Vsak dan, ko imamo gledališče, je »ta veseli dan«

Idrijski gledališčniki ob 250. obletnici najstarejše gledališke stavbe na Slovenskem »praznujejo« z novo predstavo. Filmsko gledališče danes živi, a stavbo bi bilo treba prenoviti.
Fotografija: Predstava Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji  bo premierno uprizorjena v soboto. FOTO: Aleksander Blažica
Odpri galerijo
Predstava Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji  bo premierno uprizorjena v soboto. FOTO: Aleksander Blažica

Idrija - »Kaj takega se lahko primeri samo v Idriji!« je okrog leta 1770 vzkliknil cesarski uradnik z Dunaja, ko je zrl v gledališko stavbo na idrijskem placu. Ker je po gradnji bližnjega žitnega skladišča ostalo nekaj gradbenega materiala, so rudarji zgradili še gledališče. Stavba je do danes preživela dve vojni, potres, namero rušenja in požar. In obstala.

Teater je prinesel svež veter v rudarsko mesto. Po navedbah zgodovinskih virov je bila prva uprizoritev v slovenskem jeziku igra Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec, po letu 1889 pa je z ustanovitvijo Dramatičnega društva Idrija gledališče postalo slovensko. Zgradba je že takrat pričala o bogati in raznoliki kulturni dediščini v Idriji, in tako je še danes, čeprav je fasada skozi desetletja izgubila sijaj.

Poleg 250. obletnice prve gledališke stavbe na Slovenskem letos praznuje 130. jubilej tudi Dramatično društvo Idrija, ki po petnajstletnem premoru znova deluje in izstopa z Malo gledališko šolo, ki je z igralskim podmladkom skrbela, da idrijski odri niso bili prazni. Prav visoki obletnici sta bili povod za novo predstavo Ta veseli dan ali Kaj takega se lahko zgodi samo v Idriji, ki govori o zgodovini mesta in njegovi svetli kulturni tradiciji, hkrati pa bo spodbudila premislek o posodobitvi lokalnega gledališkega hrama.

Filmsko gledališče Idrija praznuje 250 let. FOTO: Vojko Rejc
Filmsko gledališče Idrija praznuje 250 let. FOTO: Vojko Rejc


Mala gledališka šola nadaljuje bogato tradicijo


Aktualnost uprizoritve temelji na dejstvu, da v mestu ni sodobne gledališke dvorane, predstave gostujejo v zastareli Rudniški dvorani, vse to ob ironičnem dejstvu, da je prav to mesto imelo prvo gledališko dvorano pri nas. Avtorji besedila so poleg igralcev pisatelj Aleš Čar, Ana Kržišnik Blažica, tudi mentorica Male gledališke šole, režiserka in dramaturginja, vse skupaj pa so naslonili na predlogo Antona Tomaža Linharta. Skozi fiktivne situacije, ki temeljijo na zgodovinskih dejstvih, bo uprizoritev parodično orisala zgodovino gledališke stavbe.



Neusahljiva želja po nastajanju novih predstav ter na drugi strani težave in skrbi z uprizarjanjem ter bojem za materialne pogoje, kažejo na aktualnost predstave, saj so se tako ustvarjalci kot igralci nekdaj spopadali s podobnimi problemi kot današnji kulturniki.

»Malo navzgor in malo navzdol, večino časa v boju za svoj jezik, vedno pa v boju za obstanek in dokazovanju lastne vrednosti in upravičenosti. Takšno je pač gledališče, takšno je pač življenje. Če ga jemljemo z malo humorja, kakršna je tudi jubilejna predstava, lahko rečemo, da je vsak dan, ko imamo gledališče, ta veseli dan,« je predstavi na pot zapisala Ana Kržišnik Blažica.

Po petnajstih letih je Dramatično društvo Idrija znova oživelo. FOTO: Aleksander Blažica
Po petnajstih letih je Dramatično društvo Idrija znova oživelo. FOTO: Aleksander Blažica


»Ne bomo zaostajali za Ljubljano«


Danes 250 let stara rumena baročna lepotica še vedno služi svojemu namenu. Leta 1952 je bila preurejena za kinomatografske predstave in predvsem zaradi Mestne knjižnice in čitalnice Idrija, ki je kot upravljavka oživila mestni kino, so stoli velikokrat zasedeni. Tim Božič, vodja Kinogledališča, je poudaril, da »smo v Idriji dali Ljubljani že leta 1770 vedeti, da s kulturno ponudbo ne bomo zaostajali, in tega se držimo«.

Stavba, ki je bila v temnejših letih med drugim zavetišče za gasilce in vojne ujetnike, danes tako ni zgolj okras na mestnem trgu. Zaradi častitljive starosti pa se bo treba hitro spoprijeti s temeljito obnovo, da bi obiskovalcem zagotovili več udobja. Predvsem pa si mesto s takšno kulturno tradicijo zasluži spodobno kulturno dvorano.

---
Avtorica je zaposlena v Delovnici.

Komentarji: