Arhitektura je tektonika

Luka Skansi že več kot dve deset­letji dejavno soustvarja polje arhitekturne zgodovine in kritike v širšem prostoru med Alpami, ­Jadranom in Balkanom, obenem je na mednarodni ravni eden od vplivnejših avtorjev za razumevanje arhitekture tega območja.Kot predavatelj, kustos in raziskovalec ter publicist je pri nas zasnoval in oblikoval številne razstave ter publikacije, ki so bile večinoma usmerjene v arhitekturo 20. stolet­ja.

Z dosedanjim delom je ustvaril velika pričakovanja, ki so že pred branjem spremljala majhno sivo knjižico Tektonske studije (Tektonske študije) z izborom devetih tematsko različnih člankov, ki jih je Skansi objavil v različnih izdajah v zadnjih petnajstih letih in je bila lani izdana v hrvaščini. Izbrana besedila povezuje prevladujoča teza: arhitektura je tektonika.

Med konstrukcijo in jezikom

V knjigi je izpostavljeno le eno sredstvo – tektonska analiza, ki naj bi arhitekturo (četudi le za trenutek) izvlekla iz sveta interpretacij, ki jih tradicionalno pogojuje kritično branje, je Skansi v uvodu argumentiral svojo tezo. Kot piše, arhitekture noče postaviti v »službo zgodovine filozofije, politike in psihologije, ampak jo sooča z njenim lastnim bistvenim vprašanjem, ki je svojstveno samemu delu«, kar je prek tektonske analize odnos med konstrukcijo in jezikom. Takšno razumevanje arhitekture, tako Skansi, je lastno nekaterim zgodovinarjem arhitekture in tako imenovani zgodovini gradnje, sam pa kot referenčnega avtorja na tem področju poleg italijanskega arhitekturnega zgodovinarja Marca Pogacnika in avtorjev, kot so Rafael Moneo, Luigi Moretti in Peter Eisenman, navaja postavke sodobne arhitekturne teorije Bruna Reichlina.

Pri nas je zasnoval in oblikoval številne razstave ter publikacije, ki so bile večinoma usmerjene v arhitekturo 20. stoletja. FOTO: Jure Eržen

Reichlin razume arhitekturo kot nenehno ponavljanje med preizkušanjem, omejitvami, prostorskimi odnosi, namenom in prikazom arhitekturnega elementa. (Arhitekturna) forma nastane zaradi procesa nastanka, je plod različnih dejavnikov ustvarjalnega procesa, pri čemer je tektonika za Reichlina eno od glavnih komunikacijskih sredstev arhitekture 20. stoletja. Tako Pogacnik, ki vzpostavlja markantne analize arhitekture Miesa van der Roha in Adolfa Loosa, kot Reichlin trdita, da je za vsako tektonsko odločitvijo niz referenc, med katerimi je Skansi izpostavil tudi delo italijanskega arhitekta Giuseppeja Tarragnija.

Skansi nato vešče niza svojo argumentacijo o arhitekturi kot tektoniki v člankih, ki se osreodotočajo na množico podrobnih analiz obravnavanih arhitekturnih primerov. Ti večinoma stojijo na območju nekdanje Jugoslavije, tudi Slovenije, Italije in nekdanje Sovjetske zveze. V prispevku Tektonska senzibilnost in njena aktualnost: jugoslovanska arhitektura šestdesetih in sedemdesetih podaja širši metodološki kontekst pomena tektonike in začetkov teh diskusij v 19. stoletju s Karlom Bötticherjem in Gottfriedom Semperjem, na katere se je naslonil v odmevni interpretaciji Kenneth Frampton. V tem kontekstu je mogoče razumeti tektoniko kot odnos med dvema konstitutivnima komponentoma arhitekurne kreacije, to je med konstrukcijo in jezikom, piše Skansi, ki v svojem delu naredi korak naprej in tezo tektonike aplicira na sodobno jugoslovansko produkcijo moderne arhitekture.

Kritiki arhitekture morajo »aktualizirati svojo analitično metodologijo« ter uporabljati orodje tekonske analize, saj je s tektonskim branjem arhitekturnih stvaritev mogoče razumeti arhitekturo kateregakoli zgodovinskega obdobja, piše Skansi. »Tektonska analiza gleda na arhitekturno formo obenem kot na produkt stanja industrije gradnje in procesa modernizacije države, ki se manifestira skozi gradbene tehnologije, in kot na rezultat arhitektovih odzivov na standardne procese, to je kot na kompromis med konstrukcijo in umetniško kompozicijsko prakso.«

Gino Valle: Stavba Zanussi, 1958–1961, južna fasada, vhod in pogled na Alpe FOTO: Italo Zannier

Med izbranimi primeri kakovostne jugoslovanske produkcije izpostavi urbanistično zasnovo Splita 3 (Marjan Bežan, Vladimir Mušič, Nives Starc – Urbanistični inštitut Socialistične republike Slovenije, 1968–1989), zgradbo Zavoda za izgradnjo Beograda (Branislav Jovin, 1967–1971), Muzej revolucije v Sarajevu (Boris Magaš, Edo Šmidihen, Radovan Horvat, 1953–1963) in Spomenik revoluciji na Kozari (Dušan Džamonja, 1972), pri čemer gre za izredno raznoliko produkcijo, ki jo po Skansiju povezuje ravno tektonika. Dodal je, da spomenik Dušana Džamonje na Kozari odlikuje tektonska strategija in je ena od najboljših realizacij brutalistične arhitekture.

Knjigo, v kateri je bolj za ilustracijo kot fokus na vizualno podobo arhitekture priloženih več črno-belih fotografij, zaznamuje nadaljnja natančna analiza arhitekturnih rešitev. V prispevku Enotnost v heterogenosti: gradnja z okusom za konstrukcijo Skansi prikazuje različne primere arhitekturne produkcije iz šestdesetih let, ki predstavljajo razcvet sodobne jugoslovanske arhitekture. Med njimi izstopa sejemska paviljonska arhitektura, ki so jo odpirali od leta 1957 v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani z Gospodarskim razstaviščem, kjer je Branko Simčič pokril halo A z armiranobetonsko lupino, Marko Šlajmer pa je naredil eno od prvih »gobjih konstrukcij« s paviljonom Jurček. Paviljoni so rezultat drugačnega in samosvojega konstrukcijskega načina ter arhitekturnega eksperimentiranja, ki so ga zagnali v vseh republikah. Slovensko arhitekturno šolo so po avtorjevem mnenju zaznamovali intelektualni in profesionalni vpliv Edvarda Ravnikarja ter številne kakovostne realizacije Savina Severja in Milana Miheliča.

Zunaj meja Jugoslavije

Tektonska analiza se ne ustavi le na območju Jugoslavije. Skansi podaja eno od prvih poglobljenih analiz stavbe nemškega veleposlaništva v Sankt Peterburgu, ki jo je leta 1911 zasnoval sloviti avtor tovarne AEG Peter Behrens. V članku Spomenik tretji internacionali Vladimirja Tatlina niza okoliščine zasnove in oddaje tega naročila, ki je ostalo na ravni makete in v katerem se po avtorjevem prepričanju prvič na arhitekturni ravni pojavi tema »izgradnje umetnškega predmeta«. Precejšen del knjige je posvečen italijanski arhitekturni produkciji 20. stoletja, in to v člankih Enostavni objekti: okvirna konstrukcija v Italiji med realizmom in abstrakcijo, Myron Goldsmith v Italiji, Obnova italijanskega stila ter Stara gospa, ki se še vedno dobro drži: Gino Valle in poslovna stavba Zanussi (1958–1961), v katerem je ponovno poudarjen pomen konstrukcije za arhitekturo.

Dušan Džamonja: Spomenik revoluciji, Kozara, 1972. »Skozi ta projekt je mogoče ugotoviti, kako pomembno vlogo, če ne celo ključno, je lahko imela tektonska strategija tudi pri merilu krajinske arhitekture,« piše Skansi. FOTO: Luka Skansi

Vrednost tradicije in interpretacija stilov so leitmotiv celotne generacije italijanskih arhitektov, piše Skansi, pri čemer sta britanska kritika Reyner Banham in Joseph Rykwert že v šestdesetih letih izpostavila delo arhitekta Gina Valleja. Njegovo poslovno stavbo za podjetje Zanussi, dolgo več kot sto metrov, ki je bila postavljena v Benečiji v času tako imenovanega italijanskega ekonomskega čudeža, ob tektonskem konceptu stavbe, iz katerega izhaja njen dvojni videz, zaznamuje rešitev celotnega prereza. Bogat in pester korpus arhitekturnih primerov Skansi v knjigi zaključi v Ljubljani, natančneje na Prulah, s prispevkom Ena hiša za tri arhitekture.

Domala redko lahko v arhitekturni teoriji in kritiki naletimo na knjigo, ki jo odlikujejo tekoč in mojstrski jezik, poglobljeno poznavanje tematike in ena teza: arhitektura je tektonika. Novost, ki jo prinaša ta knjiga, ni sama tektonika, ampak tudi izbor primerov arhitekture, ki jih Skansi dosledno razgrinja in natančno secira pred bralcem, da bi to tezo podkrepil. Uvodoma svojo tezo o tektoniki postavi na dveh prepostavkah, ki morda nista zanemarljivi: prva je, da lahko arhitektura spregovori z lastnim bistvenim vprašanjem ravno prek interpretacije in analize, ki jo v tem primeru podaja on sam, druga pa, da je arhitektura figurativna umetnost. Čeprav to delo zavestno izloča iz svojega polja obravnave družbenih in okoljskih načel, vpliva arhitekture in njenega uporabnika, gre za delo, ki je upravičilo pričakovanja in bo najverjetneje imelo enega od močnejših odzvenov na področju arhitekturne kritike.