Boris Cavazza, veliko samoironije in cinizma. In topline

Avtorski večer s Fake Orchestra Igorja Leonardija na Ljubljanskem gradu.

Objavljeno
23. marec 2016 10.42
Igor Bratož
Igor Bratož

Jutri, dan pred materinskim dnevom, je v koncertnem ciklu Šanson na Ljubljanskem gradu napovedan eden od redkih avtorskih večerov Borisa Cavazze in skupine Fake Orchestra. ­Žanrsko raznolik koncert bo Cavazza sklenil z nekaj napolitanskimi pesmimi. Tokrat še z eno več kot sicer.

Ko se je konec januarja začel koncertni cikel Šanson na Ljubljanskem gradu, ni ničesar obžalovala Nuška Drašček, katere koncert je bil poklon Édith Piaf ob njeni decembrski stoti obletnici rojstva. Februarja je z večerom avtorskih šansonov, italijanskih kancon in evergreenov nastopila ugledna hrvaška šansonjerka Radojka Šverko, cikel bo prihodnji mesec sklenila Vita Mavrič, jutri pa na gradu gostujeta Boris Cavazza in skupina Fake Orchestra.
Gledališki in filmski igralec ne bo prvič v vlogi pevca, interpreta in avtorja pesmi; deset let je tega, kar je izdal svojo prvo ploščo. 11 korakov, kot jo je naslovil, je prinesla songe z njegovimi besedili, ki so poslušalce z različnimi glasbenimi žanri in humorno-ironično vsebino popeljali v raznovrstne zgodbe, razmišljanja in refleksijo življenja, kot ga doživlja avtor.

Pomlad se bliža z velikimi koraki, če ni že kar tu. Pred desetimi leti, gospod Cavazza, ste ob tem času držali v rokah svoj pesniško-glasbeni prvenec.

Deset let je že od tega? Sem že ­skoraj pozabil ...

Kaj vas ob vsem obigralskem­ početju žene k pesništvu? Kaj se s pesmijo pove drugače kot z odra?

Glasba je specifičen medij. Če se poskušam spomniti: imel sem nekaj tekstov v predalu in zdelo se mi je škoda, da jih ne bi uglasbil. Že dolgo prijateljujeva z Igorjem Leonardijem in takrat sem mu dal v branje svoje pesmi. Kmalu je privolil, da jih bo s svojimi glasbenimi kolegi prevedel v glasbeno obliko. Seveda mi je svetoval, naj napišem še kak komad, saj jih je bilo za ploščo najprej premalo. In sem jih, ne sicer zelo hitro, a sem jih. Na koncu smo prišli do števila enajst, 11 korakov je bil potem tudi naslov plošče. Z leti se je nabralo še nekaj songov, tako da bomo jutri na koncertu izvedli tako tiste s plošče kot tudi nove.

So koncerti izziv? Nekoč ste omenili, da so nekonvencionalni in nekomercialni.

No, lahko rečem, da je bilo občinstvo z njimi zmeraj zadovoljno. Komercialni niso, čeprav bi jih po žanru lahko imeli za take, so pa razumljivi, komunikativni, ozračje je sproščeno, tu ni nobenega hermetizma. Pesmi so najrazličnejše, v nekaterih sem postavil v ospredje socialni vidik, spet druge so avtorefleksivne, žanrsko so torej raznolike, veliko je v njih cinizma, morda bo kdo rekel celo arogance, a ne do splošnega položaja, v katerem smo, ampak do človeštva, do človeškega nasploh. Je pa tako, da na žalost nastopamo precej redko, jaz sem precej zaseden, Leonardi in drugi glasbeniki tudi delujejo na tisoč koncih in v različnih ansamblih, tako da se lahko zberemo samo občasno, nazadnje smo nastopili v Murski Soboti na Prešernov dan, mislim, da nas po grajskem koncertu čaka še nastop v Kočevju, v letošnji sezoni bo to verjetno vse.

Kdaj pišete? So pesmi odziv na zunanje dogodke?

Vsega je malo, nekaj je komentiranja zunanjega, marsikaj je refleksija tistega, o čemer premišljam in kar podoživljam. Saj pravim, veliko je v tem samoironije, ­cinizma.

Kdaj pa to počnete?

Ah, pišem že dolgo, pesmi sem pisal že v sedemdesetih, a sem jih kar pustil obležati, nobene želje nisem imel, da bi jih objavil, šele čez dolgo časa me je popadlo, da bi jih vendarle uglasbil. Nekaterih sem se lotil sam, nekatere pa skupaj z Leonardijem – jaz sem mu recitiral pesmi, on pa je iskal pravi način za njihovo uglasbitev. To se mi je zdela še najboljša varianta.

Vi igrate kitaro.

Malo, zelo malo.

In ste se prepustili Leonardiju.

Seveda, tako on, dober kitarist, kot drugi, s katerimi sodeluje, so odlični glasbeniki, dobro smo se ujeli, prav prijateljsko smo navezani in mislim, da nam je kar uspelo. Za nami je prva in doslej edina plošča, čeprav smo imeli v načrtu posneti še kaj. Posneli smo jo precej hitro, pozoren poslušalec je lahko opazil, da smo na nekaterih mestih improvizirali, a brez velike škode. Manca Košir je bila po izidu blazno navdušena, zdaj, ko sodeluje s hospicem, me je že štirikrat, petkrat prosila, da pridem z Leonardijem zapet pesem, ki sem jo napisal za pokojno ženo. Drugo ploščo smo prav tako že imeli v mislih, a največja umetnost je najti proste termine. Upam, da bom še kaj napisal in da bomo vendarle prišli tudi do druge plošče.

Kako ste z glasbeniki Fake Orchestra uskladili svoj glasbeni okus? Vas fascinira marsikaj, od swinga in bluesa do klasičnega šansona.

Veselijo me različni žanri, se pa tudi znam prilagoditi, z Leonardijem že najdeva pravo pot. No, da ne bi poslušalcev na koncertu preveč zamorili, imamo za konec pripravljene še po tri, štiri napolitanske pesmi, ki so zmeraj sprejete z navdušenjem. Tokrat smo za popestritev dodali še eno.

V zadnjih letih ste v pogovorih omenili, da muzikal pri nas ni najbolje sprejet, omenjali ste tudi slovenski šanson, ki da ga ni veliko.

Pa vendar se pri nas z njim vsaj kdo ukvarja. Že vsa leta ga goji Vita Mavrič, zraven lahko prištejemo še Janija Kovačiča, ne nazadnje tudi Zorana Predina pa Vlada Kreslina, jih je pa še veliko, vseh sploh ne poznam. Je pa šanson zanimiva forma, ki zna presenetiti, ko najmanj pričakuješ. A mnogi zanj nimajo posluha, še posebej komercialne radijske postaje ne. Pa je ogromno dobre slovenske glasbe, na misel mi pride Katalena, pa skupina Brina, a je na radiu sploh ne slišiš.

Torej podpirate nedavno razkošneje zapovedano glasbeno kvoto slovenske glasbe na postajah?

Vsekakor, jaz bi obvezne odstotke celo zvišal. Saj je dobre tuje glasbe res veliko, a vsa tuja pa res ni ­dobra.