Arhitekti se danes bolj prilagajajo naročnikom

Arhitekturna kriza (2): Dampinške cene projektantskih storitev vplivajo na kakovost.
Objavljeno
13. avgust 2014 18.09
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Bila so leta, ko se je zdelo, da arhitekturnemu biroju Sadar Vuga nič ne more do živega, ko se je že vnaprej vedelo, da bo dvojec Jurij Sadar in Boštjan Vuga dobil najzanimivejše projekte, da bo zmagal na natečajih, dobil nagrado, da bo za vsak objekt deležen največje publicitete v medijih.

Objekti Sadarja in Vuge so neredko vzbujali kontroverzna občutja, veljali so za izzivalne, ker so bili drugačni, novi za slovenski prostor, nekaterim so bili všeč, drugim so se zdeli grdi. O njunih zgradbah se je vedno veliko razpravljalo, resda sta bila tudi vešča samopromocije.

Veljala sta za čudežna dečka slovenske arhitekture. Bila sta zvezdniška arhitekta, v zasebnih pogovorih so ju ljudje imenovali Dolce & Gabbana, imela sta izviren in prepoznaven arhitekturni jezik.

Njuno arhitekturo je imel marsikdo za ekscentrično, bila je tako posebna, da so ji ljudje dajali imena, kar je vsaj tako veliko priznanje kot uradne nagrade. Tako so kondominij v Trnovem ob Ljubljanici poimenovali Močerad in, kakor so ga spočetka ljudje začudeni hodili gledat, bi bilo danes brez njega tam dolgočasno. Stanovalci se v njem dobro počutijo in še danes so tam ena najdražjih stanovanj v Ljubljani. Njuna Gospodarska zbornica je bila takoj poimenovana Esmeralda,­ poseben je tudi Športni park ­Stožice ...

V biro Sadar Vuga je kriza prišla z zamudo. Zanj so se razmere bistveno spremenile po letu 2011, pripoveduje Boštjan Vuga. Do takrat je biro živel še od velikih projektov, Športnega parka Stožice in prvega dela projekta kulturnega središča MAKS v Mariboru. Medtem ko je včasih v biroju delalo 26 ljudi, jih je danes tam polovico manj, za polovico so skrčili tudi poslovne prostore.

Reorganizirali so način dela, tako da je število sodelavcev odvisno od projekta. Biro je imel vedno dovolj dela, obremenjevati pa so ga začela neplačila velikih projektov, zlasti Grepa in Mestne občine Maribor. Po podatkih Supervizorja je biroju kar nekaj denarja dolžnih precej javnih oziroma državnih ustanov in organov.

Medtem ko so imeli včasih veliko dela doma, se zdaj preusmerjajo na tujino, kjer se udeležujejo natečajev. Leta 2012 je biro zmagal na natečaju za tri objekte v univerzitetnem kampusu v Gentu v Belgiji: za gradnjo fakultete za socialne študije, dozidavo športne dvorane in prenovo avditorija.

Fakulteto bodo začeli graditi vsak čas, druga dva objekta pa naslednje leto. Kako zmagati na takem natečaju? Boštjan Vuga pravi, da v Belgiji obstaja pool arhitekturnih birojev, iz katerega jih k natečaju za javne objekte povabijo štiri do pet. Za tako sodelovanje so seveda potrebne reference.

Delo v tujini omogoča biroju preživetje. Pri vsakem projektu na tujem se poveže s tamkajšnjim birojem. Tako v Švici že četrtič sodelujejo z istim birojem pri projektu pravne fakultete, pred tremi tedni pa so bili povabljeni k natečaju za nogometni stadion v Lozani.

Z natečaji je veliko dela, pravi Vuga, kajti če projekta ne dobijo, ne zaslužijo nič. Projekti v Sloveniji so še vedno, a jih je bistveno manj kot nekoč. Se je pa na srečo letos spet začelo povpraševanje po individualnih hišah in poslovnih prostorih. Biro je postal bolj fleksibilen in je vesel tudi manjših naročil.

Vuga meni, da je upad dela največji problem za mlade arhitekte. Njegova generacija je imela javne in zasebne investitorje, mladim pa preostane le tujina. Nevarnost, ki jo vidi v tem, je prekinitev arhitekturne kontinuitete in kajpak tudi gradbene. Povsem upravičeno se je bati, da bo izpuhtelo znanje, ki so ga pol stoletja kopičila velika gradbena podjetja.

Ob tem spomni, da so v zgodovini v težkih časih javna naročila vselej poganjala družbeni tok, tako je bilo v času velike depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja, po drugi svetovni vojni in po osamosvojitvi Slovenije. Poskus javno-zasebnega partnerstva se ni obnesel. Uspešnejši je način v tujini, kjer zasebnik gradi in oddaja javnemu partnerju.

Biro SoNo

Eden od arhitekturnih birojev, ki ga kriza ni prizadela, je SoNo. Arhitekt Edvard Blažko pravi, da se njihov biro s krizo dobro spopada. »Glede na to, da smo v biroju SoNo arhitekti začeli samostojno delovati ravno v času krize, ko so naročila javnega sektorja za večje investicijske projekte začela upadati, nismo bili nikoli odvisni od javnih sredstev. Začeli smo z majhnimi, priložnostnimi projekti, saj smo se bili pripravljeni učiti. Na podlagi izkušenj lahko danes uspešno izvajamo vse večje in zahtevnejše projekte. Prihodke konstantno povečujemo, prav tako število sodelavcev. Dobiček vlagamo v dodatno izobraževanje in razvoj naših storitev.«

Tako kot vsi drugi arhitekti tudi Edvard Blažko opozarja na dampinške cene arhitekturnih storitev. »Največji problem, s katerim se soočamo, je vztrajno nižanje cen projektantskih storitev pri konkurentih. To se seveda strankam na dolgi rok ne more obrestovati, saj za tako nizke cene ne morejo dobiti kakovostnih načrtov, na podlagi katerih bi lahko dolgoročno bistveno več privarčevali (prihranek pri gradnji, ogrevanju ipd.).« Če v kratkem ne bo ustrezne ureditve področja na državni ravni, opozarja Blažko, se bo to zagotovo poznalo tudi v slabši kakovosti javnega prostora oziroma krajine.

V biroju SoNo sledijo filozofiji stalnega prilagajanja trgu, saj je to v današnjih časih neizogibno za obstoj. Njihovi naročniki so pretežno individualne stranke, ki gradijo nepremičnine za lastne potrebe ali prodajo (eno- ali večstanovanjske zgradbe, poslovne prostore ipd.).

Tudi biro SoNo se spogleduje s tujino, kjer so v zadnjih treh letih pridobili nekaj referenčnih projektov. Tako je na primer v avstrijskem Hollersbachu v gradnji stanovanjska vila, v Kitzbühlu pa bodo v kratkem začeli graditi butični hotel. Tako kot doma je tudi v tujini pomemben dober odnos s strankami in njihovo končno zadovoljstvo, pravi Blažko.

»Pri zasebnih investitorjih prav na ta način – s širjenjem dobrega glasu – pridobivamo nove naročnike. Opažamo, da so za pridobivanje novih naročnikov iz tujine vse pomembnejši tudi internet ter spletna družabna omrežja, ki ponujajo številne možnosti predstavitve našega dela. Pomembna promocija so tudi objave naših del v tujih revijah, kot na primer ArchDaily, H.O.M.E., Casamia, in na mednarodnih arhitekturnih portalih.«

Biro Kragelj

V biroju Kragelj so morali postati boljši, nekoliko zmanjšati ekipo, vendar na stvari gledajo z optimizmom, pravi Alenka Kragelj Eržen. Ta čas končujejo projekt za nove prostore Britanske mednarodne šole v Ljubljani. »Tudi za projekte v tujini se potegujemo, vendar to nikakor ni preprosto. Zdaj se nam morda obeta priložnost, vendar smo šele v fazi dogovorov. Bomo pa oktobra predstavili projekt prenove sedeža Si.mobila na mednarodni poslovni konferenci Work­place Trends v Londonu.«

Biro Košorok Gartner

Gregor Košorok
iz biroja Košorok Gartner pravi, da se kriza v gradbeništvu močno pozna v arhitekturni stroki. Vseeno ima njihov biro veliko dela, obseg se celo povečuje. To pripisujejo temu, da je ustanovitev biroja leta 2009 sovpadla z začetkom krize.

»Od začetka smo bili soočeni z dejstvom, da se je treba za pridobitev vsakega posla močno potruditi. Prav tako je potrebno veliko fleksibilnosti. Ker smo manjši biro s tremi zaposlenimi, je delo veliko lažje organizirati kot v večjih birojih. Gotovo je tudi sama usmeritev biroja k trajnostni in energetsko varčni gradnji pripomogla k temu, da si predvsem mlajši investitorji želijo sodelovanja z nami.«

Je pa vprašanje, pravi Gregor Košorok, koliko je arhitektovo delo v današnjih časih cenjeno in s tem tudi plačano. »Treba je vložiti ogromno časa in energije, da se projekt uspešno konča. Finančno to pomeni, da je treba zelo paziti, da se projekt pokrije.« Ker je dela malo, projektantov brez dela pa veliko, so cene storitev padle pod razumno mejo, za katero je mogoče izdelati kakovosten projekt, dodaja Košorok. Večina investitorjev je nad tem navdušenih, a se ne zavedajo, da bodo za malo denarja zelo verjetno dobili pomanjkljiv in nepopoln projekt, kar pomeni drago gradnjo z veliko nepredvidljivimi stroški.

»V našem biroju si vseskozi prizadevamo za najvišjo kakovost projektantskih storitev. Na podlagi zadovoljnih strank si morda lažje izpogajamo nekoliko višjo ceno in nismo prisiljeni delati po sistemu najnižjega ponudnika. Rešitev vidimo v nadaljnjem prizadevanju biroja za najvišjo kakovost naših storitev, saj si v trenutnem položaju le tako lahko zagotovimo stranke tudi v prihodnje.«

V biroju Košorok Gartner pridejo do dela ne le z veliko vložene energije, temveč se jim na podlagi uspešnih realizacij vse pogosteje dogaja, da jih bodoči investitorji sami pokličejo. Vzpostavili so tudi nekaj stikov v tujini, vendar do končnega dogovora za zdaj še ni prišlo.

Biro je lani za Aktivno hišo Lumar prejel priznanje Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije za najboljšo realizacijo trajnostne gradnje v Sloveniji. Poleg stanovanjskih objektov so v zadnjih letih realizirali prenovo Starega gradu v Celju in prvo fazo prenove Knežjega dvorca v Celju, za kar so prejeli Plečnikovo medaljo.

Biro Dekleva Gregorič

Princip dela v biroju Dekleva Gregorič je pravzaprav enak kot ob odprtju leta 2003, ko sta se Tina Gregorič in Aljoša Dekleva vrnila s podiplomskega študija v Londonu. Še vedno intenzivno sodelujejo na natečajih v Sloveniji in tujini, kar razumejo kot vlaganje v razvoj, pravi Gregoričeva.

»Ker pa je arhitekturni proces od idejne rešitve do gradnje precej dolg, ta čas intenzivno končujemo gradnjo dveh projektov, ki sta posledica prvih nagrad natečajev iz let 2005 in 2006.«  Gradnja prvega projekta je pravzaprav ravnokar končana: opečni del urbane soseske na Brdu v Ljubljani, pet objektov s 185 stanovanji za Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Drugi projekt, ki je v sklepni fazi gradnje, je objekt CMK – Center mediteranskih kultur v Univerzitetnem kampusu Livade v Izoli za Univerzo na Primorskem. To je prvi objekt v kampusu, za druga dva so narejeni vsi projekti, potrebni za gradnjo.

Lani je biro zmagal na natečaju za večprogramski projekt občinskega središča v Vodicah pri Ljubljani, ki vključuje občino, kulturni center, knjižnico, zdravstveni dom ter komercialno dejavnost, in zanj zdaj pripravljajo projekt.

Poleg dela za natečaje se ta čas ukvarjajo z nekaj individualnimi hišami, ki jim vedno predstavljajo polje raziskovanja bivalnega prostora za prav posebne uporabnike, pravi Gregoričeva. Že zgrajene hiše XXS v Perovu pri Kamniku ter na pečini na Mauiju v ZDA so bile povod za nadaljnje raziskovanje bivanja v hiši. Tako so se odzvali povabilu newyorške družbe, ki pripravlja projekt paperhouses.co – open source arhitekturno ­platformo.

»Ves čas delamo v Sloveniji in tujini, tako na projektih kot z razi­skovanjem in poučevanjem. Letos sva se ponovno intenzivneje vključila prav v izobraževanje. Aljoša je direktor AA Visiting School Slovenija in letos se je končal prvi intenzivni tritedenski program na temo nanoturizma v Ksevtu v Vitanju. To temo hkrati raziskujemo z različnimi mladimi profesionalci (oblikovalci in arhitekti) v okviru letošnjega specifičnega 24. bienala oblikovanja BIO50. Nanoturizem je termin, s katerim poimenujemo kreativno kritiko obstoječe, trajnostno neobstojne in hitro rastoče panoge turizma. Izziv nanoturizma je določiti alternativo obstoječemu modelu turizma z lokalno orientiranim, participatornim in trajnostnim modelom turizma. Ambicija in potencial nanoturizma presega golo področje turizma ter želi iskati možnosti za nove oblike lokalih mikroekonomij,« pravi Tina Gregorič, ki je letos prevzela mesto redne profesorice arhitekture na Tehniški univerzi na Dunaju. Aljoša Dekleva pa bo naslednji semester gostujoči profesor v Montrealu.

Menijo, da je izjemno pomembno delovanje prav v okolju, ki ga lahko kulturno in naravno najbolj razumeš, in Slovenije nikoli niso razumeli kot omejitev. »Že s knjigo Negotiate my boundary!, ki smo jo s kolegi iz skupine RAMTV izdali v Londonu, ter kasneje s povabili k projektom na Portugalskem, v Nemčiji, na Havajih in v New Yorku smo vedno poskušali delovati tam, kjer vidimo možnost za poglobljen odgovor na edinstvene socialne, prostorske, klimatske in druge pogoje.«