Tiskane izdaje
Zdi se, da klasični Hollywood ostaja neusahljiv vir fascinacije, pa čeprav so vanj uperjene kritične puščice. Nova serija družbe FX z naslovom Feud v ospredje postavlja dve hollywoodski ikoni, Joan Crawford in Bette Davis, ki poskušata v šestdesetih letih prejšnjega stoletja oživiti svoji igralski karieri.
Serija se osredotoča na film Kdo je ubil Baby Jane?, pri katerem sta obe zvezdnici sodelovali v svojih zrelih letih, pri čemer sledeč resničnim dogodkom upodablja predvsem njuno konstantno rivalstvo.
V šestdesetih sta obe zvezdnici tako rekoč brez dela, njuna slava je pojenjala, na odre in na filmska platna prihajajo nove, mlajše lepotice. Joan Crawford, ki jo je odigrala Jessica Lange, v obupanem iskanju dela zase naleti na scenarij za Baby Jane, si za svojo soigralko zamisli kolegico Bette Davis in k projektu pritegne režiserja Roberta Aldricha (Alfred Molina). Tu je še studijski šef Jack L. Warner (Stanley Tucci), ki s stisnjenimi zobmi privoli v produkcijo tega tveganega projekta.
Serija vestno beleži dogajanje na snemanju filma, prepire, tekmovalnost med obema zvezdnicama. Crawfordova je žrtev manjvrednostnega kompleksa, Bette Davis pa ne prizanaša s svojim strupenim jezikom, pri čemer se tudi sama sooča z dvomi vase. Režiser komaj vzdržuje mir na snemanju, pri čemer mora uporabljati vse svoje diplomatske sposobnosti, da pomiri enkrat eno in drugič drugo zvezdnico in vsaki posebej vliva samozavest. Spor med ikonama eskalira po koncu snemanja, ko Bette Davis nominirajo za oskarja za glavno vlogo, njena soigralka pa naredi vse, da bi njeno zmago sabotirala. Manever ji s pomočjo spletkarske slavne novinarke rumenega časopisja Hedde Hopper (Judy Davis) tudi uspe. Nabrušeni jezik Davisove ali pa spletkarska manipulacija Crawfordove dajeta seriji pravo dramsko napetost, ki tvori jedro gledalčevega užitka v tej korektno zrežirani in sijajno odigrani (briljira predvsem Susan Sarandon) biografski drami.
Toda igralska kariera obeh dam po zmernem uspehu Baby Jane spet stagnira. Obe se vdajata alkoholu, nastopata v tretjerazrednih filmih in oddajah, njuno zasebno in družinsko življenje je na psu. Studio Warner ju poskuša nato ponovno združiti pri sorodnem projektu, psihološkem trilerju Hush, Hush Sweet Charlotte, ki ga ponovno režira Aldrich, kjer pa medzvezdniški konflikt dokončno uide z vajeti. Crawfordova pod pretvezo bolezni ne hodi na snemanje in računa, da bo tako ustavila snemanje filma, a Bette Davis, ki tokrat film tudi producira, tu pokliče svojo prijateljico Olivio de Havilland, ki nadomesti kapriciozno Joan.
Serija dogajanje in konflikt med obema osvetli prav s pomočjo pogledov nekaterih drugih znanih igralcev in sopotnic obeh zvezd; Olivia de Havilland (Catherine Zeta Jones) in Joan Blondell (Kathy Bates) in še nekateri drugi nastopajo v dokumentarnem filmu na temo velikega zvezdniškega spora. S temi izpovedmi rivalstvo med Davisovo in Crawfordovo dobi širši, pa tudi pomenljivejši okvir.
Težave z žensko
Konflikt, ki ga nosi serija že v naslovu, namreč ni glavna tema te TV-nadaljevanke. Njena srž je osvetliti položaj ženskih zvezdnic, ki so imele v mačističnem in neizprosnem Hollywoodu omejen rok trajanja, pri čemer se jim ni lahko godilo niti tedaj, ko so bile na vrhuncu slave. V enem redkih spravljivih pogovorov si igralki zaupata svojo izkušnjo v najvplivnejši filmski industriji. Crawfordova reče: »Veljala sem za najlepšo igralko. In to ni bilo nikoli dovolj.« Bette Davis ji odgovori: »Veljala sem za najbolj talentirano igralko. In to ni bilo nikoli dovolj.«
Tovrstni dialogi in ugotovitve, čeprav na trenutke patetični, zaznamujejo gledalčevo pozicijo. Še posebej ganljiv je del, v katerem Joan Crawford postarana živi v stanovanju na Manhattnu in počasi izgublja stik z realnostjo, fantazira o starih časih, o starem glamurju. V obdobju njenega umiranja se poskuša Bette Davis primorati, da bi jo poklicala, a te geste prijaznosti le ne zmore. Ko jo po smrti velike zvezde prosijo za komentar, Davisova odgovori: »Mama mi je dejala, da o mrtvih ne smemo govoriti grdih reči, da moramo o mrtvih govoriti samo dobro. Joan Crawford je mrtva. Dobro.«
Nekaj o Hollywoodu
Ob seriji ne gre spregledati dveh vidikov, ki ji dajeta poseben šarm. Prvi zadeva vprašanje žensk, pri čemer nadaljevanka proizvede nekakšno samorefleksijo. Vlogo ostarelih hollywoodskih ikon namreč igrata dve takisto ostareli hollywoodski ikoni, pri čemer je doživetje videti predvsem predvsem Langovo, ki je že pred časom skoraj povsem izginila z velikih in malih zaslonov.
Tabu starosti v Hollywoodu je torej danes tema, ki omogoča nastope in daje vloge starejšim igralkam v TV-nadaljevankah. Pomenljivi del Feuda je, ko asistentka režije Pauline Jameson (Alison Wright) poskuša režirati lasten projekt in naleti na gluha ušesa tako moških kolegov kot ženskih zaveznic.
Drug aspekt, ki ga morda nadaljevanka reflektira v manjši meri, pa je ta, da stari Hollywood kljub vsej kritiki zaradi tiranskega odnosa do žensk, do samosvojih ustvarjalcev, do temnopoltih in do gejevske populacije (vse te »grehe« Hollywooda serija vestno osvetli) še vedno vznemirja ustvarjalce in gledalce. Eden bolj žalostnih trenutkov v filmu je, ko Jack Warner potarna, kako so vsi veliki šefi studiev z izjemo njega odšli. Namig je, da se je stari studijski sistem zrušil, da Hollywood išče nov poslovni model, ki bo odgovoril na zahteve mladih generacij, ki odraščajo ob televiziji, in željnih drugačnih filmov.
Nostalgija po časih, ko je bil studijski sistem še na vrhuncu moči, ko je obvladoval vso produkcijo in distribucijo, pa tudi življenja zvezdnikov, obenem pa vendarle omogočil nastanek sijajnih filmskih mojstrovin, je očitno močna in vztrajna. Zato je bila tudi bolečina zvezdnic, ko so jih enkrat odslovili iz zvezdniških piedestalov, tako močna. Na tej nostalgiji očitno gradi tudi Feud.
