Performans Ane Čigon: Drage dame, hvala

Ana Čigon, po izobrazbi slikarka, ki intermedijska znanja in izkušnje pridobiva na rezidencah in univerzah v Evropi in ZDA, se je svojim predhodnicam poklonila s polurnim performansom Drage dame, hvala, v katerem je imena in priimke umetnic vpisovala v mrežo, ­prvenstveno stkano iz imen ­moških kolegov.
Objavljeno
28. januar 2011 13.39
Mojca Kumerdej, kultura
Mojca Kumerdej, kultura
Gre za hommage kolegicam, ki so se v bližnji in še toliko bojeviteje v daljni preteklosti v nekdaj izrazito moškem fevdu uveljavile kljub preprekam; in to ne le zunanjim, ampak tudi lastnim, z vzgojo in s kulturo vsajenim notranjim preprekam, od dvomov v moč svoje ustvarjalnosti in strahu pred vstopom v javnost do poguma braniti svoj življenjski slog. V tem smislu polurni performans Drage dame, hvala brez poznavanja ključne prvine tega dogodka, ki na prvi pogled ni opazna, deluje ­preverjeno korektno.

Umetničino (Ana Čigon) izgovarjanje in zapisovanje imen na Kapeličina tla je bilo prek sistema vmesnikov povezano s projekcijo na platno v apsidi: perfomerka je imela na glavi pritrjeno brezžično kamero, ki je med akcijo snemala njen obraz, na platno projiciran tako, da se je postopoma in sorazmerno osvetljeval na mestih, kjer se je osvetlilo izgovorjeno ime. Podatke o premikih pišoče umetničine roke je prenašal senzor gibanja, nameščen v posebni rokavici (soft circuit) in povezan z mikrokontrolerjem, ta pa je podatke brezžično posredoval svetlobnemu regulatorju, ki je sorazmerno z gibanjem roke in s številom izpisanih imen povečeval količino svetlobe.

S sicer domiselno uporabljenim odprtokodnim sistemom in z njegovo programsko nadgradnjo ­(programiranje sistema in tehnološka podpora je delo Vasje Progarja) avtorica na izvedbeni ravni ni ustvarila kakega vsebinskega presežka. V performansu je namreč bolj kot brezžična tehnika zanimiva avtoričina mnemo tehnika, ki na prvi pogled, brez dodatne informacije, ni opazna, saj opazovalec lahko napačno domneva, da na glavo pritrjeni nastavek s kamero vsebuje drobcene slušalke, prek katerih perfomerka imena posluša in jih nato zgolj ponavlja. To ne drži, Ana Čigon si je namreč 126 imen in priimkov ustvarjalk – in to ne le govorno, ampak tudi njihov pravilni zapis – zapomnila po določenem sistemu, ne da bi katero od njih pomotoma ponovila. In prav ta raven vpisa imen umetnic v avtoričin spomin, ki se je med akcijo manifestirala na tleh in v projekciji, je najbolj subtilen in avtorski del zahvale »dragim damam«.