Verdijeva prelomna zgodba o usodni ljubezni
Nocoj v SNG Opera in balet Ljubljana Verdijeva manjkrat izvajana opera v režiji Lutza Hochstraateja.
Odpri galerijo
Po režiserjevem mnenju je Luisa Miller ena od najlepših Verdijevih oper, čeprav ni velikokrat na sporedu. Foto Darja Štravs Tisu
Ljubezen, spletka, strup, kakor so naslovljena dejanja Verdijeve opere Luisa Miller, so besede, ki ne obljubljajo zabave, ampak usodno dramatično dogajanje: nekaznovan zločin, dvojni samomor, posledica zarote dveh očetov.
Libretist Salvadore Cammarano, avtor več libretov za velike opere belcanta, je napisal zgodbo po Schillerjevi drami Spletkarstvo in ljubezen, nemški režiser Lutz Hochstraate, ki se po več Verdijevih operah spet vrača na ljubljanski oder, je prepričan, da je to ena od najlepših Verdijevih oper, čeprav ni velikokrat na sporedu.
Z Luiso Miller se rojeva Verdijeva vizija izdatnejše dramatičnosti, brez katere ne bi bilo njegovih najbolj dragocenih stvaritev.
Ko je takratni Delov ocenjevalec Pavel Mihelčič pisal o prvi slovenski Luisi Miller – koncertna izvedba je bila leta 2003 –, je uvodoma navrgel: »Verdijeve opere v treh dejanjih Luisa Miller pri nas še nismo slišali. Zdaj so jo igrali in peli. Njena umetniška potenca ni bistveno manjša od tistih mojstrovih oper, ki jih slišimo redkeje. Bližina ustvarjalnih vrhuncev (Macbeth – dve leti prej, Rigoletto – dve leti pozneje) pa nas prepriča, da je čas pravičen sodnik.«
O moči časa piše tudi Jan Ovnik v gledališkem listu tokratne postavitve, ko navaja Verdija, ki je ob svojih večjih opernih zmagoslavjih skromno dejal, da bo o uspehu dela odločil čas. »In čeprav čas v primeru Luise Miller ni bil preveč prizanesljiv razsodnik, saj so jo skladateljeve poznejše opere z leti dodobra zasenčile, se v njej preprosto skriva preveč krasot in izvirnih zamisli, da bi zaslužila pozabo. Predvsem pa se z Luiso Miller eklatantno rojeva Verdijeva vizija izdatnejše dramatičnosti, brez katere ne bi bilo njegovih najdragocenejših stvaritev.«
Luisa Miller po mnenju nekaterih ne velja za najbolj znamenito Verdijevo opero po drami Friedricha Schillerja, to mesto naj bi bilo prihranjeno operi Don Carlos, ocena, da je tranzicijsko delo med Verdijevim zgodnjim in srednjim obdobjem, pa je ustrezna. S petnajsto opero si je skladatelj tlakoval pot do Rigoletta in Traviate.
Luiso Miller je Verdi pisal leta 1849 v ne najbolj ugodnih okoliščinah: nad revolucionarnim letom razočarani skladatelj je imel pogodbo za novo opero z neapeljskim gledališčem San Carlo, a ni dobro prenašal konservativnega južnoitalijanskega okolja in jo je hotel preklicati, vendar se je vodstvo gledališča, kot omenja Ovnik, »spravilo na Cammarana in mu spričo neizpolnjenega dogovora zagrozilo s tožbo, zavoljo katere bi lahko pristal celo v ječi. Cammarano ni bil dobro situiran, zato si ni mogel privoščiti denarne poravnave, ki bi ga obvarovala sodnega pregona. Neapeljski libretist se je tako znašel v brezupnem položaju, iz katerega bi se utegnil izviti samo še z Verdijevo pomočjo. Ves pobit je zato v enem od pisem vdano prosil prijatelja, naj obnovi pogodbo z neapeljskim gledališčem in z njim v naslednji sezoni pripravi novo opero.
Verdi je usmiljeno, čeprav z grenkim priokusom, nazadnje vendarle privolil v sodelovanje: 'Da ti le ne bi bilo treba ničesar trpeti, sprejemam to žrtev izključno zate.'« Ker sta se zaradi cenzure morala odreči drugim preveč revolucionarnim predlogom, sta se libretist in skladatelj lotila Schillerjeve zgodbe, a tudi v njej morala umiriti politične tone.
Luisa Miller je prva Verdijeva opera, v ospredju katere je srednji sloj. Premierno so jo uprizorili decembra 1849 v Neaplju in občinstvo jo je sprejelo naklonjeno. Drugače se je zgodilo kasneje v Parizu in Londonu. Otoški kritiki so vihali nos tako nad libretom kot nad glasbo.
Režiser Lutz Hochstraate je postavil opero na odprti in minimalistični sceni Rudolfa Rischerja, kostume je zasnovala Bettina Richter, ki je s Hochstraatejem sodelovala tudi pri Traviati, postavila jih je v Schillerjev čas.
Taktirka bo v rokah češkega dirigenta Davida Šveca. V operi sta poudarjena ljubezenska zgodba med protagonistko in Rodolfom, predstavnikom višjega sloja, ter z njo povezan socialni konflikt. Luiso Miller bo na premieri interpretirala sopranistka Martina Zadro (alternaciji Elvira Hasanagić, Rebeka Radovan), v vlogah Rodolfa in njenega očeta Millerja bosta kot gosta solista nastopila Jenish Ysmanov iz Kirgizistana in Cüneyt Ünsal iz Turčije (alternaciji Branko Robinšak, Jure Počkaj), v vlogi grofa Walterja Peter Martinčič (Juan Vasle), v vlogi Federice Nuška Drašček Rojko (Elena Dobravec, Mirjam Kalin), Wurma Saša Čano (Zoran Potočan), Laure Ana Pavlov Pervanje (Dunja Spruk) in kmeta Rusmir Redžić (David Čadež).
Libretist Salvadore Cammarano, avtor več libretov za velike opere belcanta, je napisal zgodbo po Schillerjevi drami Spletkarstvo in ljubezen, nemški režiser Lutz Hochstraate, ki se po več Verdijevih operah spet vrača na ljubljanski oder, je prepričan, da je to ena od najlepših Verdijevih oper, čeprav ni velikokrat na sporedu.
Z Luiso Miller se rojeva Verdijeva vizija izdatnejše dramatičnosti, brez katere ne bi bilo njegovih najbolj dragocenih stvaritev.
Ko je takratni Delov ocenjevalec Pavel Mihelčič pisal o prvi slovenski Luisi Miller – koncertna izvedba je bila leta 2003 –, je uvodoma navrgel: »Verdijeve opere v treh dejanjih Luisa Miller pri nas še nismo slišali. Zdaj so jo igrali in peli. Njena umetniška potenca ni bistveno manjša od tistih mojstrovih oper, ki jih slišimo redkeje. Bližina ustvarjalnih vrhuncev (Macbeth – dve leti prej, Rigoletto – dve leti pozneje) pa nas prepriča, da je čas pravičen sodnik.«
O moči časa piše tudi Jan Ovnik v gledališkem listu tokratne postavitve, ko navaja Verdija, ki je ob svojih večjih opernih zmagoslavjih skromno dejal, da bo o uspehu dela odločil čas. »In čeprav čas v primeru Luise Miller ni bil preveč prizanesljiv razsodnik, saj so jo skladateljeve poznejše opere z leti dodobra zasenčile, se v njej preprosto skriva preveč krasot in izvirnih zamisli, da bi zaslužila pozabo. Predvsem pa se z Luiso Miller eklatantno rojeva Verdijeva vizija izdatnejše dramatičnosti, brez katere ne bi bilo njegovih najdragocenejših stvaritev.«
Režiser Lutz Hochstraate je prepričan, da je Luisa Miller ena od najlepših Verdijevih oper, čeprav ni velikokrat na sporedu. Foto Darja Štravs Tisu
Neapeljske napetosti
Luisa Miller po mnenju nekaterih ne velja za najbolj znamenito Verdijevo opero po drami Friedricha Schillerja, to mesto naj bi bilo prihranjeno operi Don Carlos, ocena, da je tranzicijsko delo med Verdijevim zgodnjim in srednjim obdobjem, pa je ustrezna. S petnajsto opero si je skladatelj tlakoval pot do Rigoletta in Traviate.
Luiso Miller je Verdi pisal leta 1849 v ne najbolj ugodnih okoliščinah: nad revolucionarnim letom razočarani skladatelj je imel pogodbo za novo opero z neapeljskim gledališčem San Carlo, a ni dobro prenašal konservativnega južnoitalijanskega okolja in jo je hotel preklicati, vendar se je vodstvo gledališča, kot omenja Ovnik, »spravilo na Cammarana in mu spričo neizpolnjenega dogovora zagrozilo s tožbo, zavoljo katere bi lahko pristal celo v ječi. Cammarano ni bil dobro situiran, zato si ni mogel privoščiti denarne poravnave, ki bi ga obvarovala sodnega pregona. Neapeljski libretist se je tako znašel v brezupnem položaju, iz katerega bi se utegnil izviti samo še z Verdijevo pomočjo. Ves pobit je zato v enem od pisem vdano prosil prijatelja, naj obnovi pogodbo z neapeljskim gledališčem in z njim v naslednji sezoni pripravi novo opero.
Verdi je usmiljeno, čeprav z grenkim priokusom, nazadnje vendarle privolil v sodelovanje: 'Da ti le ne bi bilo treba ničesar trpeti, sprejemam to žrtev izključno zate.'« Ker sta se zaradi cenzure morala odreči drugim preveč revolucionarnim predlogom, sta se libretist in skladatelj lotila Schillerjeve zgodbe, a tudi v njej morala umiriti politične tone.
Luisa Miller je prva Verdijeva opera, v ospredju katere je srednji sloj. Premierno so jo uprizorili decembra 1849 v Neaplju in občinstvo jo je sprejelo naklonjeno. Drugače se je zgodilo kasneje v Parizu in Londonu. Otoški kritiki so vihali nos tako nad libretom kot nad glasbo.
Režiser Lutz Hochstraate je postavil opero na odprti in minimalistični sceni Rudolfa Rischerja, kostume je zasnovala Bettina Richter, ki je s Hochstraatejem sodelovala tudi pri Traviati, postavila jih je v Schillerjev čas.
Taktirka bo v rokah češkega dirigenta Davida Šveca. V operi sta poudarjena ljubezenska zgodba med protagonistko in Rodolfom, predstavnikom višjega sloja, ter z njo povezan socialni konflikt. Luiso Miller bo na premieri interpretirala sopranistka Martina Zadro (alternaciji Elvira Hasanagić, Rebeka Radovan), v vlogah Rodolfa in njenega očeta Millerja bosta kot gosta solista nastopila Jenish Ysmanov iz Kirgizistana in Cüneyt Ünsal iz Turčije (alternaciji Branko Robinšak, Jure Počkaj), v vlogi grofa Walterja Peter Martinčič (Juan Vasle), v vlogi Federice Nuška Drašček Rojko (Elena Dobravec, Mirjam Kalin), Wurma Saša Čano (Zoran Potočan), Laure Ana Pavlov Pervanje (Dunja Spruk) in kmeta Rusmir Redžić (David Čadež).
