Asta Vrečko: Zidovi zaživijo šele z ljudmi

Ministrstvo za kulturo je, kot je poudarila ministrica Asta Vrečko, v tem mandatu zagnalo največji cikel obnov – trenutno je v takšni ali drugačni fazi na ministrstvu odprtih kar 70 projektov, kar nekaj je že končanih, začenjajo tudi nove. Kot je dodala ministrica, gre za »simbolne točke v prostoru, ki govorijo o naši skrbi za skupno dobro, spoštovanju preteklosti in želji po gradnji stabilne solidarne prihodnosti za vse«.

Zakaj je projekt obnov tako pomemben za trenutno slovensko kulturno krajino in zakaj ste se odločili, da boste temu dali prednost?

Prenova dediščine je zame več kot gradbeniška, arhitekturna ali konservatorska naloga. Je družbena pogodba o tem, kako si želimo živeti skupaj. Naj gre za gradove ali dvorce, stare industrijske komplekse ali kmečke hiše, kulturne domove in drugo kulturno dediščino, so to naša skupna sidrišča spomina. Obnova pomeni njihovo ohranjanje in krepitev ter varnejše in bolj odporne prostore za obiskovalce ter zaposlene, pomeni prostore za ustvarjalnost in učenje, ki so vsem blizu. Ne nazadnje gre tudi za spoštovanje dela generacij, ki so zgradile te prostore.

Prenovam dajemo prednost pred novogradnjami, ker imajo veliko manjši vpliv na okolje kot novogradnje. V zvezi s kulturnimi programi, ki so pomemben del teh prenov, prinašajo življenje nazaj v jedra mest in vasi. Na te prostore in spomenike v krajini smo tudi čustveno navezani, zlasti tam, kjer so stavbe desetletja propadale pred očmi ljudi in prenove simbolno povežejo ljudi s skupno preteklostjo, hkrati pa so z vsebinami usmerjene v prihodnost.

Poudarjate, da bodo obnove pomembno vplivale na kulturno decentralizacijo države.

Javni prostori, kot je javna kulturna infrastruktura, pa dediščina, so prav tako pomembni prostori skupnosti za srečevanja, družbene in izobraževalne dogodke. Vsaka prenova zunaj Ljubljane pomeni korak k prostorski pravičnosti in skladnemu regijskemu razvoju. S tem tudi privabljamo ljudi v različne dele države ter krepimo lokalni in kulturni turizem.

Naj bo obnovljena železarna, spominska hiša, dvorec, grad, tehnična dediščina, galerija, kulturna dvorana, vadbeni prostor za glasbenike ali muzej, so to novi prostori, v katere z obnovo prihajajo programi in občinstvo, ki jih prej tam ni bilo. To prinaša več kulture bližje ljudem in krajše razdalje za ljubitelje kulture, pa tudi ustvarjalce.

Bi se Slovenija lahko odločila za uvedbo ničelnega davka na knjigo?

Kateri so bili največji izzivi pri snovanju in izvedbi projekta obnov?

Kot pri večini projektov denar, kadri in roki. Ob tem pa še dejansko stanje. Na ministrstvo smo prišli z vizijo, da bo kultura končno postavljena v središče družbe, za kar je treba zagotoviti ustrezne pogoje za delo in ceniti našo dediščino. Zato smo zagotovili proračunska in evropska sredstva, prvič v zgodovini ministrstva za kulturo smo dodali še sredstva iz podnebnega sklada. Postavili smo si jasne cilje in časovne roke.

Takšni projekti zahtevajo veliko dela in pozornosti, zanje kot državni sekretar skrbi Matevž Čelik Vidmar, ki je po poklicu arhitekt, nad njimi bedim tudi jaz. Zavedam se, da je težko pridobiti denar v kulturi, zato mora biti vsak evro smiselno porabljen, pri investicijah se hitro kaj zavleče, zgodijo se tudi podražitve, pri kulturni dediščini pogosto nepredvidena dela zaradi uporabe posebnih materialov, arheoloških izkopavanj …

Eden od največjih izzivov je upravljanje. Če prenavljaš brez jasne ideje, za kaj in za koga, je to nesmiselno, žal je bila to praksa v preteklosti. Objekti brez vsebinske ideje ter upravljavca, zato so ostali nekateri nedokončani, zaprti ali neuporabni, saj so bili narejeni brez premisleka in širšega dialoga z deležniki.

Na začetku mandata smo si želeli končati zatečene projekte, saj je bilo vanje vloženih veliko sredstev, a so bili praktično odpisani – na primer Auerspergovo železarno v Dvoru –, pa predvsem dati čim več prenovljenih prostorov v roke lokalnim upravljavcem oziroma občinskim zavodom.

Zato smo veliko pozornosti namenili občinam, se z njihovimi predstavniki pogovarjali, na koncu nam je uspelo odpreti snežniške pristave, grad Borl, zdaj bomo odprli še grad Pišece, ki je zahteval manjšo renovacijo, saj je bil od prenove pred skoraj dvajsetimi leti zaprt – presenetilo vas bo, da so tam pohištvo in še neodprti jogiji –, zdaj smo se dogovorili za upravljanje z občino Brežice in Posavskim muzejem, da bomo dali grad na voljo skupnosti in ljudem.

Zidovi zaživijo šele z ljudmi, ste dejali.

Ja, brez razstav, koncertov, rezidenc, izobraževanj in skupnostnih dogodkov prenove ne bi dosegle namena. Programi ustvarjajo razloge za obisk in vračajo investicije v dnevno življenje krajev. Zato pri vsakem projektu že zgodaj razmišljamo, kdo bo uporabljal prostore, kaj se bo v njih dogajalo vsak dan, ne le ob slavnostnih odprtjih.

Kako pristopate k iskanju ustreznih programskih vodij in kaj se pri snovanju programov kaže kot najpomembnejše? Grad Snežnik se je v tem pogledu na primer pokazal kot velik izziv.

Največji izziv je umeriti ambicije v realne pogoje ter zgraditi zavezništva med lokalnimi ustanovami, nevladnimi organizacijami in nacionalnimi javnimi zavodi. Grad Snežnik upravlja Narodni muzej Slovenije, manjkala je dodatna ponudba, ki jo obiskovalci gradu pričakujejo ob obisku, torej gostinski lokal. Snežniške pristave so bile dvajset let zaprte in tako lokalna skupnost kot neverjetna ekipa, ki poleti organizira odličen festival Plavajoči grad, so si prizadevali, da bi se to rešilo in bi prostori odprli vrata.

Ne bom rekla, da je bilo enostavno, a smo zagrizli tudi v ta izziv in nam je uspelo najti gostinca ter del prostorov dati v upravljanje festivalski ekipi. Tako se je s pozitivno energijo, usmerjeno v iskanje rešitev, združila enkratna zgodba dediščine, glasbe, narave in kulture ter lokalne skupnosti, prostor pa je zdaj odprt in vabi obiskovalce.

Katere domače in tuje primere dobre prakse bi izpostavili?

Spominske hiše so gotovo ena izmed boljših praks, saj je raziskovanje življenja nekega posameznika ali družine odlična vstopna točka za razmišljanje in razumevanje določenega obdobja ali umetnostnega oziroma širšega družbenega fenomena. To so navadno tudi prostori, v katerih so različni dogodki in osrednji kulturni spomeniki kraja, na katere smo ne le kulturno, ampak tudi čustveno navezani. Med obiskovalci so zelo priljubljene, primerne so za vse generacije, šole, družine ter starosti in izobrazbe.

Tako da sem vesela, da smo se na državni ravni končno lotili prenove Prešernove rojstne hiše v Vrbi, pa tudi zastavili številne projekte z občinami in muzeji – na primer obnovljena Pelikanova hiša v Celju, začenjamo prenove Župančičeve hiše v Vinici, domačije Miška Kranjca v Veliki Polani, rojstne hiše Benjamina in Gustava Ipavca v Šentjurju, zidanice Marjana Kozine, Schwentnerjeve domačije na Vranskem in podobno.

To so oziroma bodo sodobne prenove, tudi prilagojene gibalno in senzorno oviranim, tudi z veliko digitalnih vsebin in artefakti, ki pripovedujejo zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo. V kulturi je osebna, avtentična izkušnja še vedno na prvem mestu, in če se za nekaj navdušimo, bomo raziskovali, brali in obiskovali muzeje, galerije, gledališča še naprej.

Kateri projekti v naboru so vam najbližji?

Najbližje so mi prenove, ki neposredno govorijo o ljudeh in njihovem delu, prizadevanjih in boju za boljše življenje. Prenovljena Štauharija in stari del železarne na Ravnah na Koroškem, ki smo jo nedavno odprli in ob tem podpisali pogodbo o nadaljnji obnovi nekdanjega železarskega objekta, govorita o delu rok, ljudi in generacij, ki so oblikovale identiteto Koroške in našo skupno zgodovino, pri tem pa odpirata delavsko zgodovino, njihov prispevek k skupnosti ter boju za delavske pravice.

To je pravzaprav most med preteklostjo in prihodnostjo, saj industrijska dediščina prehitro izginja, a temeljna družbena vprašanja ostajajo podobna. Če kot družba in država ne vemo, od kod prihajamo, tudi ne moremo vedeti, kdo smo in kam si želimo priti. Poseben projekt je prenova kulturnega doma v Črnomlju, ki v sebi nosi eno od najmočnejših poglavij naše kulture, zgodovine in državotvornosti. Tu je prvič zasedal slovenski narodnoosvobodilni svet. Tu je bilo leta 1944 ustanovljeno prvo Slovensko narodno gledališče, torej današnja Drama.

Bela krajina, ki jo odlikujeta močna, živa folklorna in sodobna kulturna dejavnost, se kot marsikatera regija kdaj zdi daleč od oči politike in javne pozornosti. V tem mandatu smo zagnali kar štiri velike projekte prenove. Posebej me veselijo projekti na Kozjanskem, gradovih Podsreda, Podčetrtek in dvorcu Jelšingrad v Šmarju pri Jelšah. Slednja sta bila še pred tremi leti v zasebni lasti in sta propadala, občini sta ju odkupili in zdaj smo z obema županoma podpisali že drugo pogodbo o nadaljnji prenovi. Prostori so že zaživeli, a njihova zgodba se nadaljuje.

Posebej ponosna sem, da so vse te prenove izvedene trajnostno in dostopno gibalno in senzorno oviranim. Ti in številni drugi projekti dokazujejo, da prenova ni le popravilo zgradb, ampak je tudi vračanje dostojanstva prostorom, ljudem in njihovemu delu ter jasen signal, da je kultura res doma povsod. Ena od pomembnejših novih pridobitev bo tudi izgradnja Centra Rotovž v Mariboru, ki bo dom knjižnice, umetnostne galerije, kina in tudi v evropskem merilu izjemna pridobitev ter primer zahtevne, kompleksne in dobro izvedene prenove in izgradnje novih prostorov v mestnem središču.

Odločeno: samozaposlenim v kulturi najmanj 14,83 in največ 16,91 evra na uro

Kaj v infrastrukturnem smislu na področju kulture pri nas še pogrešate, katerim dolgoročnim ciljem bi morali slediti?

Pri načrtovanju vlaganj v kulturno infrastrukturo in obnovo dediščine je treba razmišljati strateško in celostno. Zavedati se je treba, da občine velikokrat nimajo primernih sredstev, zato je vloga države, da jim s stalnimi razpisi to zagotavlja, ob tem je treba misliti na skladen regijski razvoj. Kot se je pokazalo po poplavah, nujno potrebujemo varne depoje za varno hrambo nacionalnega bogastva, v njih so hranjeni tudi dokumenti upravnih enot, državnih organov, sodišč, šol, zemljiške knjige ipd. Kar nekaj smo na tem področju že naredili.

Načrtujemo izgradnjo regionalnih depojev, ki smo jih vključili tudi v načrt poplavne obnove. Ob vsem drugem si seveda želim, da bi se čim prej začeli gradnji Drame in novega Prirodoslovnega muzeja, v Sloveniji potrebujemo veliko koncertno dvorano, tudi za potrebe Slovenske filharmonije, in namenske prostore za sodobni ples. Začeli smo tudi energetske sanacije, za kar smo v kulturi prvič pridobili dodatna evropska sredstva. Trenutno prenavljamo pet naših institucij, vemo pa, da je treba to nadaljevati, saj je zob časa naredil svoje, ob tem mislimo tudi na okolje.

V zadnjem času ste precej potovali po Sloveniji; kakšni so bili odzivi lokalnih skupnosti?

Kot del svojega dela na ministrstvu sem si zastavila, da bom prisotna po vsej državi, v stiku z ustvarjalci, obiskovalci, občinami, saj politika ne sme biti odtujena, ampak mora nastajati z ljudmi in iz njihovih potreb. Zato sem veliko na terenu, na številnih dogodkih in regijskih obiskih. Odzivi so dobri.

V tem mandatu smo skupaj oblikovali tudi nacionalni program za kulturo ter strateško zastavili projekte. Pogosto kakšno reč z neposrednim stikom zelo hitro rešimo ali se vsaj odkrito pogovorimo, saj nisem človek, ki bi obljubljal nemogoče, ampak se rada spoprijemam z izzivi ter poskušam najti načine, da se projekti premaknejo.

Predvsem pa zunaj pisarne občutim, kaj kultura pomeni ljudem, tako v skupnosti kot intimno, podobno kot pomeni meni in me spomni, zakaj sploh sem v politiki in na ministrstvu. Ljudje so hvaležni, ker gre za stavbe, ki so leta propadale pred njihovimi očmi, to so simbolne točke v prostoru, ki nas pomirjajo ter govorijo o naši skrbi za skupno dobro, spoštovanju preteklosti in želji družbe po gradnji stabilne ter solidarne prihodnosti za vse.