Barvit obisk pri najslavnejšem lisjaku na svetu

Praznovanje 25-letnice otroškega muzeja je odnesel koronavirus, obiskovalce pa do konca leta čaka razstava o barvah.

Objavljeno
28. april 2020 12.00
Posodobljeno
28. april 2020 12.00
Herman lisjak v najboljši družbi. FOTO: Egon Horvat/MNZC
Herman lisjak že četrt stoletja razveseljuje mlado (in staro) v Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC), v katerem deluje po njem imenovani, še vedno edini otroški muzej v Sloveniji. Svoj 25. rojstni dan si bo zagotovo zapomnil. Vse je bilo pripravljeno na najbolj noro zabavo, torta je bila že skoraj spečena, ko je udaril koronavirus. Herman lisjak napoveduje, da bo zato prihodnji rojstni dan toliko bolj udaren. Dokler spet ne odpre vrat svojega brloga, si ga lahko ogledate na spletu, potem pa hitro na druženje z barvami. V živo.

Začelo se je leta 1995, ko so v MNZC vzpostavili samostojni oddelek, namenjen otrokom do 12. leta. Da bi to lahko bila dobra ideja, je pokazala lepo sprejeta razstava o lutkah, ki so jo pripravili tri leta prej. Ampak urediti pravi muzej v muzeju je nekaj povsem drugega, se spominja Bronica Gologranc Zakonjšek, ki je del Hermanovega brloga od začetka: »Naš muzej je bil sprva muzej revolucije. Ko se je spremenila družbena situacija, nam je primanjkovalo obiskovalcev, predvsem mlajših, in porodila se je ideja, da je treba narediti nekaj za otroke.« Direktor MNZC Tonček Kregar dodaja, da so bila devetdeseta leta čas, ko je tudi v slovenski muzejski prostor počasi pronicala ideja o odprtem muzeju: »Da muzej ni nekaj statičnega, sivega, zaprtega, dolgočasnega, namenjenega znanstvenikom. Da je to komunikacijsko, kulturno središče, ki ga je treba odpreti, ki nagovarja različne skupine obiskovalcev, ponuja različne programe.«

image
Ogromna rojstnodnevna torta je bila sredi otroškega muzeja že pred osmimi leti ob razstavi Moj rojstni dan. FOTO: Aleš Černivec


Medtem ko so po svetu nekateri otroški muzeji stari že več kot sto let, je Hermanov brlog v Sloveniji še vedno edini. »Nismo se zadovoljili samo s pedagoškimi oddelki. S programi za otroke smo vzpostavili celovito enoto, ki je pravzaprav muzej v muzeju in bi lahko bil tudi samostojen. Otroški muzej je vplival na način dela v celotni hiši. Prilagoditi se je bilo treba,« pravi Kregar. V muzej je prišla glasba, glasnejše govorjenje, da otroškega smeha sploh ne omenjamo, z nasmehom pove Gologranc Zakonjškova: »Načeloma tu res ni tišine, lahko se poje, govori, dotikamo se tistega, česar se je dovoljeno dotikati. Otroci so razumni, z njimi ni nobenega problema, če jim normalno razložiš. So izjemno vedoželjni, sprašujejo. Tukaj lahko skočijo v besedo, in ogromno vedo. Ne smeš jih podcenjevati.«
 

Banka je zakon


Pri urejanju otroškega muzeja so v MNZC vedeli, da morajo vse narediti kar se da preprosto. Uporabili so rumeno, rdečo, modro in zeleno barvo ter osnovne like – krog, trikotnik, pravokotnik in kvadrat. Maskoto, Hermana lisjaka, je zasnovala in oživila Jelka Reichman, njegova himna je delo Janeza Bitenca. Stalno razstavo, Brlog igrač, je lisjak dobil pred šestimi leti, prej so bile razstave občasne, razlaga Bronica Gologranc Zakonjšek: »Začeli smo z narodnim muzejem, Banko Celje in lastno razstavo z naslovom Herman lisjak spoznava denar. Potem smo dodali še prostor za gledališče, igralnico oziroma ustvarjalnico, slaščičarno.«

image
Hermanov brlog, ne muzej, pač pa njegovo bivališče v muzeju, je največkrat prazen. Otroci pa z veseljem pokukajo vanj, sploh zato, ker nima najbolj pospravljeno. FOTO: Egon Horvat/MNZC


Predvsem banka je še vedno uspešnica. »Vmes smo jo že pospravili, ampak smo jo morali postaviti nazaj, toliko pozivov je bilo,« pove Gologranc Zakonjškova. Mogoče tudi zato, ker je v njej vse tako, kot je v pravi banki. Tudi ko so jo postavljali, se niso prav nič hecali: »Z dovoljenjem Banke Slovenije smo izdali denar. Bilo je zelo resno. Seveda so morali biti malo večji bankovci.« Banka, ki je postavljena v delu, kjer je ustvarjalnica, je še danes del, ki ga ne moreš in ne smeš izpustiti pri obisku Hermanovega brloga. Vsaj tako pravijo otroci.
 

Brlog igrač


Ob vstopu v Hermanov brlog vstopimo najprej med več kot 400 igrač, ki so del stalne postavitve. Prišle so iz vse Slovenije in tudi iz tujine. Kot pravi Gologranc Zakonjškova, so k sodelovanju povabili vse slovenske muzeje: »Imamo repliko konjička na kolesih iz Podzemlja od Narodnega muzeja Slovenije, originalni konjiček je iz 8. ali 7. stoletja pred našim štetjem. Najstarejša med našimi igračami pa je lesena punčka, ki smo jo pridobili iz Bele krajine, stara je okoli sto let.«

image
Katalog stalne postavitve v Hermanovem brlogu je le dotik stran. FOTO: Egon Horvat/MNZC


V drugem prostoru so punčke, igrače na kolesih, družabne igre, medvedki in gugalniki, ki si jih laže ogledamo, če se povzpnemo po stopnicah, ki vodijo do Hermanovega gledališča, in velika kupola z vlakom in vagoni, ki se odpelje nekaj krogov, če le pritisnemo na gumb. Pod stopnicami ima svoj brlog verjetno najslavnejši lisjak na svetu. Običajno ga sicer ni doma, pove Gologranc Zakonjškova. »Otroci vedno sprašujejo, kje je Herman lisjak, ko kukajo v njegov brlog. Ta ni najbolj pospravljen. Namenoma.« In seveda je v njem veliko igrač.

Precej igrač je tudi v ustvarjalnici, kjer je sicer na voljo veliko knjig. Med igračami je nekaj takih, ki so prilagojene za slepe in slabovidne. »Dostopnost ranljivim skupinam ni več nekaj, kar imamo za nadstandard, nekaj izjemnega, ampak je nekaj samoumevnega,« pove Kregar. Tudi občasno razstavo, ki tokrat prihaja iz sosednjega Celovca, so prilagodili za slepe in slabovidne ter ves katalog pripravili v brajici. To je bil še posebej velik izziv, saj je razstava o barvah.

image
VR očala bodo otroke popeljala v svet, kot ga vidijo čebele. FOTO: David Riepan

 

Žužki za rdečo, kamen za modro


Kregar meni, da so verjetno prav občasne razstave, avtorske in gostujoče, presežek v Hermanovem brlogu. Razstava o barvah bo na ogled do konca leta; upajo, da bodo njeno gostovanje, glede na situacijo s koronavirusom, lahko podaljšali. Gre za interaktivno razstavo, med katero lahko otroci preizkusijo, kakšen bi bil svet brez barv, kako pridobivamo posamezne barve, kako restavratorji v muzejih raziskujejo slike … Ker je razstava v koraku s časom, bodo barve mešali kar s tabličnimi računalniki. Tudi VR-očala ne manjkajo, razloži vodja pedagoških programov v muzeju Jožica Trateški: »Otroci bodo s tem lahko gledali, kako vidi čebelica, ko leti.«

Z barvami je sicer povezanih zelo veliko zanimivosti: »Na tej razstavi je preplet fizike, kemije, umetnosti, filozofije … Vsa ta področja, ki so sicer na videz precej ločena, lahko tu povežeš na skupni imenovalec. Otroci bodo, recimo, spoznavali minerale, iz katerih lahko pridobivamo pigmente za različne barve. In izvedeli, da denimo kilogram pigmenta iz lazurnega kamna stane okoli 15.000 evrov,« pripoveduje Jožica Trateški. Rdečo barvo lahko pridobivajo z zmletimi košeniljkami, žuželkami, ki živijo na kaktusih: »Ti žužki so za karmin barvo in jih imamo tudi na ogled.«

image
Ko pogledaš skozi očala, je vse črno-belo in ne veš, ali je jagoda že zrela ali ne. FOTO: David Riepan


Otroci bodo lahko pogledali skozi očala, s katerimi bodo videli le črno-belo, na mizo, na kateri bo košarica s sadjem, v njej pa bo ena rdeča in ena zelena jagoda: »Šele potem vidimo, kakšna vrednost je, da imamo dober vid. Da lahko ocenimo tudi, katera hrana je primerna za uživanje in katera ni,« pojasni Jožica Trateški. Na razstavi se bodo otroci zelo zabavali. Ali se dobesedno skrili med barvami. Kot kameleoni: »Imamo haljico z istimi vzorci, kot je ozadje. Ko si jo nadeneš, se zliješ z okolico. Samo glava se vidi.«
 

Vzgoja publike


Vse, kar delajo v Hermanovem brlogu, je usklajeno z učnimi načrti, zato so njihovi redni obiskovalci šoloobvezni otroci, zelo radi pa Hermana lisjaka obiščejo tudi otroci iz vrtcev. Kadar je doma in jih pride pozdravit, je navdušenje res izjemno. Običajno pride, kadar so posebni dogodki, kot so različne otroške predstave v Hermanovem gledališču, pa tudi na odprtje vseh razstav. Hermanov brlog je postal nepogrešljiv pri približevanju kulturne dediščine otrokom, pojasnjuje Kregar: »Tako vzgajamo bodoče rodove naših obiskovalcev. Po 25 letih se že lahko pohvalimo, da se otroci, ki so obiskovali naš muzej konec 90. let, vračajo kot starši s svojimi otroki. Torej vedenje o dediščini, pozitiven odnos do muzeja rasteta z generacijami. Mislim, da je to največ, kar lahko storimo v tem trenutku.«

image
Na novi razstavi se lahko igramo kameleone, kot je pokazala Jožica Trateški. FOTO: Špela Kuralt/Delo


Razstave, bilo jih je že več kot 20, so bile zelo različne. Bronici Gologranc Zakonjšek se je najbolj vtisnila v spomin razstava Mamut v Hermanovem brlogu, ki so jo pripravili s Prirodoslovnim muzejem Slovenije: »Imeli smo žive živali, ki smo jih hranili. Med njimi so bili paličnjaki in zidna kuščarica.« Kregar doda: »To so bili za muzeje finančno dosti boljši časi. Danes, ko so otroci tudi zelo tehnološko zahtevni, delamo z minimalnimi sredstvi. Primanjkljaj finančnih sredstev, ki bi omogočala bogate, interaktivne, sodobne razstave poskušamo nadomeščati z osebnim pristopom, srčnostjo, toplino. Zlasti pri tej ciljni skupini to lahko veliko odtehta.«

Tudi zato je bil menda lisjak precej žalosten, ko je moral odpovedati rojstnodnevno zabavo. Razočaranja ne skrivajo niti v muzeju. »Torta je bila naročena, Adi Smolar je bil na poti s Koroške, ko nas je ustavil koronavirus. Zato smo se odločili, da bo Herman 25-letnico praznoval v ožjem krogu, 26. rojstni dan bo pa proslavil na veliko. Adi Smolar bo prišel, torta bo pa še večja,« napoveduje Kregar. Novosti bodo tudi v otroškem muzeju: »V skladu z možnostmi ga bomo prenovili, osvežili in postavili novo občasno razstavo.« O čem bo, nihče noče povedati. Ampak zagotovo ne bo o virusih. Teh imamo že vsi vrh glave. Tudi lisjak.