Zbogom, trnovski kulturni center!

Vito Rožej verjame v kontinuirano delovanje kulturnih institucij. S prodajo stavbe na ­Karunovi 14, kjer trenutno deluje društvo, ki ga vodi, bo program Kuda precej okrnjen, prav tako je vprašljiva prihodnost Trnfesta. Kakšne sledi je to društvo in prostor pustilo v preteklosti in kaj bo z njim v prihodnje?

Če se ozreva v 22-letno zgodovino­ Trnfesta in precej daljšo zgodovino hiše in društva Kud France Prešeren v Trnovem, nekakšnega trnovskega kulturnega centra, me zanima, kaj Kud skupaj s festivalom pravzaprav pomeni za naš prostor?

Trnfest je nastal kot posledica mrtvila po osamosvojitvi, ko je bila na Hrvaškem še vojna in je precej ljudi ostalo doma. Potreba po poletnih dogodkih in druženju v Ljubljani je bila močna. Kud France­ Prešeren je s Trnfestom postal avgustovski prostor druženja. Na začetku devetdesetih ni bilo veliko­ tovrstnih prostorov, kot so se vzpostavili kasneje na Metelkovi, v Rogu ali Kinu Šiška. Kreativne energije so se konec osemdesetih našle tu, v Kudu.

Lahko naštevamo: Andrej Rozman­ - Roza ...

Tako je, pa tudi gledališče Ane Monro, PPF – Podjetje za proizvodnjo fikcije, cikel predavanj Vesela znanost s številnimi danes in tedaj izjemno cenjenimi predavatelji, projekta Želve in Pregnanci, skupina Luft ... Nekateri umetniki in projekti še delujejo, denimo Jani Kovačič, Irena Rajh Kunaver, omenjeni Rozman - Roza ...

Kateri so bili pomembni mejniki na Trnfestu?

Festival je postopoma dobil obliko, kot jo poznamo danes, ko ponuja dogodke vsak dan. Od nekdaj je bil za obiskovalce brezplačen, kar se mi zdi pomembno. Kasneje, leta 2000, se je festivalu pridružila še Emonska promenada kot otroški, družinski del festivala. Bili so časi, ko so se na Trnfestu pojavila imena, ki so privabila toliko ljudi, da je bilo to moteče za okolico. Bralci Dela se spomnijo, da smo imeli tedaj težave s sosedi, čeprav je vsaj v zadnjih letih lokalna skupnost dobro sprejela Trnfest. Tudi sami smo tedaj ubrali strategijo, da bomo povabili na festival izvajalce, ki so zanimivi za toliko obiskovalcev, kolikor jih ta prostor prenese.

V Kudu France Prešeren se tudi med letom odvija vrsta ­dejavnosti.

V okviru Kuda še vedno deluje Ljud­mila, multimedijski laboratorij, ki je bil podstat za tedaj vzpostavljajočo se intermedijsko sceno, na naših strežnikih še vedno deluje kup nevladnih organizacij, kulturnih zavodov itd. Mislim pa, da je Kud v zadnjih dvajsetih letih postal znan predvsem po gledališču, še najbolj improvizacijskem, kabarejskem, komičnem itd. Tudi sam sem prišel v Kud zaradi impro gledališča. Tu se je začelo in se razpaslo tudi drugod z vsemi možnimi različicami stand up ­komedije.

Trenutna situacija ni rožnata. Zaradi dolgov prodajate nepremičnino na Karunovi 14. Kje vidite rešitev, kakšne so možnosti?

V dvajsetih letih je Kud za program v javnem interesu dobival podporo mesta in države. Nekaj časa je dobival tudi sredstva za vzdrževanje hiše, potem se je zakonodaja spremenila in onemogočila, da bi z javnim denarjem vlagali v zasebne stavbe. Sami s prejetimi sredstvi ne moremo vzdrževati hiše. Zdi se, da je Kud postal nekaj samoumevnega. Morda pa so časi taki, da je tovrstna ustanova luksuz, da si ga Ljubljana in Slovenija ne moreta več privoščiti.

Torej je vzdrževanje hiše finančno najbolj prizadelo vaše društvo?

Nikoli nismo krčili programa, na Trnfestu tudi nismo zaračunavali vstopnine, na leto smo organizirali 450 dogodkov. Hočem reči, da se nam – ne glede na vse – zdi pomembno, da se kulturni program v društvu odvija vse leto. Vsako leto imamo razpis, ljudje se prijavljajo nanj in če za projekt ne prejmejo javnih sredstev, jim včasih, kadar lahko, priskočimo na pomoč. Takšen je bil primer Muanisa Sinanovića, ki smo mu izdali knjigo Štafeta okoli mestne smreke, ki je bila kasneje razglašena za literarni prvenec leta. Za njegovo drugo knjigo smo pridobili sredstva Javne­ agencije za knjigo. Če strnem, program smo pogosto izvajali na lastno škodo. Zdaj so časi tudi za naše upnike taki, da hočejo imeti stvari poplačane in dolga ni mogoče odložiti za pol leta. Trenutno smo na točki, ko lahko vse stvari izpeljemo tako, da bomo vsi zadovoljni in nikomur ničesar dolžni. Odločili smo se, da bomo s tem Zadnjim Trnfestom? ustavili konje. Še se bomo prijavljali na razpise, a zgolj s sredstvi za projekte bi težko obdržali hišo odprto vse leto.

Trenutno je torej težko ­napovedati – karkoli?

Vemo, da bomo morali radikalno okrniti program. Upam, da bomo našli kupca, ki bi z nami bodisi delil nepremičnino bodisi kot lastnik nepremičnine v njej ohranil kulturno dejavnost. Upam, da bosta mesto in država našla način, da bosta z javno-zasebnim partnerstvom obdržala Kud odprt. Interes za to je izražen, možnosti pa so omejene. Poleg tega naši kapitalisti nimajo kakšnega večjega interesa za kulturo, navadno traja dve ali tri generacije, da začnejo investirati v kulturo. Pri nas tovrstnih mecenov ni. Ko je Kud začel delovati, je bilo pomembno, da ga je podpirala Soroševa fundacija in ko je Soroš zapustil Slovenijo, se je minus večal.

Je k temu dodatno prispevala kriza?

Roko na srce smo imeli probleme že prej. Naš program ni bil rentabilen, če naj se tako izrazim. Kot rečeno, je Kud v času svojega vznika konec osemdesetih let 'ukradel' del občinstva Škucu. Ko so nastali prostori druženja na Metelkovi, v Rogu itd., pa so ti dobili del Kudovih obiskovalcev.

Kaj bo po vašem ključna posledica­ tega, da društvo izgublja prostore in da Trnfesta ne bo več?

V dvajsetih letih let smo se navadili, da stvari rastejo tudi na polju mladinske kulture, kjer je Kud gotovo eden prvih tovrstnih centrov. Deli programa, ki ga producira naše društvo, bodo prav gotovo našli svoj prostor in bodo nastajali še naprej. Kar zadeva Kud kot prostor druženja, situacija mogoče bolj vzbuja skrb. Marsikaterega kulturnega prostora se drži stigma marginalnosti, zato nekdo, ki ima predsodke, noče zahajati tja.

Kud je bil v tem smislu mainstreamovski prostor, odprt za različne dogodke in obiskovalce. Lahko smo gostili koncert death metala in v istem prostoru čez en teden oratorij trnovske župnije. Smo lokalno društvo in s sosedi dobro sodelujemo. Tudi nadškof Stres je imel predavanje pri nas ... Kje bo zdaj takšen prostor v Ljubljani, ne vem. Ljubljana sicer ima precej prijetnih scen: Španski borci, Kino Šiška itd., a brez Kuda ne bo več ista, kot je bila.

Zdi se, da bo za večino praznina najbolj zazevala, če poleti ne bo več Trnfesta.

Tu bi rad poudaril, da organizirati, izpeljati festival ni najtežji posel in se društvu tudi bolj splača. A kleč ni v tem, da se en mesec nekje nekaj dogaja. Mislim, da se morajo kulturni dogodki in projekti kontinuirano odvijati vseskozi, da morajo prostori, namenjeni kulturnim prireditvam, ostati odprti vse leto. To je veliko težje kot ustvariti festival.