Abraham nekega umora

Kako je usoda povezala Charlesa Mansona, Sharon Tate, Romana Polanskega, Paula McCartneyja, Quentina Tarantina in Harveyja Weinsteina.

Objavljeno
10. avgust 2019 09.00
Posodobljeno
13. avgust 2019 17.32
Leta 1969 so hipijevstvo, kontrakultura, emancipatorna gibanja in z njimi otroci cvetja, ljubezni in miru doživljali vrhunec. Nič drugače ni bilo s Hollywoodom. Pokol v hišah Romana Polanskega in LaBiancovih je v vse to treščil kot strela. FOTO: Reuters
»Vsekakor. Vse moje življenje je določila usoda. Mislim, da nekaj močnejšega od nas odloča o naši usodi. Nekaj pa vem: nikoli nisem načrtovala ničesar, kar se mi je zgodilo.« – Tako je v intervjuju, opravljenem konec julija leta 1969, na vprašanje, ali verjame v usodo, odgovorila Sharon Marie Tate. Nekaj dni pred tem je človek prvič stopil na Luno. Kakih dvajset dni pozneje se je odvil eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini popularne kulture – Woodstock. Vmes je usoda Sharon Tate pokazala svoj najokrutnejši obraz. Nič ni slutila. Imela je 26 let, bila je lepotica, manekenka in eden največjih ameriških igralskih talentov svoje generacije. In bila je sredi devetega meseca nosečnosti.

Januarja 1968 je Sharon Tate k svojemu priimku dodala priimek Polanski. V Franciji rojeni filmski režiser poljsko-judovskih korenin, deset let starejši Roman Polanski, se je takrat preselil v ZDA in si že isto leto pridobil kultni status z režijo svojega prvega hollywoodskega filma Rosemaryjin otrok, psihološkega trilerja o nosečnici, ki sumi, da ji hoče skrivnostni in zlobni kult vzeti otroka in ga žrtvovati v svojih ritualih.

V noči z 8. na 9. avgust 1969 so člani »družine« Charlesa Mansona, sprevrženega in bizarnega rasističnega kulta, vdrli v hišo na naslovu 10050 Cielo Drive v zahodnem delu Los Angelesa. Ne dolgo pred tem je bil njen najemnik Terry Melcher, producent, ki Charlesu Mansonu, nesojenemu glasbeniku, ki je pri svojih 35 letih več let preživel po zaporih kot na prostosti, ni hotel izdati albuma. Sedaj sta v njej živela Sharon Tate in Roman Polanski. Mansonovi so Sharon in štiri njene prijatelje zverinsko umorili. Polanskega ni bilo, saj je zamujal z vrnitvijo iz Londona, kjer se je začel pripravljati na snemanje Macbetha. Poleg petih odraslih je umrl tudi še nerojeni Paul Richard. Na žrtvah so poleg strelnih ran našteli 102 ureznini z nožem ...

Naslednji dan je Charles Manson svojo sekto poslal nedaleč stran od prvega zločina, tokrat sta bila tarča mladoporočenca, Leno in Rosemary LaBianca. Morilci so za sabo pustili 67 urezov z nožem. Minili so meseci, preden je kriminalistom uspelo umore povezati med sabo. Producent Terry Melcher pa je obveljal za najbolj prestrašeno pričo na sodnem procesu, zaradi česar naj bi potreboval psihiatrično pomoč.

image
Sharon Tate in Roman Polanski sta bila središče družabnega življenja v Hollywoodu. FOTO: Str/Afp

 

Kaj ima s tem Roman Polanski


Los Angeles je bil šokiran, ustrahovan in ohromljen. Nekateri hollywoodski zvezdniki, ki so umore povezovali s sovraštvom do zvezdništva, so zapustili mesto, recimo Frank Sinatra, drugi so si priskrbeli orožje in se z njim na avtomobilskem sedežu prevažali po losangeleških ulicah, na primer Steve McQueen. V 48 urah po umorih so prodali več kot dvesto kosov pištol in pušk. Kmalu se je razširil glas, da naj bi bili umori povezani z drogami. Vdovec Polanski, čigar temačni filmi so se pred njegovimi očmi vse bolj spreminjali v resničnost, je moral sklicati tiskovno konferenco in prepričevati javnost, da njegova žena ter prijatelji niso uživali mamil in da njegovi kompleksni filmi niso vzrok umorov.

Osem let pozneje, leta 1977, ko je bil star 44 let, je bil Polanski obtožen posilstva 13-letne Samanthe Geimer. V zameno za to, da privoli v trimesečni pregled v psihiatrični bolnišnici, je priznal »nezakonit spolni odnos z mladoletnico«. Dobil je pogojno kazen. Zaradi govoric, da se sodnik s tem ne bo sprijaznil in da ga namerava spraviti za rešetke za dolga desetletja, je zapustil ZDA, ki si odtlej zaman prizadevajo za njegovo izročitev. Po pobegu v Evropo je posnel 15 celovečernih filmov, med njimi mojstrovine, kot so Tess, Pianist, Masaker in Pisatelj v senci, mnogi so prejeli nagrade in večino smo videli tudi pri nas. Z zadnjim filmom J'accuse! se je uvrstil v tekmovalni spored letošnjega beneškega festivala. Lani ga je ameriška filmska akademija izključila iz svojih vrst.

Leta 1969 so hipijevstvo, kontrakultura, emancipatorna gibanja in z njimi otroci cvetja, ljubezni in miru doživljali vrhunec. Nič drugače ni bilo s Hollywoodom. Pokol v hišah Romana Polanskega in LaBiancovih je v vse to treščil kot strela.


Kaj ima s tem Diane Sawyer


Šele decembra 1969 je uspelo tožilcem sestaviti obtožnico proti Charlesu Mansonu, 21-letni Susan Atkins, 22-letni Patricii Krenwinkel in 20-letni Leslie Van Houten. Glavnemu morilcu, 24-letnemu Tedu Watsonu, so sodili posebej. Vse tri obtoženke, katerih vedenje in izjave je Manson ves čas nadziral in usmerjal, so se med procesom bebasto hihitale in prepevale pesem, ki jo je napisal Manson, ta pa je teatralno nastopal pred sodniki, poroto ter seveda – kamerami.

Tako bizarni, kot so bili morilci, je bilo tudi dogajanje med sojenjem. Še preden se je to sploh začelo, je Hollywood o umorih in Mansonovi združbi že snemal dva filma – Mansonovi so postali del množične kulture. Sredi procesa se je z obtožbo Mansonovih oglasil takratni predsednik Richard Nixon in bil zato deležen ostrih kritik, češ da prejudicira sodbo. Mansonov odvetnik je bil umorjen, ker naj bi se obtoženec ne strinjal z načinom njegove obrambe. Ko so bili obtoženi obsojeni na smrt, so si protestno obrili glavo in se posmehovali …

Zaradi odločitve kalifornijskega vrhovnega sodišča o odpravi smrtne kazni, sprejete leta 1972, so se ji na koncu vsi obsojenci izognili. Charles Manson je tako umrl naravne smrti 19. novembra 2017 v kalifornijski kaznilnici. Dočakal je 83 let. Razen Susan Atkins so vsi drugi soobsojenci še živi.

Marca 1994 je televizijska mreža ABC News predvajala dokumentarec Charles Manson – Resnična zgodba novinarke Diane Sawyer. Diane Sawyer ni kdorkoli. Bila je Nixonova piarovka in svetovalka, potem pa je dolgo veljala za osebo, ki naj bi se v aferi Watergate skrivala za imenom Globoko grlo. Danes je večkrat nagrajena novinarka in specialistka za posebne projekte pri ABC News. Manson, takrat star 58 let, nastopa v dokumentarcu kot dolgolas, bradat, zanemarjen moški. Križec med obrvmi, ki si ga je vtetoviral med sojenjem, je podaljšal v svastiko. »Vsi, ki me poskušate ubiti zadnjih 25 let … Jaz sem še vedno tu – ha ha ha! – in kaj zdaj?« je izzivalno siknil v kamero. Diane Sawyer v montaži tega ni izločila. Manson je zmagoval. Sinoči so na isti televizijski mreži predvajali doslej še ne prikazane posnetke iz intervjuja ...

image
V Franciji rojeni filmski režiser poljsko-judovskih korenin Roman Polanski se je leta 1968 preselil v ZDA in si že isto leto pridobil kultni status. FOTO: Reuters


Kaj imajo s tem Beatlesi


Ko so morilci zapustili hišo zakoncev LaBianca, se je med drugimi, s krvjo žrtev napisanimi gesli na stenah, kot sta bili Smrt prašičem in Vstanite, znašel tudi napis Healter Skelter. Tisti izmed morilcev, ki ga je napisal, je imel nekaj težav s pravilnim črkovanjem.

Leta 1968 so Beatlesi snemali svoj deveti studijski album, imenovan The Beatles, znan tudi kot The White Album (Beli album). Paul McCartney si je zanj želel napisati skladbo, ki bi bila čisto drugačna od ostalih: glasna, kaotična, divja. Nastala je pesem Helter Skelter.

Besedi helter in skelter imata pomen le kot besedna zveza, saj ne helter ne skelter samostojno ne pomenita nič. Kot samostalnik helter-skelter označuje zavit tobogan in z njim povezano naglico, tudi furijo. Kot pridevnik pa brezglavo in vihravo početje ter kaos. Besedilo McCartneyjeve pesmi se neposredno nanaša na vožnjo po toboganu. V prostem prevodu se začne takole: »Ko pridem do dna, se vrnem na vrh. Tam se ustavim in obrnem in poženem. Dokler ne pridem do dna in te ponovno zagledam.«

Charles Manson je verjel, da sta ta nedolžna rockovska pesem kot tudi celoten Beli album namenjena njemu. In sicer kot šifriran poziv k apokaliptičnemu rasnemu nasilju, v katerem naj bi se Afroameričani spopadli z belo Ameriko, izraz helter-skelter pa naj bi predstavljal kaos, ki bo pri tem nastal. Ta kaos naj bi rešila prav Mansonova sekta. Ker se radikalni rasni nemiri niso hoteli zgoditi, se je Charles odločil, da jih bo sprožil z umori. O tem je povsem resno razpredal na sodišču.

Paul McCartney je pesem, obloženo z nepričakovanim kontekstom, zatem prvič zapel v živo šele leta 2004. A Helter Skelter je postala ena najbolj izvajanih pesmi leta 1997 ustanovljene in Beatlesom posvečene skupine Fab Four, doživela pa je tudi številne izvedbe drugih skupin. Med njimi skupine U2 na njihovem albumu Rattle and Hum, izdanem leta 1988. Bono je na promocijski turneji pesem pospremil z izjavo: »To je pesem, ki jo je Charles Manson ukradel Beatlesom. Mi jo krademo nazaj.«

Leta 1974 je Vincent Bugliosi napisal knjižno megauspešnico Helter Skelter, ki je obljubljala nič manj kot zgodbo, ki »vas bo prestrašila na smrt«. Umori Mansonovih blaznežev so postali posel in zabava. In, ja, če si želite kupiti majico z Mansonovo podobo in podpisom ter izjavo s sojenja – »Nikogar nisem ubil in nisem naročil, naj koga ubijejo.« – je do nje le nekaj klikov.

image
Charles Manson je verjel, da sta ta nedolžna rockovska pesem kot tudi celoten Beli album namenjena njemu. FOTO: Guliver/cover Images


Kaj ima s tem Quentin Tarantino


Leta 1969 so hipijevstvo, kontrakultura, emancipatorna gibanja in z njimi otroci cvetja, ljubezni in miru doživljali vrhunec. Nič drugače ni bilo s Hollywoodom. Pokol v hišah Polanskega in LaBiancovih je v vse to treščil kot strela.

In kdo bi bil lahko najprimernejši, da temu letu ob njegovem abrahamu posveti film? Nihče drug kot režiser, ki ne skriva, da ga nasilje kot objekt filma vznemirja, celo da ga vznemirja kot estetska kategorija. A obenem to nasilje ni nikoli samemu sebi namen, ampak je vedno del nekakšnega fantazijskega upora tlačenih in potlačenih družbenih skupin. Ta režiser je lahko samo enfant terrible H'wooda Quentin Tarantino. Režiser, ki »krade drugim«, ki »meša žanre«, ki snema metafilme, ki uživa v politični nekorektnosti in ki je z zgodovino fasciniran zato, da jo lahko ponareja. Ponareja na bolje.

Prihodnjo sredo tako tudi v slovenske kinematografe prihaja njegov zadnji film Bilo je nekoč v Hollywoodu. Ta nekoč je, seveda, leto 1969. In Hollywood je, seveda, tovarna sanj nad Los Angelesom.

»To je po vsej verjetnosti moje najbolj osebno delo. Zame so to nekakšni spomini. Alfonso [Cuarón] je imel Romo in Ciudad de México leta 1970. Jaz sem imel Los Angeles in leto 1969. To sem jaz. To je leto, ki me je izoblikovalo. Takrat sem bil star šest let. To je moj svet. In film je moje ljubezensko pismo Los Angelesu.« – Gre za režiserjev deveti film, če seveda oba dela Ubila bom Billa štejemo za enega. To ni čisto nepomembno – Tarantino je napovedal, da bo po desetem filmu prenehal snemati in se posvetil gledališču. Recimo, da glede dokončnosti te izjave ohranjamo zadržanost in optimizem. Tarantino ne sme nehati snemati filmov.

V Bilo je nekoč v Hollywoodu postavi bivšega zvezdnika johnwaynovske kavbojske teveserialke Ricka Daltona in njegovega dolgoletnega kaskaderskega dvojnika Cliffa Bootha, ki poskušata najti svoje mesto v industriji sanj, v katere drobovju se ne znajdeta več. Svet, kakršnega sta bila vajena, razpada, na prizorišče prihajajo nove generacije, nove vrednote in nova prihodnost. Tudi novi, še ne videni umori. Rick živi v soseščini para Tate-Polanski. Film se konča 8. avgusta 1969.
Roman Polanski je v filmu komajda lik, Sharon Tate pa … no, Tarantino je dan pred cansko premiero lepo prosil, naj se bodočim gledalcem ne pove preveč. In če kdo lepo prosi, mu je treba ustreči.

Februarja lani je zakrožil posnetek radijskega intervjuja, v katerem je Tarantino leta 2003 v šovu Howarda Sterna goreče branil Romana Polanskega, češ da je bila Samantha Geimer »dekle zabav« in da »si je to želela«. #Jaz tudi je dvignil obrvi in Tarantino je pihnil v pojočo travico: »Javno bi se želel opravičiti Samanthi Geimer za svoje kavalirske pripombe o njej in zločinu, ki je bil storjen nad njo. Petnajst let pozneje sem spoznal, da nisem imel prav. Roman Polanski je posilil gospo Geimer. Ko je Howard prišel na dan s Polanskim, sem – hotel sem biti provokativen – nekorektno odigral hudičevega advokata. Občutkov gospe Geimer nisem upošteval, za kar mi je zelo žal. Torej, gospa Geimer, bil sem ignorant, neobčutljiv in predvsem nisem imel prav.«

image
Bilo je nekoč v Hollywoodu je prvi Tarantinov film, ki ga ta ni posnel s Harveyjem Weinsteinom. FOTO:Reuters


Kaj ima s tem Harvey Weinstein


Pred nedavnim je novinar Sunday Timesa Jonathan Dean intervjuval Leonarda Di Capria in Brada Pitta. Ne brez razloga. Prvič se je zgodilo, da sta igralska zvezdnika v filmu nastopila skupaj. V Tarantinovem filmu, seveda. Di Caprio je odigral igralca Ricka, Pitt pa njegovega kaskaderskega dvojnika Cliffa.

»Kot so to opisali moji starši,« je dejal Di Caprio, »je bilo [z Mansonovimi umori] konec te idealizirane revolucije. Moji starši so še vedno hipiji, vendar je to [takrat] pomenilo izgubo njihovih sanj. Kot pravi Quentin [Tarantino], vi nekako upodabljate to utopijo, toda okoli platna je plesen, ki je v upodobitev pripeljala mračnost človeštva in končala veliko upanje mojih staršev, da bi lahko idejo ljubezni in miru ponesli po vsem svetu. Vse se je zrušilo in končalo tako, da nekateri govorijo o zaroti. To je bil popoln konec nekega obdobja – in to v trenutku.«

Na novinarjevo vprašanje, ali je kaj podobnega umorom »družine« Manson še kdaj razneslo Hollywood, pa je Pitt odvrnil: »Harvey Weinstein! Je to slab okus? Mislim, da ga je treba [tako kot Mansonove umore] ponovno umeriti. Toda [tokrat] na dober način.«

Od oktobra 2017 je več kot sto igralk obtožilo Weinsteina spolnega nadlegovanja ali zlorabe, vključno s Pittovima nekdanjima partnericama Gwyneth Paltrow in Angelino Jolie. Gwyneth ​Paltrow, takrat še na začetku svoje poti, je pozneje razkrila, da je o tem nadlegovanju govorila s Pittom. Ta je producentskemu mogotcu zabrusil, da ga bo ubil, če se bo Gwyneth ob njem samo še enkrat samkrat počutila nelagodno.

Bilo je nekoč v Hollywoodu je prvi Tarantinov film, ki ga ta ni posnel s Harveyjem Weinsteinom. Tarantino je v intervjuju leta 2017 priznal, da je za spolno nadlegovanje in zlorabe svojega producenta vedel že od sredine devetdesetih, ko mu je o svojih izkušnjah z Weinsteinom pripovedovala njegova takratna partnerica Mira Sorvino. Weinstein se mu je opravičil. »Kar sem storil, je bilo marginaliziranje dogodka,« je priznal Tarantino in izrazil sram, da ni ravnal odločneje. »Vedel sem dovolj, da bi moral storiti več.«

image
Ekipa filma Bilo je nekoč v Hollywoodu: Brad Pitt, Quentin Tarantino, Leonardio di Caprio in Margot Robbie,
ki je upodobila Sharon Tate. FOTO: Reuters


P. S.


Sharon Tate o prihodnosti ni vedela ničesar. Verjela je v usodo in ta ji ni bila naklonjena. Zato je petdeset let pozneje Tarantino vzel stvari v svoje roke. Enkrat je to že storil – v filmu Neslavne barabe. Sanja lahko samo umetnost, resničnost pa … Leta 1969 je bil Tarantino še nedolžen otrok. Hollywood pa je nedolžnost že izgubil.