Arhitekt Edo Mihevc: graditelj, pa tudi velik rušitelj

V Cankarjevem domu je do konca avgusta na ogled retrospektivna razstava­ ob stoletnici rojstva arhitekta Eda Mihevca, ki je bil med leti 1945 in 1985 eden vodilnih sooblikovalcev javnega prostora v Sloveniji in zamejstvu. ­

Poznamo ga po kompleksu Litostroj, grobnici narodnih herojev, Kozolcu,­ Metalki, portoroških hotelih, Slovenskem kulturnem domu v Trstu in ­številnih drugih delih. »V slovenski arhitekturni spomin se je zapisal kot avtor prve slovenske viseče fasade z Metalko, kot snovalec slovenske interpretacije unité d'habitation, Kozolca, obenem pa kot velik rušitelj, uničevalec starih mestnih jeder na Obali.

Ljudsko izročilo o njem govori kot o velikem komunističnem arhitektu, ki je uresničeval želje režimskih politikov. Skoraj vsak študent arhitekture pozna anekdoto o Mihevcu, ki je na fakulteto hodil v uniformi. Opasan s pištolo naj bi nastopil takrat, ko so oblasti hotele njegovega velikega učitelja, arhitekta Plečnika, po vojni izseliti iz hiše v Trnovem.« Tako začneta pripovedovati zgodbo o Mihevcu Jasna Kralj Pavlovec in Neža Čebran Lipovec v monografiji, ki je izšla ob retrospektivni razstavi 
v Cankarjevem domu, kjer so na 84 fotografijah prikazani najpomembnejši dosežki Mihevčevega dela, od arhitekture, interierjev, urbanističnih načrtov, spomenikov NOB do dveh maket pozidav.

Upoštevanje 
avtohtonih značilnosti

Edo Mihevc (umrl je leta 1985) je bil arhitekt, urbanist in oblikovalec, pod močnim vplivom dolgoletnega mentorja Plečnika, prejemnik Prešernove nagrade leta 1969, profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Njegove arhitekture je mnogo, naštejmo le najvidnejšo: kompleks Litostroj (1947–1958), bar hotela Slon (1949), hiša (metuljček) na Ježici (1951), oprema gostišča Figovec (1953) in plača Impex (1953) na Be­ethovnovi ulici, Kozolec (1957), Metalka (1962), Slovenski kulturni hram v Trstu (1964), hotel Metropol v Luciji (1972), Avditorij Portorož (1972) in hotel Holiday Inn (1979).

Je izrazit modernist, zanj je značilna tudi uporaba kamna in keramike, pri zasnovi stavb pa je skrbno upošteval avtohtone značilnosti lokalne­ arhitekture. V ­interierjih ga odlikujejo dinamična razsvetljava, uporaba zahtevnih obrtniških del in grafične intervencije (fototapete, intarzije). 
V urbanizmu se je izkazal s čutom za zelene površine na Obali, v Ljubljani pa z nekaj ključnimi točkami mesta, recimo kompleksom Litostroj z »litostrojsko avenijo«, gotovo eno najlepših ulic v mestu, pozidavo na Dalmatinovi ulici (Metalka) in ob Slovenski cesti, ki obsega stolpnico Avtotehne in trg z atrijem 
v kletni etaži, ni pa njegova stavba Borze, ki se po mnenju strokovnjakov, dr. Janeza Kresala, tudi avtorja razstave in prodekana ljubljanske fakultete za arhitekturo, uvršča med »brezobzirno­ iznakažene« posege, saj »nasilno prekinja arkade, ki ­obkrožajo trg«.

Regionalni modernizem

Od petdesetih let dalje je Mihevc odločilno oblikoval arhitekturno krajino na Obali. Leta 1953 so nastali prvi bungalovi v Ankaranu, pri katerih je upošteval lokalne značilnosti: strehe, pokrite s korci,­ pokončne proporcije, francoske balkone s polkni, uporabo naravnega kamna in barve. Notranje prostore je z zunanjostjo prepletel z arkadami, ložami, balkoni, pergolami. Za tem so nastali bungalovi v Strunjanu in Luciji, naselja vila blokov (Semedela, Izola, Lucija) in turistična naselja (Žusterna, Belvedere nad Izolo, Portorož, Lucija).

To njegovo delo označujejo za regionalni modernizem. V sedemdesetih se je zgradil nov Portorož: vrtne zazidave s hotelskimi zgradbami, ki so blizu stanovanjskim vilam, bogato ozelenjeno promenadno cesto 
z vmesnim zelenim pasom. Ob tem ne pozabimo njegovih spomenikov NOB in Slovenski kulturni dom 
v Trstu in Gorici.

Mnogo njegovih del je porušenih ali izmaličenih, zato so strokovnjaki ob razstavi načeli problematiko nereguliranega področja varovanja naše modernistične kulturne dediščine. Luka Skansi je v uvodu 
k monografiji zapisal, da »gre za obdobje, v katerem so nastali številni kakovostni objekti, arhitekturni in urbanistični posegi in je v dobrem in slabem pomenu zaznamovalo moderni videz slovenskih sodobnih mest.

Danes lahko trdimo, da so tako Mihevčev opus kot dela cele njegove generacije postala del slovenske arhitekturne tradicije, ki se ne sme več omejevati samo na ruralna izročila ali na mojstrovine Plečnika, Fabianija in Vurnika.« 
V monografiji so besedila prispevali še Vladimir Brezar, Boris Leskovec, Peter Krečič, Marko Korošic, Boštjan Bugarič, Nika Grabar, Fedja Košir, Tomaž Budkovič, Nada Čibej in Janez Kresal, ki je tudi avtor razstave, pripravil pa jo je v sodelovanju 
z Iniciativnim odborom raziskovalcev in skrbnikov dediščine Eda Mihevca (Janez Kresal, Boris leskovec, Jasna Kralj Pavlovec, Neža Čebron Lipovec, Nika Grabar, Marko Korošic, Nada Čibej, Matej Mihevc, Ana Nuša Jontez Mihevc).