Tiskane izdaje
Kavarna SEM ni ravno delovna soba, je pa najbolj priljubljen prostor za sestanke pisatelja in režiserja mlajše generacije Gorana Vojnovića (1980), ki je za prvenec Čefurji raus!, bil je osemkrat ponatisnjen in prodan v 15.000 izvodih, prejel nagrado Prešernovega sklada in Delovega kresnika za najboljši roman leta 2008. Ker nas v intimnost svojega doma in delovnih prostorov ni želel spustiti, ker varuje zasebnost
(kar razumemo), smo (namesto o knjigah na polici in slikah na steni) poklepetali o tem, kako po tolikšnem uspehu prvenca sploh pisati dalje.
»Najbolje bi bilo kar takoj preiti na tretji roman,« je v svoji priljubljeni kavarni neobremenjeno pripovedoval o sindromu druge knjige in velikih pričakovanjih, ki so se nanj zgrnila po bleščečem začetku, »toda prešel sem ga že
s filmskim celovečernim prvencem Piran – Pirano.« Nastajal je štiri leta in čeprav je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel tri vesne (za scenarij, za najboljšo žensko glavno vlogo in za montažo), mu kritika ni prizanašala. Pričakovanja so bila prevelika.
Vojnović, ki je po izobrazbi diplomant filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT in je še med študijem posnel dva mednarodno nagrajena kratka filma (Fužine zakon in Sezona 90/91) ter po študiju še dva (leta 2006 kratki film Moj sin, seksualni manijak in leta 2008 igrani film Kitajci prihajajo) ter svojim filmskim podvigom dodal scenarij (Sretan put), v kulturni prostor ni vstopil s filmskim prvencem.
Leta 2008 se mu je zgodil roman, knjižna uspešnica Čefurji raus!, ki je pobrala vse prestižne nagrade ter mu kot kolumnistu odprla vrata v dnevno časopisje. »Zaradi rednih kolumen sem neprestano v pogonu,« pravi. »Ko odprem računalnik, ekran ni dolgo prazen. Začnem pisati in pišem, dokler nekaj ne nastane. Pri računalniku je prednost ta, da se lahko besedilo prestavlja in sestav-lja.« Pravi, da briše z lahkoto in ko izbere najboljši material, ga razvrsti v zaporedje kot pri filmski montaži. »Ko je zgodba že napisana, vidim, kaj ji manjka, kaj je preveč in česa premalo, kaj mora ostati in kaj je treba izbrisati, česa ni in kaj je treba dopisati. Nobena moja beseda ni dokončna in nimam sentimentalnih vzgibov do lastnega pisanja.«
Naslednji roman že nastaja, vendar zaradi lanskoletnega filmskega prvenca, njegovega drugega polnokrvnega, kompleksnega avtorskega izdelka, pritiska pričakovanj ne čuti več. Svojih naslednjih izdelkov ne bo meril s Čefurji in tudi napisal jih ne bo v istem stilu le zato, da bi nadaljeval s formulo, ki mu je prinesla uspeh. Od literature ne živi in jo piše zaradi drugih vzgibov. Končuje roman, ki je drugačen tako po tematiki kot po načinu pisanja in ne misli, da bo prodan v 15.000 izvodih in prevajan v druge jezike. Rad ima zgodbe, ki imajo klasičen dramaturški lok, in če ugotovi, da kje zgodba šepa, prizore napiše na novo ali celo v kratko zgodbo naknadno vnese nov lik. Liki so mešanica realnih in fiktivnih oseb, da se vanje lažje vživi, vsi pa so zelo zgovorni.
Če drugi avtorji pogosto pustijo, da jih potegne v zgodbo, mora on vedeti, kam gre. V pisanju je humoren, v pripovedovanju lahkoten in v besednjaku sočen, iz vsakdanjega življenja, ki je po vzdušju lahko popolnoma drugačno od romanesknega, pa odide v zgodbo tako, da pusti, da »ga sama potegne, kot pri igralcih, ki morajo – ne glede na to, kaj se jim dogaja v življenju – zvečer odigrati komedijo, biti zabavni ali se vživeti v kakšen lik, ki je v popolnoma drugačnem čustvenem stanju od njihovega«. Včasih je to težko, zato tudi po eno uro prebira ali popravlja tisto, kar je že napisal, da se vživi in dobi zagon. »In ko se zatakne, si je treba odpočiti ali delati nekaj drugega, pustiti in nadaljevati naslednji dan.« Ne verjame namreč, da lahko pod pritiskom nastajajo najboljša besedila, verjame pa, da je treba delati. »Nisem tisti, ki čaka na navdih. Treba se je usesti pred računalnik in začeti. Četudi na koncu pisanja ugotovim, da sem zašel, vsaj vem, da ta pot ni bila prava.« Kavarna etnografskega muzeja na Metelkovi v Ljubljani ni ravno Vojnovićeva delovna soba, je pa prostor, kjer se najraje sestaja z ljudmi
