Zakonca, ki nista spregovorila štirinajst let

Po skoraj tridesetih letih se nocoj na oder ljubljanske Drame vrača igra Dušana Jovanovića Zid, jezero.

Objavljeno
06. oktober 2017 19.25
Ženja Leiler
Ženja Leiler

V sezoni 1988/1989 so na odru ljubljanske Drame krstno uprizorili kar tri izvirne slovenske drame prvoligaških avtorjev. To so bile Volčji čas ljubezni Rudija Šeliga, Zalezujoč Godota­ Draga Jančarja in Zid, jezero­ Dušana Jovanovića. Med njimi­ je s takratnimi nemirnimi časi demokratizacije slovenske družbe in razpada nekdanje države posredno korespondirala samo Šeligova drama.

Jančarjeva groteska, sloneča na Beckettovi tragikomični igri absurda, in Jovanovićeva žanrsko hibridna psihološka melodrama o dveh med sabo nepojmljivo sprtih zakoncih sta iz polja družbenega angažmaja, značilnega za oba avtorja, stopili v svet intimnih vprašanj. Še zlasti to velja za Zid, jezero, igro, ki se dogaja leta 1986, v realnem času, v hiši ob Blejskem jezeru, v kateri živita z zidom ločena zakonca ­Lidija in Rudi.

Drug z drugim nista spregovorila že štirinajst let, od usodnega dogodka pri sosedih. Zdaj o njem, vsak na svoji strani zidu in seveda vsak s svojo resnico, pripovedujeta – ona bivši sošolki, ki je prišla na obisk iz Avstralije, on prijatelju zdravniku. Gledalec spremlja dialoge simultano, saj si Lidija in Rudi ves čas segata v besedo, do klimaksa, v katerem po dolgih letih spet vzpostavita neposreden stik.

 

Radko Polič in Milena Zupančič v Jovanovićevi režiji krstne uprizoritve leta 1989.


Intimno in politično

Metaforo fizičnega zidu, ki ločuje zakonca, bi bilo februarja 1989, ko je Jovanovićeva igra doživela premiero (Jovanović je bil tudi režiser), gotovo mogoče brati tudi kot metaforo družbenih, ne le intimnih barier. V tem smislu je gotovo zanimivo, da takratna kritika ni omenila te možne plasti. Tako je, denimo, Delov kritik Andrej Inkret v navdušujoči oceni med drugim zapisal, da je glavna tema igre Zid, jezero »zapletena ljubezenska oziroma erotična 'patologija', kronana s katastrofo [...]. Hkrati je to seveda 'žanr' – nemara tako imenovana 'psihodrama', v kateri protagonista nenehno in povsem konkretno ('veristično'), z očitnim patosom in seveda z obojestranskim trpečim užitkom razkrivata svoje 'intimne' obsesije in analizirata svoje frustracije: igra o eksplicitni 'norosti', komponirana z elementi kriminalke in melodrame.«

Ob tem je Inkret opozoril, da Zid, jezero vzpostavi »svoj 'psihološki fenomen' kot sliko nekega kompletnega, paradigmatičnega življenja. Vzpostavi ga kot dramo, v kateri gre za prelomne ali vsaj mejne človeške stvari, ki jih z navadno pametjo in računom očitno ni mogoče obvladati,« zato je to po njegovem drama »izvirne, konstitutivne človeške 'norosti', postav­ljena v brez dvoma reprezentativno optiko seksualne in erotične 'čezmernosti'«.

Prava ljubezen ne izgine

Da drama Zid, jezero ni nastala z aluzijo na takratno družbenopolitično stvarnost, potrjuje tudi njen avtor. Na tiskovni konferenci ob predstavitvi uprizoritve je namreč na vprašanje, koliko je politično dogajanje pred tridesetimi leti vplivalo na pisanje te igre, odvrnil: »Seveda je bilo takrat težko živeti in ne vedeti, da državi grozi razpad, da se postavljajo bariere med narodi in bivšimi republikami in da se odnosi krhajo celo med prijatelji. Vse to sem seveda vedel, ampak na moje pisanje ni vplivalo.« Jovanović tako vztraja, da je to intimna ljubezenska drama dveh ljudi, ki živita v zakonu in se nenehno spopadata, pa vendarle tudi po ločitvi, čeprav ločena z zidom, ostaneta skupaj. »Nekako ne moreta pozabiti drug drugega in se imata še naprej rada. To je razmerje ljubezen-sovraštvo. Kolikor poznam ljudi, ki so se ločili – in ločitev je nekaj najbolj okrutnega, kar se lahko pripeti človeku –, na neki način pri njih izgubljena ljubezen nikoli ne umre.«

Drama enigme

Še ne štiridesetletni srbski režiser Miloš Lolić, ki ga je predlagal za režijo tokratne uprizoritve prav Jovanović, je priznal, da ob povabilu ni bil le počaščen, ampak tudi presenečen, kako da kljub dobremu vpogledu v nekdanjo jugoslovansko dramatiko in gledališče ne pozna te avtorjeve drame. A v tem morda ne bi smelo biti prav veliko presenečenja, saj je Zid, jezero, najbrž ena Jovanovićevih najboljših dram, bržkone tudi zaradi razpada države doživela komaj kakšno uprizoritev v nekdanjih jugoslovanskih republikah. V Sloveniji pa do danes nobene.

Večinoma v nemško govorečem prostoru delujoči režiser, ki je že znan ljubljanskemu občinstvu, saj je režiral tako v Drami, MGL kot Mini teatru, v nasprotju z avtorjem igre meni, da ima ta v ozadju tudi politično plast. Nikoli ni v prvem planu niti v tem, s čimer se igra ukvarja, »ampak jo občutite prek nekih nadrealnih detajlov, v ozadju, prek elementov zidu, razdvojenosti ter odnosa med moškim in žensko, postavljenega v okoliščine, ki onemogočajo ta odnos.« Skratka, za Lolića ima Jovanovićeva drama, če že ne politično, pa gotovo družbeno ozadje, ki je vplivalo na pisanje drame. Vendar to ni plast, ki jo bodo doživeli gledalci.

Saša Mihelčič, Polona Juh, Branko Šturbej in Saša Tabaković v Lolićevi uprizoritvi igre Zid, jezero. Foto: Peter Uhan


»Tisto, kar bodo doživeli gledalci, je predvsem odnos med moškim in žensko in vse, kar tak odnos lahko prinese.« Ob tem je režiser prepričan, da ne obstaja niti ena moderna melodrama, ki ne bi bila na neki ravni hkrati opozorilo skupnosti, pri čemer parafrazira nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja, češ da je ljubezen najboljše, najplodnejše in najučinkovitejše orodje družbene represije. »Zato bi lahko namesto o prikritem razrednem boju govorili o tem, kako je ta 'nadrealistično' destruktivni odnos med moškim in žensko v Jovanovićevi drami že politika sama po sebi.« Največja vrednost te drame je za Lolića, da je »dejansko neopisljiva. To je drama enigme, ki nima namena, da bi bila enosmerna, ki izziva in ne daje lahkih odgovorov«.

Forenzika ljubezni

Dramaturginjo uprizoritve Darjo Dominkuš je pri ponovnem branju Jovanovićeve drame najbolj presenetilo, »koliko stvari je vpisanih v to dramo. Hrvaški filozof Srećko Horvat, ki se ukvarja s fenomenom ljubezni, je zapisal, da takrat, ko neka ljubezen umre, tisti, ki jo je izgubil, začne s forenzičnim raziskovanjem preteklosti te ljubezni, saj skuša ugotoviti, kdaj se je usodno prelomila. V Jovanovićevi drami to počne Rudi.«

Druga forenzika v drami je po njenem forenzika zločina, ki je del predzgodbe in usodno vpliva na vse nadaljnje dogajanje. Tretja forenzika je forenzika koncepta ljubezni. »Igra se odvija leta 1972, se pravi v posthipijevskem času, ko je idealistično geslo make love, not war izgubljalo moč, pa naj je to bil intimen ali širši družbeni kontekst. Čez nekaj let se je pokazalo, da je svoboda, ki so jo zahtevale ideje tistega časa, zelo velika preizkušnja, obenem pa za človeka lahko tudi prekletstvo. Zid, jezero pokaže ravno to, kako so koncepti svobodne ljubezni, odkritosti in iskrenosti propadali in se sprevrgli v svoje nasprotje.«

Jovanović napovedal trilogijo

V tokratni uprizoritvi nastopajo Polona Juh (Lidija), Branko Šturbej (Rudi) ter Saša Mihelčič (Sošolka) in Saša Tabaković (Zdravnik). V prvi uprizoritvi so odigrali vloge Radko Polič, Milena Zupančič, Polona Vetrih in Aleš Valič. Nič čudnega, da se je okoli te igre spletla tudi nekakšna mitologija izliva Jovanovićeve življenjske faktografije v dramo.

Radko Polič, Aleš Valič, Milena Zupančič in Polona Vetrih v krstni uprizoritvi leta 1989.


»Rad bi opozoril na neko naključje,« je ob koncu predstavitve po­vzel Jovanović. »Pravzaprav ni čisto naključje, ampak je neka okoliščina, ki precej govori o mojem odnosu do tega teksta. Praktično sem ga nedavno predelal v neko drugo igro ... Boris, Milena, Rac je namreč nekakšna komična predelava drame Zid, jezero. Sicer enostavnejša, a vseeno se ukvarja z nekim nepozabnim odnosom dveh ljudi, se pravi Poliča in Zupančičeve, ki je pravzaprav centralna zgodba mojega življenja. Zdaj razmišljam, da bi naredil trilogijo in napisal še eno dramo. Že imam skico ... Domnevam, da mi bo tudi Lolićeva predstava dala neki nov material, da bom lažje zakorakal v to skrivnost. Dejansko to zgodbo čedalje bolj doživljam kot nekaj neprozornega. Gledam tega Raca in Mileno ... in ne morem verjeti – danes sta velika prijatelja. Včasih se kar bojim, da se bosta nazaj poročila ... No, s tem bi končal.«