Vesela zgodba neustavljive strasti

Sanje in resničnost, burna čustva in hladni razum, nežna ljubezen in prvinski nagoni … − vse to je na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama iz zgodnjega obdobja Shakespearovega ustvarjanja. Sen kresne noči, devetnajstič na slovenskem odru. Nocoj jo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega dajejo tako, kot si jo je zamislil režiser Jernej Lorenci.

Dramaturgijo dela, ki je bilo zaradi bolezni v ansamblu preloženo iz prejšnje v letošnjo sezono, podpisuje Matic Starina, igrajo Jette Ostan Vejrup, Jana Zupančič, Ajda Smrekar, Matej Puc, Primož Pirnat in Robert Korošec k. g.

V napovedi premiere so v MGL o tokratni postavitvi dela zapisali, da se ljubimcem iz Sna kresne noči »v spanju zgodi nekaj, na kar si pri belem dnevu ne bi upali niti pomisliti. Njihova erotika udari z vso silo na plan, junaki so nenadoma obsedeni od poželenja in strasti.«

V gledališkem listu pa je objavljen zapis Ane Ine Palmer, ki pravi: »(...) iz uvodnega dejanja, ki je še najbolj realno, nas dogajanje popelje v sanjski in magični svet neštetih možnosti, kjer se zadeve najprej večkrat zapletejo in nato proti koncu razrešijo v prid vseh nastopajočih. Sen kresne noči je tako eno od prvih dramskih popotovanj v svet človekovega nezavednega in njegovih želja.«

Jernej Lorenci, zdaj izredni profesor za področje gledališke in radijske režije na AGRFT Ljubljana, je v zadnjih letih nespregledljivo režisersko ime, v spominu javnosti je svež spomin na Iliado in Biblijo, prvi poskus, letos je na odru PG Kranj njegov avtorski projekt Stenica po Vladimirju Vladimiroviču Majakovskem.

Niz njegovih predstav, ki so jim namenili nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev v celoti, je impresiven: lani avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk, leta 2014 Šeligova Svatba, leta 2013 Ponorela lokomotiva Stanisłava Ignacyja Witkiewicza, leta 2012 Nevihta Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega, desetletje prej Razmadežna Sarah Kane. Doslej je Lorenci prejel tudi tri nagrade za najboljšo režijo, za Nevihto (2012), Ajshilovo Orestejo (2009) in Ep o Gilgamešu (2006).

Gospod Lorenci, Sen kresne noči je na prvi pogled igra o ljubezni, sanjski ljubezni, o ljubezni na meji med resničnostjo in utvaro. Kaj vi vidite v njej? Omenjate neznosno kompleksnost te najbolj človeške teme.

Če govorimo o ljubezni, je prva asociacija o nečem lepem, sladkem, malce žgečkljivem, posvečenem, in zdi se mi, da nam jo je zaradi stoletij dogem uspelo precej poenostaviti, potem pa preveč zlahka rečemo, da ljubezni ni več. Morda se na tej točki, ko mislimo ali čutimo, da je več ni, ljubezen šele začne. Ljubezen je, hvala bogu, mnogoobrazna, uhajajoča, težko jo je fiksirati, če se lotimo tega, gre bodisi za izgubo ljubezni bodisi prevaro ali samoprevaro. Treba je dati prostor ljubezni, ki je v neprestanem uhajanju, ki ni nekaj absolutno fiksnega, ampak gibajočega se ... boleti mora do konca, lahko je banalna, a ni nič boljša ali slabša v enem ali drugem ali petnajstem primeru.

V Snu se – pravijo literarni zgodovinarji – s pomočjo Shakespeara pravzaprav spogledujemo z Ovidovimi Metamorfozami, Apulejevim Zlatim oslom, Plutarhom, Chaucerjem. Vi pravite 'Šli smo svojo pot, iskali svoj jezik ljubezni'. Kaj se blešči iz vašega branja Sna?

Pripravljeni smo se bili marsičemu odreči, Metamorfoze, Zlati osel, vse to so metafore za nekaj našega notranjega, kompletna mitologija učinkuje kot projekcijsko platno, na katerega od nekdaj nekaj odlagamo, projiciramo, v neke like ali podobe preslikavamo svoja doživljanja in miselna dogajanja. Hoteli smo ujeti ta nezavedni utrip oziroma ritem ljubezenskih dogajanj, zasuke, nepredvidljivosti in bizarnosti.

Če sva že pri pridevnikih, s katerimi bi označili tokratni Sen: kaj menite o namigu Barbare Hieng Samobor o melanholiji, ki da jo vidi v Snu?

Melanholija je zmeraj posledica zavedanja, da so vse obsedenosti z videzom zgolj začasne, da so bolj vprašanje fantazije kot realnega, melanholija je nujno zmeraj povezana z nekakšno izgubo, z izgubo fantazme, da smo skupaj. Realno je, da smo pač predvsem sami ... in kot da bi se ves čas borili proti spoznanju, da smo sami, delamo potem ljubezni veliko krivico, ločujemo samoto od ljubezni, zame pa sta organsko povezani, šele skupaj lahko tvorita neko celoto.

Pred skoraj dvema desetletjema je Sen Andreja Rozmana - Roze in Vita Tauferja v MGL potreboval 21 ljudi na odru, tokrat je napovedovan kot avtorski projekt, navedeni ste vi, šest igralcev, zraven je opomba, da so v uprizoritvi uporabljeni krajši citati iz Shakespearovega Sna v prevodu Milana Jesiha. To je slišati kot ortodoksno režisersko gledališče na delu.

Kaj mislite z 'ortodoksno'?

Mislim na predstavo, ki temelji na režiserjevi avtorski viziji, na njegovi interpretaciji, ki si vsakokratni tekst jemlje le za izhodišče.

Jaz v Snu kresne noči nisem napisal niti enega stavka, vse so naredili igralci sami med različnimi improvizacijami ob posameznih nalogah, asistenti so to zapisali. Jaz sem postavil le okvir, znotraj njega pa želim vsakič znova ponuditi priložnost vsakemu od sodelavcev, da pač vstopi v intenziven dialog z drugimi in s samim seboj, na podlagi tega pa izbiram oziroma se o tem odločamo skupaj, kaj bo postalo del predstave in kaj ne. Na koncu v predstavi ostane le okrog deset odstotkov od vsega, kar smo skupaj pripravljali. Če ponovim, postavil sem le okvir, čeprav je videti ortodoksen, znotraj njega se je zagotovo vsakdo imel priložnost izraziti in raziskovati.

Letos ste v Beogradu predstavili Nebeško kraljestvo, potem pa doživeli kritiko, češ da je predstava ostala na nivoju kreativne prezentacije, ustvarjalne delavnice ... Kako bi odgovorili tudi na siceršnja mnenja, da vaše predstave ostajajo na ravni študije, torej na polovici do končnega izdelka, v slogu Biblije, nekakšen prvi poskus?

Ne maram zapakiranih stvari. Zdaj živimo v času, ki mu pravim doba celofana, vsaka stvar je perfektno zdizajnirana. Že na začetku zaradi videza, ki ne ustreza pričakovanjem, zavržemo od trideset do štirideset odstotkov jabolk. Sem proti temu, mislim, da je vse najlepše, najbolj intenzivno in najbolj človeško zmeraj v nekem manku, v napaki, nedokončanosti, življenje je preprosto v konstantni premeni, spreminjanju, s svojimi predstavami želim ujeti ravno to nedokončanost, ljubim napako, zdrs, šum, ravno takrat se razpre – kot pravijo psihoanalitiki – možnost razlike. Tam in takrat se odpre možnost, ne spoznanja, ampak tega, da trenutni dražljaj morda odškrne neka vratca. Sem, torej, absolutno na strani nedokončanosti, napake, smradu, ne parfuma, preziram celofan, ljubim moč imaginacije, moč asociacije, ljubim aluzijo, ne maram iluzije, kaj šele celofanske iluzije.

V Beogradu ste rekli: »Živimo v nevarnih časih, ko mora gledališče obraniti položaj človeka, ki je nedoumljiv.« Kaj v boju za omenjeno nedoumljivost ostaja režiserjev posel?

Odpirati mora prostor, ustvarjati okoliščine, v katerih je lahko vsak od soustvarjalcev v stiku s samim seboj in z drugimi, da ga je manj sram samega sebe. Temu pravim ustvarjalna brezsramnost, seveda ne do drugega ali na njegov račun, ampak v smislu, da sem jaz v vseh svojih razsežnostih na razpolago drugim.