Tiskane izdaje
Kot je komisija zapisala v utemeljitvi nagrad za igralske dosežke v slovenskem poklicnem gledališču, je Arna Hadžialjević svojo Emmo Bovary zastavila kot krhko, pa vendar tudi pretkano zakonsko ženo, polno neutolažljivega hrepenenja in dolgočasja. »Vidimo kako pripravlja ture in avanture - med sanjarjenjem o Odrešeniku v samostanu in potem branjem o vitezih na konjih. Arna ustvari Emmo, ki se iz hahljave in neizkušene deklice s satiričnim podtonom, ki se z veseljem strinja z avtoriteto, postopoma prelevi v žensko nezmožno nadzorovanja lastnih čustev in hotenj. Igralka natančno vodi svoj lik od provincialne fatalke in krhke sentimentalke do razočarane žene, ki v svojem neznosnem življenju vidi smrt kot edino rešitev.«
Za Aljaža Jovanovića pa je komisija zapisala, da v Čarobni gori prevzame zahtevno in kompleksno glavno vlogo mladega inženirja Hansa Castopa in prepričljivo pelje nosilno idejo uprizoritve dramatizacije Mannovega romana. »Lik je zasnoval z glasovno premestitvijo v višje registre in z neomadeževano svežino doraščajočega moškega, ki subtilno opazuje tako svoj notranji kot tudi zunanji svet. Osnovne note njegove vloge izkazujejo luciden vpogled v psihologijo mladega, razmišljajočega človeka, ki vstopa v družbo, zastrupljeno s cinizmom in prežvečenim sarkazmom. Jovanovićev svež pristop k vlogi in celostna igralska transformacija poskrbita, da Hans Castorp kljub časovni odmaknjenosti Mannove mojstrovine spregovori kot glas današnje generacije mladih, ki so odraščali v podobno zaostrenih okoliščinah kot so bile v času Mannovega premišljevanja in ustvarjanja Čarobne gore.«
Nagrado za igralske dosežke v slovenskem ljubiteljskem gledališču je prejel Nejc Jezernik, ki je od leta 2013 aktivni član igralskega ansambla Kulturno-umetniškega društva Zarja Trnovlje Celje. Komisija je zapisala, da je »že pri kreaciji vlog v sodobni burki Milana Jesiha Triko je pokazal pokazal široke igralske sposobnosti, tako v smislu gradnje gledališkega lika in sposobnosti njegove kompozicije v kontekst predstave. Še bolj pa je svojo kreativnost razvil v uprizoritvi sodobne drame Blazinec, kjer je oblikoval lik Michala, rahlo zaostalega brata pisatelja Katuriana. Študija vloge se je lotil izjemno premišljeno, temeljito in postopoma, zavedajoč se, da hodi po tankem robu. Tako je nastal pretresljiv lik rahlo retardiranega posameznika, ki zaradi svoje posebnosti še toliko bolj intenzivno doživlja tesnobnosti in stiske današnje stvarnosti.«
Nagrado za študenta dramske igre pa je komisija podelila Maši Grošelj, ker je z vlogo Gospe Smith v Plešasti pevki avtorja Eugena Ionesca in v režiji Nine Ramšak ustvarila v vseh pogledih izvrstno in presenetljivo inovativno igralsko kreacijo. »Njen dosežek izhaja na eni strani iz svežega razumevanja gledališča absurda in njegove funkcije v sodobnem svetu; hkrati pa je v svoji vlogi od začetka do konca študiozna, natančna in duhovita. Njena figura ves čas hodi po tankem robu med smešnim in resnim; Ionescovo tragiko govora in nezmožnost komunikacije nepopustljivo artikulira v vsej svoji komični brezupnosti. Gospa Smith v izvedbi Maše Grošelj je tako hkrati komična in tragična figura, do konca ujeta v bolečo odsotnost smisla in predvsem gluho samoto, ki jo zgolj na videz blažijo vsakdanji družbeni in družabni rituali.«
