »Napake se zgodijo, če ne zaupaš vase, če se pojavijo dvomi. To, kar mi izvajamo na odru, je tako zahtevno, da se ob izgubi samozaupanja vsak trenutek lahko zgodi napaka. Operni svet pa jih ne odpušča. Govorim seveda o velikih napakah. Tako se začnejo slabe kritike, potem vate podvomi vodstvo … »

O domačih kritikah nima najboljšega mnenja, pravi, da so pavšalne (nekateri domači kritiki premalo hodijo v tuje operne hiše in poslušajo predstave v tujini. Če bi to večkrat počeli, bi slišali, da na naših odrih ni vse pavšalno slabo). Tisto, kar je dobro, naj se pohvali in tisto kar ni, naj se na korekten in strokoven način tudi pojasni. Hasanagićeva, sicer diplomirana komunikologinja, se s kritikami ne ukvarja preveč – če že, upošteva mednarodne, ki znajo reči bobu bob.

Nastopa na ljubljanskih odrih, poleg tega tudi v Berlinu, Münchnu, Dresdnu, Buenos Airesu, Chicagu, Oslu, Dunaju in mnogih drugih. Preskok iz Ljubljane na kateregakoli od teh odrov je z določeno mero poguma, podpore in znanja mogoč, pravi Elvira.
 

Najprej Metka, nato Luisa in na koncu lady MacBeth

 
Ko sediva v kavarni, mi pripoveduje, da se ravnokar pripravlja na vlogo v Verdijevi Luisi Miller, zato je tudi naslovna vloga nenehno z nama. »Na začetku grem čez cel tekst, razmišljam, kakšna je vloga, kakšna je Luisa do svojih partnerjev. Potem se začnem ukvarjati z glasbo, grem čez s pianistom. Ker eno je, da razumem vsebino, da vem, o čem pojem. Drugo pa, kako je to besedilo razumel komponist, kako je sam poudaril določene besede. Še preden se namreč poglobim v svojo lastno interpretacijo, se moram v njegovo.«

Pravi, da je v vsaki njeni operni vlogi vsaj kanček Elvire. »Nekatera čustva, ki jih doživlja Luisa, je nekoč doživela tudi Elvira. Zato jih lahko pokaže. Drugo je, če tega nikoli nisi sam doživel, lahko si zgolj predstavljaš.« Igra. Vse je vedno mešanica resničnega življenja, izkustev in igre. Kot povsod v umetnosti.


 
»V operno pevko te po svoje izoblikuje življenje samo. Več, kot sama doživim, boljša pevka sem. Bolje razumem tekste, literaturo. Danes Traviate recimo ne bi pela tako, kot sem jo pri 20. Ljubezen doživljam drugače, kot sem jo pred desetimi leti. Zato je tudi poklic operne pevke tak, da na začetku poje lahkotne vloge, kot je recimo Metka v Janku in Metki, potem preideš na resnejše vloge in na koncu tiste najbolj seriozne. Lady Macbeth.«  
 
V tujino jo je na študij »odnesla« želja po sodelovanju s profesorjem na Visoki šoli v Münchnu in hitro je spoznala, da je bila to ena njenih najboljših odločitev v življenju, čeprav je bil odhod od doma težak. Pravi, da se je morala hitro naučiti tehnike petje, brez česar pač ne gre, ker pa je imela glas že precej razvit, je lahko takoj začela nastopati v različnih predstavah. Ko je končala študij, je imela tako že nekaj referenc.

image
Če dovolj in dobro delaš na sebi, potem lahko poješ še pri 60. FOTO: Irena Herak 


Več zanimanja za kulturo 

 
Njen razvoj bi bil verjetno drugačen, če bi ostala in študirala v Sloveniji. »Manjkale bi mi izkušnje nastopanja z velikimi orkestri in pevci na pomembnih odrih. To je skoraj tako pomembno kot dobra tehnika. Da ti namreč samozavest, ne ustrašiš se velikega odra, ker si že stal na njem. Profesionalni nivo dela je namreč povsem drugačen od ljubiteljskega. Je pa res tudi, da večja, kot je hiša, več je profesionalizma, manj je zavidanja, občutenih polen pod nogami. Tam, kjer je vse majhno, vsi hitro to tudi pokažejo in ti dajo vedeti, da si sam majhen. Pomembna mi je širina.« V zadnjih letih doživlja krasne koncerte tudi na Ljubljanskem Festivalu, s prestižnimi glasbeniki. Kam umetnika ponese pot med in po študiju in na kakšen način, pa je vedno uganka.
 
V Nemčiji je zavest o pomenu kulture neprimerno večja kot pri nas, poudarja sogovornica. Sama pa je morala spoznati, kako delujejo nekateri ustroji v umetnosti, nič ji ni bilo podarjenega. »Ko sem odhajala na študij, nisem imela pojma, v kaj se podajam. Vedela sem le to, da moram iti. Da je to moja pot. Ko se zdaj oziram nazaj, sem presenečena, kako veliko poguma sem imela. Niti štipendije nisem imela v celoti, pa sem vedela, da bom nekako šla čez vse ovire. Malo otroške naivnosti je ključnega pomena, ko se odločaš za nek poklic. Če padeš, se pobereš in greš naprej,« je jasna. Samozavest je bila tako njej kot sestri privzgojena in dejstvo, da prihaja iz majhnega primorskega kraja ji nikoli ni preprečilo, da ne bi dosegla, kar si je zamislila.

image
V Nemčiji je zavest o pomenu kulture neprimerno večja kot pri nas, poudarja. FOTO: Irena Herak 

 
Opere ne jemlje kot poklic, pač pa – kakorkoli klišejsko bo morda zvenelo – kot način življenja. Kot že rečeno, je bila pri mizi nenehno prisotna tudi Luisa Miller in Elvira večkrat poudari, da stalno razmišlja o njej. Le redko povsem odklopi opero, svoje vloge. »Ko grem včasih po ulici, me nenadoma prešine: 'Aha, tako moram peti to frazo.' To je v tebi. To je poklicanost.« Zna se tudi ustaviti, opera ni vse, kar ima v življenju, čeprav bi za aplavze lahko rekla, da zasvojijo.

»Ko naštudiraš vlogo, končaš scenske vaje, ko stopiš na oder in si ti ta vloga, vsakič veš, da je to to. Za kar si jokal, se trudil. Uživaš v tem, da nekaj daš ljudem. Aplavzi so različni. Eni so bučni in se zgodijo v trenutku, ko prenehaš peti. Potem so aplavzi, ko nehaš peti, pa za tri sekunde najprej zavlada tišina, potem pride ploskanje in postaja vedno glasnejše. Te imam najraje – to pomeni, da so ljudje potrebovali trenutek, da so ozavestili slišano, nato pa pridejo iz njih čustva. Takrat veš, da si jih zadel v globino srca.« Vrhunec za pevca. Elvira pravi, da sam pri sebi vedno veš, kdaj si delo dobro opravil. V operi pač ni polovičarstva.
 

Opera se mora očistiti
 

So pa zato drugi, še bolj črni madeži, ki jih je v zadnjem času naplavilo na dan. Gibanje #MeToo je poskrbelo, da so se tudi ugledna operna imena znašla pod plazom kritik zaradi spolnega nadlegovanja in napadov na (predvsem) pevke. Žal se sama temu ni mogla izogniti, na srečo v precej bolj mili obliki kot nekatere, ji je pa vse skupaj vseeno pustilo grenak priokus, zato je pomembno, da se o tem glasno govori. »Opera se mora očistiti. Vsi morajo razumeti, da neprimerno vedenje ni dopustno. Otipavanje na vajah ni dopustno in čisto vsi dobro vemo, kje je meja, ki je na odru ne smeš prestopiti,« je odločna. Za dobro opere.
 
Ko spremeniva temo pogovora in se posvetiva vlogi in položaju opere v Sloveniji v primerjavi z Nemčijo, je jasno, da bo naša povlekla kratko. »Tu se ne vlaga dovolj v publiko. Opera mora imeti določeno vrednost, splošna slovenska javnost pa je ne sprejema kot kulturno dediščino. Drugod po Evropi je drugače. Ljudje se pogovarjajo o operi, zanimanje je večje, ne bojijo se po koncu nastopa pristopiti k umetniku. Kultura bi morala biti pri nas del življenja, pa ni.«

image
Če dovolj in dobro delaš na sebi, potem lahko poješ še pri 60. FOTO: Mavric Pivk/Delo


Ko se mi utrne vprašanje, ali je morda za to krivo dejstvo, da je potrebno v opero kot gledalec vložiti nekoliko več napora, me hitro in jasno zavrne. »To mišljenje je čisto zmotno. Vsak gre lahko v opero in sem prepričana, da mu bo nekaj dano, ne da bi sploh prebral, o čem teče zgodba. Le prepustiti se je potrebno in ravno tega se Slovenci bojimo. Opero vsak doživlja po svoje, ni pravih ali napačnih čustev.« Sama pravi, da je nad tem razočarana, saj imamo sicer doma toliko danosti, da bi lahko otrokom širili obzorja.  Neizogibno je zato vprašanje, ali bo ostala v Münchnu oziroma se slej ko prej vrnila v Ljubljano, kjer sicer precej nastopa.
 
»Za zdaj mi tak način, da sem večino časa v tujini, a držim stik z Ljubljano, povsem odgovarja. Čisto vrnila se najbrž ne bom nikoli, ker večina ponudb za projekte še vedno prihaja iz tujine. Služb v obeh operah je premalo, mladi težko pridejo zraven, zato sem odvisna od tujine. Ostajam pa zelo navezana na Slovenijo. Sploh se ne zavedamo, kako je tu lepo, koliko naravnega bogastva imamo in ga jemljemo kot nekaj samoumevnega. Tu je bolj mirno, tempo življenja je počasnejši.«


 
Mlada pevka se ne ukvarja s tem, da imajo operne pevke »omejen rok trajanja«. Če dovolj in dobro delaš na sebi, potem lahko poješ še pri 60. Maria Callas, Mirella Freni, Ana NetrebkoAngela Georgiu​. Pevke, ki so opera sama, vse velike garačke, nikoli polovičarske. »Sama najbolj trpim, če ni profesionalnosti. Da sam dobro opraviš svoje delo, si prisoten na vajah, narediš, kar zahteva režiser, okrog tebe pa kup neprofesionalnosti, neprimerni izrazi. To me najbolj moti, da projekt ne teče zaradi vseh drugih razlogov, ne pa umetnosti same,« pojasni, ko se za hip umakneva od njenih vzornic.

»Vsak umetnik mora biti svetovljan. Enako velja za kritike.« Nasmeh ji za trenutek izgine z obraza in se takoj vrne, ko mi opisuje, kako Italijani doživljajo opero. Ta njihova »la dolce vita«, ko je opera substanca, esenca življenja. »Ta način mi je tako blizu. Ko kar zapojejo kakšno frazo. Opera je del njihove kulture,« pove za konec, preden se posloviva. S tistim širokim nasmehom, s katerim me je sprejela, odhiti. Z Luiso in Irino v sebi.

---
Avtorica je zaposlena v Delovnici.