Tiskane izdaje
Avtor Ivan Peternelj jo je sestavil iz drobcev dveh Pasolinijevih posthumno izdanih kratkih romanov Nečistovanja in Amado Mio (v prevodu Milana Štefeta). Vanj je ujel ljubezen med Pasolinijem (Ivan Peternelj) in mladima učencema. Pasolini se v Furlaniji tik pred koncem II. svetovne vojne ukvarja s poučevanjem in tam ob svojima petnajstletnima učencema začne odkrivati svojo homoerotično strast. Oba Pasolinijeva ljubimca, mlada Nizjutija in Bruna, ter prijateljico Dino, (ki jo je navdihnila Pina Kalč, slovenska violinistka, nesmrtno zaljubljena v Pasolinija) je z izjemno subtilnostjo utelesil mladi igralec Blaž Šef.
Do zadnjega, stotega sedeža polna dvorana Umetniške Akademije v središču Santiaga je dihala z igralcema na odru; občinstvo je najbolj vzvalovalo ob prizoru simboličnega križanja dečka, ki mu sledi ena ganljivejših gledaliških postavitev Pieta: deček v naročju na Pasolinijeve prsi s krvjo nariše petokrako zvezdo, se primakne in začne piti. Nato se obrne k občinstvu s krvavimi ustnicami. To je izjemna alegorija tudi za intelektualno elito Latinske Amerike, ki se je v burni novejši zgodovini gibala na osi marksizem-katolicizem. "S tem prizorom sem hotel ujeti njegovo dvojno naravo, bil je marksist, ki je verjel v socialistično idejo, in bil je človek, ki se je intimno ukvarjal z Bogom. Tudi v Italiji je Pasolini še vedno črna lisa, ne morejo ga nikamor umestiti; lastijo si ga tako katoliki kot komunisti," pravi Peternelj, "a v resnici je bil prakristijan in prakomunist v najčistejši ideji. V tem smislu je to eno in isto."
"Intimna, ganljiva, zelo izčiščena filigranska predstava," je po predstavi rekla direktorica festivala Carmen Romero, obkrožena z novinarji, fotografi in s čilenskimi intelektualci in kritiki. " Zelo sem srečna, da lahko prvič na našem festivalu predstavljamo mladinsko gledališče, ki v Latinski Ameriki od Šeherezade naprej velja za blagovno znamko."
Letošnji 18. festival Santiago a Mil (od 3.do 30. januarja) je gotovo izjemna izdaja: na njem gostijo več kot štirideset predstav iz 32 dežel. Čeprav se festival tradicionalno osredotoča na najboljše, kar obstaja v svetu gledališča, plesa in glasbe v Latinski Ameriki, se tokrat lahko pohvalijo z največ mednarodnimi zvenečimi gledališkimi imeni v zgodovini festivala. "Genij evropskega gledališča", Švicar Christoph Marthaler, s predstavo Schutz vor der Zukunft (Zavarovati se pred bodočnostjo, v produkciji avstrijskega Jugendstiltheatra) razkriva temačno skrivnost mesta, bolnico z duševno prizadetimi otroci, na katerih so izvajali eksperimente, mnogi otroci so medtem umrli. Poljski režiser Krystian Lupa se s predstavo Persona. Marilyn ukvarja z znano obsesijo Marilyn Monroe, da bi odigrala Tri sestre Čehova, a je nihče ne jemlje resno, in raziskuje prepad, ki razlikuje ikono Marilyn od resnične osebe. Krzysztof Warlikowski je z Razmadežno Sarah Kane razdelil kritike, nekateri opevajo vrhunsko postavitev, drugi ga zaradi eksplicitnih seksualnih prizorov označijo kot pornografijo in odo sprevrženosti. Med mednarodnimi imeni velja omeniti še Eimundtasa Nekrosiusa, Jana Lauwersa, Marie Chouinard, Romerova pa je posebej ponosna na visokoproračunsko produkcijo festivala Funadacion Teatro de Mil; lahko so povabili filmskega in gledališkega velikana Raula Ruiza, ki je vzel Shakespearjevega Hamleta, ga križal z nordijskimi miti in ga poimenoval Amledi, el tonto.
Največ festivalskih ponovitev, ki so tudi nenehno razprodane, ima gotovo Kolumbijsko senzorično gledališče Teatro de los sentidos Enriqueja Vargasa (ki smo ga pred leti "začutili" tudi v Sloveniji) s predstavo Cuando el rio suena. Zadnje dni festivala bo obeležil težko pričakovani Robert Wilson, s postavitvijo Beckettovih Srečnih dnevov. Kot zanimivost: v program je uvrščena tudi "opera s srečnim koncem" Gorana Bregovića Carmen, ki smo jo, v ne ravno posrečeni postavitvi, videli pred leti pri nas v Hali Tivoli. In ne le to, s svojim Orkestrom za poroke in pogrebe je z velikim uspehom predstavil ploščo Alkohol: najprej na odprtem pred navdušenim občinstvom na Plazi Colon, nato v Teatru Municipal.
"Zavedam se, da naš gledališki festival pomeni navdih za večino Čilencev, sploh pa odpiranje vrat in oken v svet, izmenjavo gledaliških podob in sanj, ker pač živimo tako daleč od ostalega sveta," je z nasmeškom rekla Carmen Romero. "Zato ta festival resnično potrebujemo, moramo ga obdržati. Zato, da se spet naučimo sanjati."
Amado mio:
