Zamah s čarobno paličico in svet je lepši

Abrakadabra ... zamah s čarobno paličico, ščepec čarobnega prahu in že vstopiš v tuj, nepoznan, vznemirljiv svet ... piše v programski knjižici Mojca­ Jan Zoran iz Slovenskega gledališkega inštituta, ki je poleg LGL in Cankarjevega doma soorganizator festivala Zlata paličica.­ To je bienalna prireditev, na kateri so zbrane najboljše predstave uprizoritvenih ­umetnosti za otroke.

Program od ponedeljka do sobote poteka na odrih Lutkovnega gledališča, Cankarjevega doma in Šentjakobskega gledališča, obsega pa 20 predstav, ki jih je izmed 51 prijavljenih izbrala strokovna komisija: dramaturginja Petra Pogorevc, razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek in pedagoginja Bruna Antauer. Kot je vidno iz sestave žirije, so svoj izbor utemeljevale na presečišču med razvojno psihologijo, gledališčem in pedagogiko. Predstave so nastale v obdobju od 31. marca 2013 do 31. marca 2015.

Zvrstna raznolikost

Festival je zvrstno odprt in razpon raznolikosti predstav je velik. V njem najdemo plesno produkcijo Juri Muri v Afriki pleše (režija Ivana Djilas, Plesni Teater Ljubljana), pa lutkovno zazibanko Lučka, grah in pero (režija Katja Povše, LGL), pravljični muzikal Čarovnik iz Oza (režija Miha Golob, SNG Nova Gorica) ... Široka žanrska opredelitev festivala kaže na trend brisanja meja med žanri in zvrstmi, pravi Uroš Korenčan.

Da razmerje med dramskimi in lutkovnimi uprizoritvami že dolgo ni več črno-belo ter da obstaja veliko uprizoritev, v katerih so prepleteni elementi dramske igre in lutkovne animacije, pa tudi plesa, glasbe in še česa, opozarjajo tudi selektorice. Predstava Vsi junaki zbrani (režija Branko Potočan, SMG) je denimo gibalno gledališče, Račka, Smrt in tulipan (Fabrizio Montecchi, LGL) senčna ­predstava itd.

Starostna struktura predstav

Program festivala je sestavljen tako, da nagovarja vse starostne skupine, je pa očitno, da so od 20 predstav samo tri namenjene gledalcem, starejšim od 11 let. Produkcije za najstniško občinstvo ni, ker se šole vse redkeje odločajo peljati šolarje zadnjega triletja v gledališče, pravi Korenčan. Ljubica Marjanovič Umek meni, da je največ predstav namenjenih otrokom od tretjega do šestega leta in mlajšim šolarjem, premalo predstav pa je namenjenih dve- ali triletnim malčkom in mladostnikom od 10. do 15. leta.

Središča ustvarjalnosti za mlade

Uprizoritve so nastajale v različnih produkcijskih okoljih: od javnih zavodov, ki so zavezani skoraj izključno otroškemu občinstvu, do repertoarnih gledališč za odrasle, kjer uprizoritve za otroke zavzemajo manjši del ponudbe, ter zavodov in društev iz nevladnega in zasebnega sektorja, opozarja Petra Pogorevc. Direktor LGL Uroš Korenčan pravi, da sta najbolj prisotni gledališči v programu Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor, kar očitno pomeni, da se v teh dveh gledališčih najbolj posvečajo mladim gledalcem.

Široka avtorska paleta

O izstopajočih avtorskih imenih ne govorijo niti članice strokovne komisije niti Uroš Korenčan. Navajajo pa bolj posplošene ugotovitve. Uroš Korenčan denimo ugotavlja, da je pahljača avtorjev precej heterogena, selektorica Petra Pogorevc pa, da so to avtorji različnih profilov in generacij, da nekateri prihajajo iz tujine in da so se določenih predstav režijsko lotili igralke in igralci.

Od priznanih lutkarjev sta tu Matija Solce s predstavo Turlututu (LGL), Silvan Omerzu s predstavo Zlata ptica (Lutkovno gledališče Maribor), od priznanih režiserjev, ki občasno gostujejo v mladinski ustvarjalnosti, so tu Vinko Möderndorfer s predstavo Odvratne rime (LGL), Jaka Ivanc z Zverjascem (LGL), Ivana Djilas s predstavo Juri Muri v Afriki pleše (Plesni teater Ljubljana), od gostov iz tujine omenimo Ulrike Quade iz Amsterdama s predstavo Krabat (koprodukcija z LGL in Umetniškim društvom Konj), Italijana Fabrizia Montecchija s senčno predstavo Račka, Smrt in tulipan (LGL), madžarsko režiserko Agnes Kuthy s predstavo Kako ujeti zvezdo (Mini teater ­Ljubljana).

Adaptacije literarnih del

Opazne so pogoste adaptacije literarnih del: predstava Lučka, grah in pero je nastala po motivih Hansa Christiana Andersena Kraljična na zrnu graha, Juri Muri v Afriki pleše po knjigi Toneta Pavčka, Zverjasec po slikanici Julie Donaldson, Zlata ptica po motivih ljudske pravljice, Pedenjped po Grafenauerjevi knjigi, Guliverjeva potovanja po knjigi Jonathana Swifta, Pajac in punčka po knjigi Kajetana Koviča, Alica v Čudežni deželi po knjigi Lewisa Carrolla, Emil in detektivi po knjigi Ericha Kästnerja, Odvratne rime po pesniškem besedilu Roalda Dahla, Čarovnik iz Oza po besedilu Lymana Franka Bauma ... Uroš Korenčan pravi, da gledališka produkcija z uporabo znanih knjižnih naslovov koketira z gledalci. Sicer pa po njegovem to ni parazitiranje gledališča na literaturi, temveč prepletanje gledališke ponudbe s projekti bralne kulture.

Petra Pogorevc ugotavlja, da znani naslovi pritegnejo radovednost in pozornost, toda sami po sebi niso dovolj. Treba se je premišljeno lotiti njihovega uprizarjanja pa tudi parafraziranja, reinterpretiranja in posodabljanja znanih in kanoniziranih vsebin, kar so mnogi ustvarjalci tudi storili. Izvirna dramska dela so redkejša. Tako je denimo delo Vsi junaki zbrani ­Drage Potočnjak.

Tematsko so predstave raznolike, govorijo pa o odkrivanju domišljijskih svetov, premagovanju vseh vrst strahov, vrednotah prijateljstva in sodelovanja, sprejemanju drugačnosti, pravi Petra Pogorevc. Korenčan dodaja, da predstave nihajo od abstraktnih, ki so namenjene spodbujanju domišljije in prvemu stiku najmlajših z gledališčem, do takih z resnimi temami, s katerimi poskušajo gledališča pomagati staršem pri soočanju mladih s kruto realnostjo (smrt, ločitev itd.).

Kaj so dobre predstave za otroke

Gledališka kritičarka Zala Dobov­šek, moderatorka okrogle mize Kako prepoznamo dobro predstavo za otroke in mlade?, meni, da preprostega recepta, kako ustvariti dobro predstavo, ni. »Vsi, ki ustvarjamo v gledališču, vemo, kako pomemben dejavnik je senzibilen notranji vzgib sodelujočih pri predstavi, ki naj bi pristopili k delu profesionalno in odgovorno – predvsem pa naj bi verjeli, da počnejo nekaj, kar je pomembno za otroka.

Dobra otroška gledališka predstava naj bi gledalca sicer speljala v prostor iluzije/imaginacije, a pri tem nujno in pazljivo ostajala pozorna tudi na otrokovo razumsko plat dojemanja odrskega dogajanja. In sploh ni nujno, da imamo predstave s sklenjenimi dogodki, ravno nasprotno; dobra predstava vzpostavi interes za nadaljnje razi­skovanje, iskanje kontekstov (povezav z literaturo, filmi, stripi, glasbo ...) in zanimive debate. Režijski pristop zahteva veliko posluha in občutka, kako se približati sodobnim otrokom, a vendar ne za vsako ceno 'podleči' njihovim željam in pričakovanjem.«

Recept Uroša Korenčana za dobro predstavo je kratek: »Iskren pristop, ustvarjalci ne smejo podcenjevati otroškega oziroma mladinskega občinstva.« Ljubica Marjanovič Umek pa meni takole: »Dobra predstava je tista, ki se 'dotakne' otrokovih čustev, njihovega razmišljanja, razumevanja socialnih odnosov, sproži domišljijo in ustvarjalnost.«

Uroš Korenčan je opozoril, da je razprava za strokovno mizo prinesla ugotovitev, da je interdisciplinarni pristop k vrednotenju produkcije za otroke in mlade nujen, še posebej, če hočemo večjo vključenost šolskega resorja. Srednjeročni cilj je nacionalno urejanje dostopnosti do kakovostnega gledališča (subvencije prevozov, gostovalna mreža v Sloveniji) za vse slovenske otroke.

Potrebno bo tudi spodbujanje v smeri vključevanja gledaliških vsebin v šolski program zadnjega triletja in srednjih šol, kjer je zaznati manjši obseg produkcije, ki je posledica manjše odzivnosti šol. »Zdi se, da je pred Zlato paličico, ki prerašča koncept festivala in postaja inštitut kulturno-umetnostne vzgoje na področju gledališča, veliko izzivov,« ugotavlja Korenčan.