Akademik dr. France Bernik (1927–2020)

Za akademikom Bernikom ostajajo trajni znanstveno-raziskovalni in uredniški dosežki.

Objavljeno
07. maj 2020 10.15
Posodobljeno
07. maj 2020 10.15
»Razpet sem med svojimi načrti in načrti, ki mi jih nalaga funkcija. Eno in drugo sprejemam s potrebnim razumevanjem in potrpljenjem,« je pred leti povedal akademik France Bernik. Foto Blaž Samec
Urška Perenič
Urška Perenič
Z akademikom dr. Francetom Bernikom sem se imela priložnost prvič, čeprav bežno, seznaniti oktobra 2006 v Zagrebu, kjer sva se s stanovsko kolegico kot še čisto sveži doktorski študentki znašli v vlogi asistentk na Slovenskem slavističnem kongresu. Ta je tedaj prvič presegal meje tudi tako, da je gostoval na sosednjem Hrvaškem.

V spomin se mi je vtisnil sprejem akademika, ko so ga pripeljali k vhodu na zagrebško Filozofsko fakulteto. Kongres je odprl s predavanjem o zbirki slovenskih literarnih klasikov in predstavil njeno zgodovino in perspektive.

Mislimo na zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je po drugi svetovni vojni 1946 ustanovil in do svoje smrti urejal literarni zgodovinar in teoretik Anton Ocvirk (1907–1980), za njim pa je leta 1980 glavno uredništvo na predlog Državne založbe Slovenije prevzel France Bernik in ga vodil do leta 2010, skupaj 30 let.

V tem času se je nadaljevalo in zaključilo izdajanje zbranih del Antona Aškerca, Frana Saleškega Finžgarja, ki ga je Anton Ocvirk v zbirko vključil prav na predlog Franceta Bernika, Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Alojza Kraigherja, Prežihovega Voranca, Otona Župančiča. V glavnem uredništvu Franceta Bernika so začela izhajati zbrana dela Alojza Gradnika, Juša Kozaka, Valentina Vodnika, Ivana Preglja, Edvarda Kocbeka, Simona Jenka pa še koga.

France Bernik si je bogate izkušnje z urejanjem klasikov nabiral skozi več let oziroma desetletij. Skupaj z literarnimi zgodovinarji Jankom Kosom, Dušanom Moravcem, Dušanom Voglarjem, Jožetom Mundo in Stanetom Suhadolnikom ter pod uredniško taktirko Antona Ocvirka je sodeloval že pri pripravljanju zbranega dela Ivana Cankarja, ki je izhajalo med letoma 1967 in 1976. Bernik je pripravil in z opombami opremil sedem knjig Cankarjevega zbranega dela, med drugim obe izdaji pesniške zbirke Erotika iz let 1899 in 1902 ter Cankarjevo poslednjo zbirko kratke proze Podobe iz sanj (1917). France Bernik je avtor monografske študije Ivan Cankar, ki je pri Državni založbi Slovenije ugledala luč sveta leta 1987, ter istoimenske sintezne monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev iz leta 2006. Čeprav je bila ideja o pesniških in pisateljskih monografijah k zbirki slovenskih literarnih klasikov Ocvirkova, pa so te dejansko začele izhajati pod uredništvom Franceta Bernika.

Na omenjenem kongresu v Zagrebu je akademik France Bernik še povedal, da je izbiranje in kanoniziranje literarnih ustvarjalcev za nacionalno zbirko klasikov »strokovno odgovorno delo«, kot vrhovno merilo za uvrstitev vanjo navedel »estetsko kakovost« ter dodal, kako pomembna je naklonjenost urednikov (nazorsko) različnim ustvarjalcem. Ponovil je stališče, ki ga je zagovarjal že v intervjuju za Večer leta 1989, da »sodijo v Zbrana dela predstavniki vseh literarnih smeri v slovenski književnosti, pesniki in pisatelji vseh svetovnih nazorov, da literarne in idejne usmeritve sploh ne morejo biti osrednje merilo pri izboru klasikov«. In čeprav ta, z besedami Franceta Bernika, »trajna zbirka slovenske estetske književnosti« še naprej uspešno izhaja, bi me kot literarno zgodovinarko zanimalo, kaj bi akademik dejal k mojemu predlogu za zbrano delo Luize Pesjak (1828–1898), dvojezične pisateljice z začetkov slovenske književnosti; v zbirko klasikov je bila leta 2005 vključena samo ena pisateljica, Zofka Kveder.

Pričakovano je, da je bil France Bernik urednik in pisec znanstvenokritičnih opomb k dvema knjigama zbranega dela pesnika in pisatelja Simona Jenka, ki sta pri DZS izšli v letih 1964 in 1965. Lirika Simona Jenka (1835–1869) je bila namreč njegova disertacijska tema, ki jo je na Filozofski fakulteti v Ljubljani ubranil leta 1960, in sicer pod mentorstvom literarne zgodovinarke Marje Boršnik (1906–1982). V knjižni izdaji je bila disertacija objavljena leta 1962 pri Slovenski matici. France Bernik velja za enega najboljših poznavalcev življenja in dela Simona Jenka, o čemer priča še dvoje monografij iz let 1979 (Partizanska knjiga) in 2004 (Litera). Kakor Ivana Cankarja je Bernik v okviru podzbirke k Zbranim delom monografsko predstavil tudi Simona Jenka.

Med glavnimi deli Franceta Bernika omenimo še knjige Tipologija Cankarjeve proze (Cankarjeva založba, 1983), Slovenska vojna proza 1941–1980 (skupaj z Marjanom Dolganom pri Slovenski matici, 1988), Študije o slovenski poeziji (DZS, 1993) ter nemško izdajo Ivan Cankar – Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus (München, 1997), ki je prevod monografije iz leta 1987. Bibliografski sistem Cobiss pove, da je France Bernik avtor 16 monografij in več kot 700 strokovnih in drugih objav.
Uredil je tudi zbornik razprav in člankov Slovenska matica 1864–1964, ki je izšel ob stoletnici obstoja najstarejše slovenske kulturno-znanstvene ustanove. Med letoma 1961 in 1972 je bil France Bernik v funkciji tajnika in urednika Slovenske matice. Med letoma 1965 in 1973 so pri SM v Bernikovem uredništvu izšla Pisma ter Eseji, študije in potopisi Frana Levca (1846–1916), ki je bil eden izmed predsednikov Slovenske matice ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja in sodi med začetnike slovenskega literarnega zgodovinopisja.

Med pomembnejšimi funkcijami in častmi Franceta Bernika so izredno (od leta 1983), zatem redno članstvo (od leta 1987) in slednjič predsedništvo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti med letoma 1992 in 2002. Od leta 1993 je bil tudi redni član, od 1995. legat in od 1996. senator Evropske akademije znanosti in umetnosti (Dunaj). Leta 1994 je postal še dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Obenem je bil dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz-Sozietät der Wissenschaften (Berlin).

V vrsti domačih in tujih odlikovanj spomnimo na njegov naziv ambasadorja znanosti Republike Slovenije iz leta 1994 ter Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti, ki jo je prejel leta 1999. Leta 1997 ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z redom sv. Gregorja Velikega (z veliko srebrno medaljo in listino je bil imenovan za viteza komendatorja) in istega leta je prejel častni znak svobode Republike Slovenije.
Leta 1996 je postal častni član Slavističnega društva Slovenije in Ameriškega biografskega inštituta, 1997. mu je častno članstvo podelilo Društvo za slovenistične študije v ZDA, leta 2002 Univerza v Mariboru, 2003. pa je postal častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Naziv častnega meščana Ljubljane so mu podelili leta 2005.

Profesionalna pot akademika dr. Franceta Bernika, ki se je rodil 13. maja 1927 v delavski družini v Zapužah pri Ljubljani, gre od študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1951, doktoriral 1960. in bil od leta 1951 do 1957 asistent za slovensko književnost pri literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku, prek Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU med letoma 1972 in 1999 do Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V nazive docenta, izrednega in nazadnje še rednega profesorja zgodovine slovenske književnosti je bil izvoljen na Filozofski fakulteti.

France Bernik v slovenski literarni vedi velja za predstavnika tako imenovane znotrajliterarne oziroma interpretativne metode, ki je sredi 20. stoletja pomenila odmik od empirično-historične oziroma neopozitivistične metode in je premaknila poudarek na raziskovanje in obravnavo estetskoumetniških vidikov literarnih del. Vendar zlasti njegova znanstvena in uredniška angažiranost v okviru Zbranih del kaže vsaj tolikšno naklonjenost tradicionalnim metodam literarne vede, kakršni sta tekstnokritična in filološka, in s tem njegov široki metodološko-raziskovalni pristop.

Sicer pa je največ raziskovalne pozornosti posvetil slovenski književnosti 19. stoletja s poudarkom na literarnih obdobjih romantike, realizma in moderne ter literaturi prve polovice 20. stoletja, kjer spomnimo na obravnave slovenske vojne proze. V nadnacionalni literarni in duhovni prostor je posegal s preučevanjem obdobij oziroma slogovnih usmeritev v književnosti.

Za akademikom dr. Francetom Bernikom ostajajo trajni znanstveno-raziskovalni dosežki. Svoj pečat je pustil na področju nacionalne kulture. Na kongresu slavistov v Zagrebu leta 2006 je predavanje zaključil prav z mislijo na vlogo kulture v nacionalnem razvoju in v tem pogledu podčrtal pomen osrednje zbirke slovenskih literarnih klasikov pri predstavljanju in afirmiranju nacionalne identitete:

Čeprav kultura danes ni več med prednostnimi nalogami nacionalnega razvoja v naši državi, aktualni pomen Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev v novih razmerah raste. Kulturna raznovrstnost Evrope kot tudi težnja po nenehni interaktivnosti v obdobju globalizacije spodbujata nacionalno kulturo k večji notranji trdnosti, da bi mogla sredi mednarodnih povezovalnih procesov ohraniti lastno individualnost. Zbrana dela ostajajo najtesneje povezana s splošnim razvojem naše kulture, posebej z našo književnostjo, ki predstavlja nepogrešljivi del slovenske nacionalne identitete.

Povsem je mogoče pritrditi akademikovemu stališču, da so Zbrana dela slovenskih literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk trajna naloga literarne znanosti, njegovo »zaskrbljenost«, ki jo je izrazil v pogovoru s Petrom Kolškom za časopis Delo leta 1990, da namreč Slovenci nimamo kritikov za klasike, pa razumeti kot konstruktivno in obenem prijazno spodbudo za nadaljnje znanstveno urejanje slovenskih literarnih klasikov.