Zaljubljen v svojo zvezdo

V Slovenskem mladinskem gledališču Baal Andreja Rozmana - Roze, epizodna drama v verzih po motivih Brechtovega prvenca.

Objavljeno
20. marec 2019 14.30
Posodobljeno
20. marec 2019 14.30
Eden in edini Baal Rozmanovega in Tauferjevega projekta je Ivan Godnič, ob njem vsak po več vlog igrajo Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga in Matija Vastl. Foto Marko Modic
Leta 1918 je Bertolt Brecht v pismu nekdanjemu sošolcu in sodelavcu Casparju Neherju zapisal: »Pišem komedijo: Baal žre, Baal pleše, Baal se spreminja! Hrček, velik senzualec, cepec, ki na nebu pušča maščobne odtise, blodnež z nemoralnim drobovjem.« Baal, kakor je bilo delo na koncu naslovljeno, je zmeraj izziv za vse na obeh straneh gledališke rampe.

Brechtov Baal je ideologija, drastična zgodba, ki komentira po njegovem mnenju katastrofalno stanje, v katerem se je znašel svet: v soju žarometov je nemoralni cinik, pohlepni, vase zagledani individualist, še več, skrajni sebičnež, nikdar nepotešeni erotoman, »asocialec v asocialni družbi«, ki pa nikdar ne izstopi iz družbe, tega niti ne zmore, pač vztraja v njej.

Brezbrižno brutalno izrablja ženske, konzumira in odvrže, uniči, z njimi je pohlepno obseden. Je tudi nenehni provokator, ki je zmožen vse okoli sebe privesti do roba, pravzaprav so vsa njegova dejanja na robu ali čez mejo, onkraj dobrega in zlega.

Baal je prva celovečerna Brechtova drama, napisal jo je pri dvajsetih, ko je bil študent.
Dramo je precej spreminjal, napisal je štiri različice.
Rozmanov Baal razkriva anomalije današnje Slovenije, in ne le Slovenije.
Večina igralcev ima po pet vlog, nekateri tudi po sedem.


Režiser Vito Taufer je ob napovedi zaradi bolezni v ansamblu prestavljene premiere (sprva je bila napovedana za 13. februar) povedal, da je za to, da se lahko kot umetnik dvigneš nad družbo, treba veliko narcisoidnosti. Po njegovem se je ta »kristusovska naloga popravljanja sveta« med umetniki v zadnjem času radikalizirala. A to, je poudaril, ni naloga umetnika.

Narcisoidnosti je Taufer dodal komplementaren fenomen, infantilnost. Baal kot zrel človek pri petdesetih ni sposoben prevzeti odgovornosti za svoje življenje, kar je tragika marsikaterega sodobnega človeka, je navrgel režiser.
 

Ko Brecht še ni bil Brecht


Po običajni razlagi je Baal prva celovečerna Brechtova drama, napisana pa je kot protidrama, antiteza oziroma parodija ekspresionistične drame kasneje slavljenega nacističnega dramatika Hannsa Johsta Der Einsame: ein Menschenuntergang (Osamljeni: Propad človeka) iz leta 1917, v katerem si da avtor opraviti s klišejem o nerazumljenem umetniku kot uporniku proti uveljavljenim družbenim normam.

S komadom, ki ga je dvajsetletni Brecht napisal, kot je nekdo nekoč zapisal, ko Brecht še ni bil Brecht, torej še ne marksist ne ustanovitelj epskega gledališča, avtor dolgo ni bil zadovoljen, med letoma 1918 in 1925 je napisal štiri različice, najprej spomladi 1918 Urbaal, potem »dramsko biografijo« pasivnega genija, kasneje prvi uresničeni primerek epskega gledališča, pa leta 1925 četrto, dolgo po tem, šele leta 1954, še zadnjo, peto. Nekaj jih je sam režiral, vsakokrat drugače (prva produkcija je bila leta 1923 v Leipzigu).

Andrej Rozman - Roza je, kot je povedal dramaturg iz zagrebškega gledališča Gavella Dubravko Mihanović, delo, ki ga je Brecht ustvaril kot protidramo, znova napisal kot prodramo in z Brechtom stopil v zaigran dialog. Baal po dramaturgovih besedah »prevzema dramske osebe, odnose, situacije in celo misli iz Brechtove drame ter jih umešča v naš čas in okolje. Tako smo dobili besedilo, ki ga beremo ­zrcalno z Brechtovim, hkrati pa je to avtentično, jezikovno virtuozno gradivo, v katerem lahko ­uživamo.«
 

Svoboda, zapletena stvar


image
Andrej Rozman Roza: »Če se kot Brecht pri svojih šestnajstih znajdeš v svetovni vojni, gledaš na umetnost in njeno vlogo v svetu drugače, kot če se tako kot jaz rodiš deset let po koncu krvave morije.«
Foto Jože Suhadolnik
Andrej Rozman - Roza o svojem Baalu pravi, da je Brechtovega najprej doživel kot egocentričnega umetnika oziroma sociopatskega egoističnega cinika, pozneje pa ga sprejel v njegovi simpatičnosti in velikem umetniškem duhu. »Če se kot Brecht pri svojih šestnajstih znajdeš v svetovni vojni, gledaš na umetnost in njeno vlogo v svetu drugače, kot če se tako kot jaz rodiš deset let po koncu krvave morije. Sem generacija, ki se je trudila uživati svobodo in osvobajati družbo resnobne maske prazne samopomembnosti.«

Po tistem, ko je Baala našel tudi v sebi, a ga ni zmogel ali upal živeti, in ko so v njegovo bližino prišle krute vojne, je dodal Rozman, se je Baal v njem »pritajil in se dela, da ga ni več. Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je sebično divjo zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in da nas spomni, kako zapletena stvar je svoboda.«
 

Fašistoidni domoljubi, župniki pedofili in drugi


Rozmanov Baal, je v dramaturški razčlembi poudaril Mihanović, cinični infantilnež, narcis 21. stoletja, »osvobojen revolucionarnega naboja svojega sto let starejšega predhodnika, tava po sodobnem svetu, Rozman pa njegovo tavanje uporabi za to, da bi odkril vrsto anomalij današnje Slovenije, in ne samo Slovenije.

Tako se pred nami epizodno nizajo neskrupulozni poslovni ljudje, blazirani konservativni akademiki, psevdoliberalci, fašistoidni domoljubi, dilerji, švercarji z imigranti in prostitutkami, župniki pedofili, lokalni frajerji, pripravljeni navaliti na begunce, ki so se pojavili 'na njihovi strani meje' ...«

Brechtovo besedilo predvideva vrsto vlog, zato je za produkcije Baala običajno, da jih posamezni igralci prevzamejo po več. Eden in edini Baal Rozmanovega in Tauferjevega projekta je Ivan Godnič, ob njem pa v predstavi igrajo Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga in Matija Vastl, večina jih ima po pet vlog, nekateri tudi po sedem.

Za živo glasbo Aleksandra Pešuta - Schatzija bo na predstavah skrbel Vasko Atanasovski trio (Vasko Atanasovski, vokal, saksofon, flavta, Dejan Lapanja, kitara, Marjan Stanič, bobni, tolkala), pesem Prerojenje Srečka Kosovela pa je uglasbil Jure Ivanušič.

Scenografijo podpisuje Zora Stančič, ki je v minimalistično sceno vnesla svoje grafike, kostumografijo Barbara Stupica, animacije so delo Andreja Kamnika, koreografinja predstave je Natalija Manojlović Varga.