Tiskane izdaje
Dve uri pred predstavo morda ni najboljši čas za pogovor z igralci, a v torek ni šlo drugače. Pred Šeligovo Svatbo, zmagovalko Borštnikovega srečanja, smo na velikem odru ljubljanske Drame na kratko sedli s tremi lavreati, Nino Ivanišin, Barbaro Cerar in Janezom Škofom.
Nagrado za igro so dobili za vloge v dveh različnih predstavah. Nina Ivanišin za Lenko v Svatbi, Barbara Cerar in Janez Škof pa za vlogi One in Očeta v Angelu pozabe Maje Haderlap (oba igrata tudi v Svatbi). Ker je nagrada pomembna postaja na posameznikovi igralski poti, splošnejše vprašanje o občutkih nagrajencev ni bilo odveč.
Gre zgolj za stanovsko priznanje ali kaj več?
Ivanišin: Borštnikova nagrada ima za vse slovenske igralce poseben položaj, je nad vsemi drugimi. Je pa tako, da sama po sebi nič ne doda: če si se v redu pripravil na predstavo, če se je nekaj posrečilo, če je ti je uspela igralska kreacija (pa vem, da so to slišati velike besede), je to samo po sebi odločilno, če pride sporočilo do občinstva, če se želja, ki je bila na začetku ustvarjanja, povrne, nagrada sploh ni potrebna.
No, če jo dobiš, nikakor ne škodi. Tudi če je za Lenko ne bi dobila, sem pomirjena, krasno doživetje je bilo delati predstavo s kolegi. Nagrada je bila nekakšna končna točka, a tudi če je ne bi bilo, bi bila vesela. Je pa vendarle priznanje na ravni stroke.
Škof: Letos sem še posebej vesel, ker sem dobil nagrado v tako dobri družbi, kakršna sta Barbara in Nina, dobili smo jo tudi za Svatbo v celoti, za predstavo, ki jo imamo zelo radi. Če že govorimo o nagradah – najbolj jih je vesel mlad igralec, rabi jih kot puščava vodo, kasneje pa se z nagradami tolažiš.
Ivanišin: V SNG Drama je dobra ustvarjalna sredina, delati s kolegi, ki imajo toliko zanosa, žara, ustvarjalne energije, izkušenj, znanja in vsega ostalega, je za mladega igralca res privilegij. To je okolje, v katerem se lahko razvija vse, še posebej, če je dobro vodeno in vabi k sebi odlične goste, režiserje in avtorske ekipe ...
Imam občutek, da je Drama ves čas v pripravljenosti, da bi se delal res dober teater. Ne mine niti teden, da ne bi pomislila, kako srečo imam, da me je Ivo Ban povabil in sem lahko ostala in lahko delam. Tega ni mogoče primerjati s katero koli nagrado.
V sebi sicer čutim, da je čas za teater, da publika gledališče rabi kot nekaj malega lepote v življenju, hkrati pa tega ne morem izreči na glas, sem na strani ustvarjalcev, ki pač zmeraj hočejo ustvarjati in dajati in publiko enostavno potrebujejo. Le upam lahko, da je občinstvu še do teatra, da jih še zanima in da bodo še prihajali in predstave sprejemali z odprtim srcem – v tem vidim smisel igralskega početja.
Cerar: Začne se tako, da moraš najprej dobiti priložnost. Da sem lahko sodelovala v tako čudoviti zgodbi, kakršen je Angel pozabe, moraš imeti nekaj sreče, zvezde morajo biti prav postavljene. Potem je tu še ekipa, ljudje, ki skupaj na odru ustvarijo resnično magijo. Pomembno je, da si sam zadovoljen s predstavo in vlogo, ki si jo naredil, če pa vidiš, da se ljudje odzivajo, da predstava sproža vprašanja in različne odzive, je to toliko bolje.
Pri Angelu pogosto vidimo čustvene reakcije, predstava pri gledalcih sproža pogovore o njihovi lastni družini, zgodba je torej univerzalna. Nagrada, priznanje skupnega dela, je v takem kontekstu lahko le še češnja na torti. Najini nagradi, Janezova in moja, pripadata vsej ekipi Angela pozabe, k temu, da je igralec dober, pripomorejo kolegi in režiser, sam nikdar ne moreš ustvariti nečesa tako lepega.
Kaj po vašem mnenju daje in kaj odvzema vključenost v nacionalno repertoarno gledališče?
Škof: Danes je izredno težko biti igralec na svobodi, poznam precej mladih, ki so po diplomi na akademiji enostavno poniknili, hkrati je prostih mest v teatrih minimalno. Ti ljudje ne morejo živeti od tistega, kar bi radi počeli. Jaz o redni zaposlitvi nikdar nisem razmišljal kot o cilju, ko sem končal akademijo, sem si predstavljal, da bom svobodnjak, a se je obrnilo čisto drugače: najprej sem bil v Mestnem gledališču ljubljanskem, potem trinajst let v Mladinskem, potem pa je poklical Janez in povabil v Dramo.
Do Drame nisem imel nikakršnega posebnega 'rešpekta', do SMG pa, sem pa takrat pomislil, da sem že v takih letih, ko bom težko še zamenjal gledališče, brez tega pa bi se zasedel in usmradil. In sem se odločil. Danes sem vesel, da sem tu, saj se je tu nabrala imenitna ustvarjalna ekipa.
Cerar: V Dramo sem prišla pri enaintridesetih letih, prej sem bila tako rekoč v vseh slovenskih gledališčih, sedem sezon v Trstu, ves čas pa sem imela željo, da bi igrala v ljubljanski Drami. Zaradi ansambla, zaradi predstav, ki se jim gledala vso srednjo šolo in vso akademijo. Institucija nacionalnega teatra mi nudi varnost, čeprav vedno rada delam tudi v projektih zunaj Drame, vendar pa vem, da mi ta hiša nudi popolnoma vse, kar sem si kdaj želela od igralskega poklica – priložnosti, dobre kolege in zanimive izzive.
Kako je biti danes igralka? Mislim, da ni nič drugače, kot je bilo pred petdesetimi, šestdesetimi leti, igralec se zmeraj poganja ali peha za resnico, ki jo v tistem trenutku zahteva njegova vloga, za bit igre, ki jo ustvarjamo. Velikokrat so dela, ki jih igramo, v skladu s časom, so proti sistemu ali se trudijo, kot radi rečemo, nastavljati ogledalo družbi ... Svet danes je morda res drugačen, internet, mediji, potrošništvo, vse oblike kapitalizma, ki so preplavile svet, a človeške zgodbe o ljubezni, stiski, smrti, osamljenosti in bogastvu človeških odnosov so ostale enake.
Strinjam se z Nino, ko pravi, da bodo zmeraj ljudje, ki bodo iskali košček lepote, kakršno najdeš le v gledališču, umetnosti trenutka, ki je torej samo tukaj in zdaj. In ta živa umetnost zna premikati marsikatere meje in sprožati različne polemike.
Kako je bilo graditi lik Lenke z Jernejem Lorencijem? On pravi, da gre za trk na videz nezdružljivega, profanega in svetega, in dodaja: »Nismo želeli biti pametni ...« Kako ste se po branju besedila ujeli z režiserjevo vizijo?
Ivanišin: Jerneja že dolgo poznam, tu je medsebojno zaupanje, enostavno znava sodelovati. Vloga Lenke je že samo po sebi napisana mojstrsko, nekaj res posebnega. O tem se se pogovarjala z Mileno Zupančič, ki je vlogo odigrala ob praizvedbi, in z Jagodo Tovirac in vse se strinjamo, da je to ena od najbolj posebnih vlog, kar jih lahko igralka dobi. Vsem igralkam jo privoščim.
Kot pravi Barbara, vloge nikdar ne narediš sama, ne moreš si domišljati, da si jo izumil in si potem čestitaš, mojo Lenko smo gradili iz dneva v dan, soigralci in vsa ekipa, od kostumografa do skladatelja, vsi, ni se rodila iz bolečina, ampak iz veselja, iz veselja do gledališča, iz veselja do lepega. Po premieri sem Jerneju povedala, da ne rabim ničesar več, če se moja pot takoj konča, sem vesela, da sem jo lahko odigrala.
Režiser je povedal, da Lenko vidi kot nosilko lepote, ki pa ji ni prizanešeno s krutostjo, v utemeljitvi nagrade pa je žirija opozorila na nevarnost zdrsa v sentimentalnost, ki da ste se ji izognili. Kako ste izigrali stereotip mentalne zaostalosti?
Ivanišin: Vloge se lahko lotiš s sto in eno metodo, ena od mogočih bi bila slediti na začetku postavljeni diagnozi in poskušati slediti pričakovani klinični sliki, a to nas ni zanimalo: raje pristajam na domišljijo in tak način je vlogo enostavno povezal v celoto, jo spremenil v bitje, ki verjame v tisto, kar reče, in verjame tistemu, kar sliši.
Kako igrati krhkost, ki je na udaru zlobe?
Ivanišin: Morda je slišati neumno, a to preprosto igraš, gre le za reakcijo, odzivaš se na krutost, na položaj.
Angel pozabe; če pogledaš od daleč, najprej vidiš zamejca, Tržačana, ki režira besedilo koroške Slovenke, pripovedujoče zgodbo o tako in drugače preizkušanem slovenstvu. Kako ujeti manjšinsko optiko, ki je morda za Slovenca iz matice manj opazna?
Cerar: Sedem let v Trstu mi je dalo boljše razumevanje teh odtenkov. Koliko zgodb o zatiranju slovenskega jezika sem slišala v Trstu. A Angel pozabe je predvsem univerzalna, intimna zgodba, govori o Njenem razumevanju sveta. Šele v odrasli dobi se protagonistka sreča s sramom, ki ga občutijo Slovenci ob prepovedi uporabe svojega jezika in se je zmožna temu upreti. Kako je potekalo sodelovanje z režiserjem, ki ga prej niti nismo poznali?
Igor Pison je mlad režiser, ki je študiral v Nemčiji, izjemno razgledan, tudi pisatelj, na Borštnikovem srečanju sem se mu javno zahvalila in dodala, da me je navdušil s svojim pristopom do gledališča, ima zelo zanimiv, svež način dela z igralcem, novi pristopi pa so v gledališču zmeraj dobrodošli. Lahko povem v imenu vseh treh igralcev, da je bil študij predstave miren, lep, poglobljen. Pisonu napovedujem lepo prihodnost.
Škof: To sploh ni bil problem, za to je odgovoren Igor, ki nas je z nemško pridnostjo in mediteransko širino prisilil k temeljitemu delu. To je bila perfektna situacija, sama manjšinskost pa nam ni delala težav, ker je Maja Haderlap že v romanu vse postavila tako razumljivo. Prej se seveda nisem zavedal, kaj se je v resnici dogajalo in kaj vse so morali Korošci prestati, že roman pa ti z vsem postreže kot na pladnju.
Delova kritičarka je v oceni predstave omenjala na videz pridušeno in nazorsko nepristransko režijo ...
Cerar: Vsi ocenjevalci so omenjali tri dobre igralske kreacije, a moramo se zavedati, da za vsem stoji Pison, z nami je znal na zanimiv in lep način narediti ogleda vredno predstavo.
Žirija je v utemeljitvi zapisala, da vlogo gradite s čudenjem.
Cerar: Tudi roman, zlasti v prvem delu, dokler junakinja ne odraste, ji daje le poslušati, gledati, zbirati vtise, povezane v glavnem z drugo svetovno vojno in Koroško. Ona vse posluša, to je njej normalno, gre za njen svet, z odraščanjem pa ob očetovih in babičinih krutih zgodbah začuti, da tisto, kar se je dogajalo, ni bilo prav, v sebi začuti nujo po tem, da to ne sme biti pozabljeno, da je treba zapisati.
Šele v drugem delu Ona dobi svoj glas, premore svoje mnenje, prej le plava v nekih otroških spominih. Pozabiti ni mogoče. Kot sem razumela Majo Haderlap, ji tudi po nekaj letih od izida tekst ne pusti pozabiti. Predober je.
Kakšen je vaš Oče?
Škof: Tak, kakršnega odigram. Sebe pa med igro ne vidim. Ta lik mi je bil že med branjem romana strašno všeč, ker je v njem neka posebna energija, blizu mi je. Saša je poznala Majinega očeta in mi je o njem vedela marsikaj povedati. Zelo posrečen človek je bil.
