Ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč?

Ljubljana – V Sloveniji je množica kulturnih ustanov, ki spadajo v javni sektor in v znatni meri živijo od proračunskega denarja. Ker je tega vse manj in ker je razpršen med številna gledališča, muzeje, društva itd., nobena od ustanov ne živi prav dobro, slabo pa tudi ne.

Da je ustanov, financiranih iz občinskih proračunov in državnega, preveč, je nedvoumno, a doslej še ni bilo ministra za kulturo in njegovega uradništva, ki bi o tem spregovorila zares naglas, kaj šele, da bi ukrepala. Ni še bilo sestave ministrstva, ki bi se drznila odločiti, katere ustanove Slovenija potrebuje, ker so, recimo, nacionalnega pomena, in katerih ne.

Zaradi ljubega kulturniškega miru se denar deli po načelu vsakemu malo in tako ni več ustanove, ki bi se lahko ponašala z vsebinskimi presežki, saj so ti v veliki meri odvisni tudi od denarja. Galerije in muzeji tako nimajo dovolj denarja za odkupe dragih del, ne gostijo velikih razstav iz tujine, slabša je ponudba na glasbenih in gledaliških odrih.

Ali konkretneje: ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč, večinoma javnih, od katerih jih je zgolj likovni umetnosti namenjenih 72? Če nanje gledamo kot na stabilno zaposlitveno oazo, jih potrebujemo, iz zornih kotov zanimanja javnosti, pomena za družbo in gospodarnosti pa niti ne.

V njih je po podatkih Statističnega urada Slovenije zaposlenih približno 2300 ljudi, razstave je leta 2013 obiskalo polčetrti milijon ljudi, od katerih jih je vstopnino plačalo dober milijon. Kako torej vsi ti številni hrami kulture lahko obstanejo?

Glavnina njihovih prihodkov so javna sredstva, nekaj malega priteče z vstopninami in sponzorstvom. Večina prihodkov gre za plače in tekoče stroške, le manjši delež pa za dejavnost, zaradi katere razstavišča in galerije načeloma obstajajo. Za le majhno število ustanov je mogoče reči, da je njihov obstoj pomemben za narod in državo.