Beloruski svobodni teater 
pod političnimi pritiski

Večina umetnikov, ki se te dni udeležuje gledališkega festivala Under the Radar v New Yorku, je morala le sesti na letalo in poleteti v ZDA. Za Beloruski svobodni teater, politično angažirano gledališko skupino, ki deluje v avtoritarnem režimu Aleksandra Lukašenka, to ni tako enostavno, piše The New York Times.

Konec decembra so dva člana gledališke skupine, ki sta v Minsku sodelovala na protestih proti spornim predsedniškim volitvam, aretirali. Ostali so se pritajili, obstoj teatra in njihov prihod na newyorški festival je bil tedaj močno pod vprašajem. »Dejansko smo bili zunaj dosega radarja,« pravi Natalja Koljada, soustanoviteljica gledališča. Državo so zapuščali v manjših skupinah, skrivali so se pred vladnimi uslužbenci.

V Belorusiji namreč od leta 1994 vlada Aleksandr Lukašenko, pod njegovo oblastjo pa so mediji, televizija, tisk itd., pod nenehnim nadzorom in podvrženi cenzuri. Nasprotniki režima pogosto izginejo v neznano.

Beloruski svobodni teater sta leta 2005 ustanovila Koljada in njen mož Nikolaj Halezin prav zato, ker sta v politično zagatni situaciji težko obdržala službo, gledališče pa se je izkazalo kot prostor, za katerega se oblast ni pretirano zanimala in ga ni poskušala nadzorovati. Kljub temu je belorusko ministrstvo za kulturo kmalu obsodilo delovanje gledališča ter mu preprečilo, da bi si uredilo formalni status, s čimer mu je tudi onemogočilo kakršno koli financiranje. Obveščevalna služba, beloruska KGB, ki vzdržuje enake metode dela kot v nekdanji Sovjetski zvezi, po drugi strani zastrašuje člane ansambla in njihove bližnje; mnogi so izgubili službo, drugim so »zgolj« grozili.

Catherine Coray, profesorico na Tisch School of the Arts v New Yorku, je na obisku v Belorusiji, kjer je vodila delavnico, pretreslo, da Beloruski svobodni teater svoja dela izvaja v majhnem studiu, predstav ne oglašuje, svoje občinstvo pa pridobi prek sms-sporočil. »Občinstvo nikoli ne pride neposredno v gledališče. Srečajo se na drugi lokaciji, kjer jih pričaka eden od članov ansambla in jih pospremi do prizorišča. Gledalcem svetujejo, naj s seboj prinesejo potni list, saj nikoli ne vedo, kdaj se bo pojavila policija in spravila vse navzoče v ječo,« je še dejala. Včasih predstave, da bi se izognili soočenju z represivnimi organi, izvajajo kar v gozdu.

V New Yorku bo skupina uprizorila dramo Biti Harold Pinter, ki povezuje izjave beloruskih politikov s pasusi iz Pinterjevih del. Prav politični kontekst delovanja skupine in njihovih predstav zna pritegniti pozornost newyorške javnosti. Takšne zgodbe namreč privlačijo in navdihujejo ljudi v demokratičnih družbah, kjer umetniki niso podvrženi tovrstnemu trpinčenju oblasti. Beloruski svobodni teater poleg tega slovi po močnem, ganljivem delu. Skupina na zahodu dobiva pomembna priznanja. Kritiki hvalijo tako igralsko zasedbo kot režijske prijeme Vladimirja Šerbana. Njihova ključna odlika je po besedah Fritzieja Browna, direktorja CEC ArtLinka, v tem, da so za svoje delo pripravljeni žrtvovati življenje.

Natalja Koljada namerava obiskati tudi Washington, kjer naj bi o grozni situaciji v svoji državi govorila z uslužbenci kongresa in uradniki v State Departmentu. »Kot umetniki smo željni ustvarjati in izvajati umetnost, naša dolžnost je tudi, da spregovorimo za svojo državo,« je dejala. »Kot moralni ljudje moramo vpiti, pozvati umetnike, države in ljudi dobre volje po svetu, naj kričijo z nami in v našem imenu.«

Prirejeno po The New York Timesu